Kako je Hojsov nepreklicni odstop postal njegova največja prednost

Vir foto: gov.si, zajem slike
Aleš Hojs v petek ni imel sreče. Poslanci razštelane leve opozicije ga niso odrešili funkcije notranjega ministra, ki jo bo tako primoran opravljati še naprej. Oziroma vsaj do ponedeljka, ko se bosta glede njegovega »nepreklicnega odstopa« prvič resno pogovorila s premierjem, Janezom Janšo.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na koncu prispevka


In čeprav je poslanec Trček v petkovi razpravi Hojsu dejal, da mu gre za pričo, če bo tožil Janšo, ker mu krati pravice delavca, skorajda ni pričakovati, da bi premier Hojsov odstop zdaj sprejel. Janša od svojih pač zahteva marsikaj, še posebej pa lojalnost. In po drugi strani kot vojaško razmišljujoč voditelj najbolj črti dezerterstvo. »Ko je vojna, je pač vojna za vse,« je v SDS sveto pravilo, od katerega se ne da ubežati niti s samovoljnim »nepreklicnim odstopom«.

Hojsov položaj v politiki pa ima še eno drugo prednost, zaradi katere je še toliko manj verjetno, da bi ga Janša kar tako pustil oditi. Že od vsega začetka se zdi, da Hojs ni postal minister v tej vladi, ker bi si tako želel sam, temveč ker je bil vpoklican s strani vrhovnega poveljnika. Posledica te prisilne mobilizacije je, da Hojsu, po domače, "dol visi" za njegov ministrski položaj, oziroma z njim in s politično kariero na splošno, sploh ni obremenjen. In imeti v ekipi politika, ki je zvest in lojalen, hkrati pa mu je za njegov političen imidž in s tem povezano politično prihodnost vseeno, je neprecenljivo.

Ta Hojsova razbremenjenost, tako očitna odkar je nepreklicno odstopljeni minister, vse bolj prihaja do izraza. Medtem ko njegovi nasprotniki med politiki, novinarji in aktivisti nad njim vijejo roke, se zgražajo in grozijo, Hojs z njimi besedno pometa kot s kakšnimi šolarčki. Počistil je celo pred pragom pometanja s politiki vešče Erike v Tarči. Štirinajst dni je trajalo, da so prišli k sebi, pa še potem Hojsa v naslednjo oddajo o vroči politični jeseni preventivno raje niso pustili, da ne bi bil potreben še kak daljši premor.
Ta Hojsova razbremenjenost, tako očitna odkar je nepreklicno odstopljeni minister, vse bolj prihaja do izraza. Medtem ko njegovi nasprotniki med politiki, novinarji in aktivisti nad njim vijejo roke, se zgražajo in grozijo, Hojs z njimi besedno pometa kot s kakšnimi šolarčki.

Kako ustrahovati politika, ki si to ne želi biti?


Da novinarji ne razumejo, kako Hojsa zadeti v živo, je pokazala na dan interpelacije tempirana pasja bombica s Hojsovim nakupom parcele v vasici nad Koprom. "Čudovit razgled po polovični ceni", so na 24ur naslovili novico, ki naj bi v bralcu vzbudila pregovorno slovensko zavist, izpadla pa je kot oglas kakšne nepremičninske agencije.

Hojs se seveda nad razkritjem "spletnega biltena Levice" (kot je poimenoval Mladino) ne sekira, saj mu, zdaj vemo zakaj, politično ne more škoditi, kazensko pa seveda tudi ne, saj je zanj (in vsakega drugega na njegovem mestu) nakup parcele na obali od nekega ruskega podjetnika kvečjemu dober posel in nič več kot to.

So Miki Miška, Jaka Racman in prijatelji res nedotakljivi?


Vso to pometanje s političnimi nasprotniki in novinarji sicer zabava široki krog Hojsovih privržencev, a pomembneje je, da Hojs ostaja neomajen pri zahtevi o nadzoru nad opravljenim policijskim preiskovalnim delom zaudarjajočih poslov, pa čeprav so ga na POP TV potem, ko je dregnil v (zaključeno) preiskavo o domnevnem monopolu te televizije, popadli kot stekli psi.

Gre za javno odmevne primere, ki so se vsi po vrsti zaključili brez resnega epiloga, češ da v njih ni zaslediti ničesar protiparvnega. Miki Miške, Jaki Racmani in drugi prejemniki iranskega denarja preko »naše« NLB se s tem gotovo strinjajo, kot tudi koristniki marž od žilnih opornic ter druge preplačane medicinske opreme.

A slovenska javnost si nadzor nad opravljenim vsaj zasluži, bodisi da se razkadijo vsi dvomi, bodisi da se ugotovi, ali ni nemara povmes tudi "nevestno delo v službi", če se je slučajno vplivnim s pometanjem umazanij pod preprogo delalo usluge. Da je s strani ministra odrejeni policijski nadzor stricem iz ozadja tako dvignil pritisk, da so proti Hojsu vpregli vsa razpoložljiva sredstva, je sumljivo že samo po sebi.

In v tem smislu Aleš Hojs kot minister za notranje zadeve ni koristen samo svojemu šefu in lastni stranki, temveč predvsem slovenskim davkoplačevalcem. Vsem, tudi tistim, ki v kukluksklanovi maniri pred parlamentom zažigajo njegovo lutko in se hkrati ne zavedajo, da so le orodje v rokah elite domačih tovarišijskih kapitalistov, proti katerim se sicer pregovorno tako goreče borijo.

Prav zato je pomembno, da se Janša s Hojsom vendarle dogovori, naj delo, ki se ga je s takšno (brez)brižnostjo lotil, ne glede na vse vendarle opravi do konca.

Da se bomo ob njegovih retoričnih pometanjih z od obupa penastimi nasprotniki lahko še  naprej zabavali, pa je sicer razvedrilno in za našo politiko osvežujoče, a vendarle postranskega pomena.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike