Solidarna prihodnost: Kaj to sploh je in kako jo doseči?

Vir: europa.eu, STA, zajem zaslona

Solidarnost je lepa beseda. Izvira iz latinske besede solidus, ki pomeni trden, čvrst. Biti solidaren pomeni gojiti trdne odnose, biti pripravljen sodelovati in nuditi pomoč, tako v odnosu do bližnjega kot tudi do celotne skupnosti. V okrožnici Vsi smo bratje papež Frančišek zapiše, da je solidarnost moralna krepost in socialno nagnjenje ter sad osebnega spreobrnjenja. "V teh časih, ko se zdi, da vse razpada in se razkraja, je dobro spodbujati k solidarnosti, ki se rojeva iz odgovornosti do nebogljenih, iščočih skupno usodo," pravi papež.

Solidarność


Tako plemenita beseda je seveda preveč mamljiva, da se ne bi znašla v političnem besednjaku. Ali pa kar v imenu političnega gibanja – tudi v plemenite namene. Vsi poznamo Solidarność, civilnodružbeno gibanje, ki je odigralo na Poljskem ključno vlogo pri končanju komunizma in prehodu v demokracijo. V Sloveniji pa je nosila to ime – kdor je nanjo že pozabil –  politična stranka z levega pola, ki se je zavzemala za "graditev solidarnosti in socialne pravičnosti kot alternative neoliberalni ideologiji". 

V takšnem duhu gre razumeti tudi novo Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga bo vodil Simon Maljevac. Zdi se, gre za nekakšen spin-off Ministrstva delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luke Mesca. Po besedah Maljevca z ustanovitvijo resorja jasno sporočajo, da je treba v ospredje politik postaviti tri teme, ki so bile v preteklosti zanemarjene: stanovanjsko politiko, dolgotrajno oskrbo in ekonomsko demokracijo. "Prihodnost bo solidarna ali pa je ne bo," pravi bodoči minister.

Lahko solidarnost odredi država?


Da bi v prihodnosti živeli v duhu solidarnosti, si želimo skoraj vsi. Vprašanje pa je, če je res naloga države oblikovanje institucij po takšnih principih – karkoli naj bi to že pomenilo. Ali je torej solidarnost lahko odrejena od zgoraj navzdol (top-down) ali naj se raje razvije spontano, od spodaj navzgor (bottom-up), država pa naj pri tem pomaga z vzpostavitvijo dobro delujočih institucij, ki temeljijo na principih pravičnosti?

Solidarna namreč ni tista družba, kjer oblast navija vedno višje davke in kjer vlada agresivna uravnilovka, ampak tista, kjer državljani zaradi družbene kohezije in zaupanja davke brez težav plačujejo – in pristanejo tudi na višje. Denimo zato, ker imajo občutek, da je njihov denar porabljen v koristne namene. Ali ker nimajo občutka, da sistem omogoča, da se nekateri na njihov račun predajajo brezdelju. 
Solidarna namreč ni tista družba, kjer oblast navija vedno višje davke in kjer vlada agresivna uravnilovka, ampak tista, kjer državljani zaradi družbene kohezije in zaupanja davke brez težav plačujejo – in pristanejo tudi na višje

Kdor ve, da bo imel v primeru bolezni hiter dostop do kakovostne oskrbe v okviru javnega zdravstva, mu ne bo težko plačevati zajetnega zavarovanja. Skandinavcem se ni treba bati, da bodo čez noč ostali brez osebnega zdravnika in – ko bodo rabili pomoč – preživeli noč pred zdravstvenim domom. Družbena solidarnost ima zato odprto pot; ne zaradi solidarnostnih politik, ampak zaradi pravično zasnovanih in dobro delujočih institucij.

Igra z (ne)ničelno vsoto


Druga zmota tistih, ki želijo solidarnost odrediti – ne da bi vzpostavili temelje, zaradi katerih je ta sploh mogoča –, pa je razumevanje ekonomije kot igre z ničelno vsoto. Da bi nekdo pridobil, mora nekdo drug izgubiti. Situacija, v kateri bi bili na boljšem vsi, po njihovo ni mogoča. Izhajajoč iz tega je edina politika, ki izboljšuje položaj najrevnejših, uravnilovka.

Ameriški filozof John Rawls, avtor knjige Teorija pravičnosti iz leta 1971 – ki jo nekateri razumejo kot filozofsko utemeljitev socialne države –, je pri snovanju pravične družbe namenjal posebno pozornost tistim, ki so v najslabšem položaju. Njihov položaj je treba karseda izboljšati, je trdil Rawls. Pri tem pa se ni naivno zavzel za popolno enakost, ampak je vpeljal tako imenovano "načelo razlike". Ta pravi, da so neenakosti neupravičene, razen če koristijo tistim v najslabšem položaju. 

Do liberalca Rawlsa smo lahko kritični na več točkah, kljub temu pa se zdi, da je z nekaterimi uvidi zadel bistvo socialno-tržne ekonomije. Ker na slovenski desnici ni pozivov k večanju neenakosti, na levem polu pa nasprotno so pozivi k njenemu zmanjševanju, prevedimo "načelo razlike" takole: Pretirana uravnilovka ne koristi niti tistim, zaradi katerih je bila uvedena. 

Družbena kohezija


Kot smo že dejali, solidarne družbe ni brez družbene kohezije. Ta pa je težko dosegljiva, dokler je narod razdeljen. Če slovenska vlada res želi, da bo prihodnost solidarna, lahko korak k temu lažje kot s sistemskim odrejanjem naredi s kakšno simbolno gesto. Recimo tako, da podpre izjavo SAZU o slovenski spravi, katere pobudnik je bil bivši predsednik Borut Pahor. Solidarna družba bo namreč vzniknila od spodaj – ali pa je ne bo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike