Politični nasprotniki Aleksandre Pivec so včeraj vendarle lahko popili kozarček ali dva na njen račun. Trmasta Prlečka je tik pred zdajci odstopila tudi z mesta ministrice in članice stranke DeSUS, a s tem »odprla nova vrata, skozi katera stopa na nove poti, kjer se bo lahko delalo dobro in pošteno v dobro ljudi in države.«
Na katero pot se je torej podala in kam jo bo pripeljala, zaenkrat še pustimo ob strani in raje poglejmo, kaj se politični začetniki, polni entuziazma in začetniške naivnosti, lahko naučijo iz izkušnje »Železne lady s človeškim obrazom«, kot so jo poimenovali osrednji mediji, dokler so do nje še bili prijazni.
-
V politiki ne šteje kako dobro delaš, temveč kako krmariš med interesi
Dejstvo je, da Aleksandra Pivec ni padla zaradi slabega opravljanja ministrske funkcije, niti zaradi salame in terana na Krasu ter prenočišča na Obali. Kaj šele zaradi afere SRIPT, o kateri je bilo vse znano že, ko je bila ministrica v Šarčevi vladi in ustrezno podprta pretendentka za predsednico stranke DeSUS.
Prav tako je, vsej goreči vztrajnosti navkljub, niso spodnesli proti njej nastrojeni mediji. Pivčeva bi še danes bila na vseh funkcijah, DeSUS pa pri svojih štirih odstotkih, če bi ji za hrbet stopili v lastni stranki. A namesto tega so poslanci raje izkoristili okoliščine ter ji v hrbet skočili. In ker je politična moč te stranke skoncentrirana v petih glasovih v državnem zboru, ki prinašajo potrebno večino Janševi koaliciji, je bila usoda Pivčeve tisti trenutek, ko je Jurša dejal, da si “svoje račune pač mora plačevati sama”, zapečatena.
In to je posledica prve velike začetniške napake Aleksandre Pivec. Omamljena od predsedniške funkcije ni želela ali znala krmariti med interesi tistih, ki so imeli moč, vzvode in vpliv, da jo spodnesejo. Povedano drugače, ni znala gojiti odnosa do strankinih poslancev, jim nameniti potrebnega časa, pozornosti, majhnih uslug, bonitet in ostalega kar jim gre kot nosilcem politične moči znotraj in zunaj stranke. Z njimi na svoji strani bi lahko odbila tudi napade tistih, ki so jo ogrožali, ker jih je bodisi odstranila iz finančno in drugače privlačnih položajev v paradržavnih strukturah, bodisi od nje kot novopečene predsednice niso dobili, česar so se nadejali.
Z enotnim nastopom na relaciji predsedstvo stranke-poslanska skupina bi slej kot prej prebrodili tudi medijski vihar. A v trenutku, ko ob ujmi nastane razpoka, ta dobi nov zagon in v primeru DeSUSa se je to lepo videlo.
Kaj pa njeno delo ministrice za kmetijstvo, se boste vprašali? Navsezadnje so jo hvalili kmetje, vinogradniki, pridelovalci sadja in še kdo. A ravno njen primer je najlepša demonstracija realpolitike, v kateri pri vprašanju političnega preživetja delovna uspešnost šteje bore malo ali skoraj nič.
Idealisti so upali, da jo bo zato zaščitil premier Janša, a to so bile pobožne sanje naivnih in površnih poznavalcev osnov politike. Že nekoč prvi politik Izraelcev, veliki duhovnik Kajfa je Veliki zbor podučil: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Gre za temeljen politični princip: bolje, da žrtvujemo enega človeka za obstanek vseh ostalih. Izkušeni politik, kot je Janša, ne bi mogel, niti želel, ravnati drugače.
2. Velika razlika je, ali si minister v levi ali desni vladi
Druga pomembna šola, ki jo je dala skozi Aleksandra Pivec in je v okoliščinah nenadne spremembe oblasti tako očitna, da bi sodila v učbenike politologije, je da tvoj politični status vedno ključno določajo okoliščine, v katerih deluješ.
In v Sloveniji je, zaradi strateških razmerjih moči v družbi, ko gre za akumuliran kapital, medije, organizacije civilne družbe in podobno, povsem drugače kot politik delovati v levi kot pa v desni vladi.
Iz pomladnih vrednot izvirajoča desnica je, kljub poskusom vzpostavitve vzporednega omrežja, v vseh ključnih družbenih pogledih izrazito šibkejša od politične levice in njenega zaledja, ki sega globoko v prejšnji sistem, vse do Dolomitske izjave leta 1943 in privilegijev, ki so sledili iz tega. Afero SRIPT, ki bi v zrelih demokracijah ministra odnesla v trenutku, ko bi prišla v javnost, so osrednji mediji novembra lani spregledali kot da se ne bi zgodila. Seveda ne iz nevednosti ali slabo opravljenega dela. In mižal je tudi Marjan Šarec – za branje obremenilnega materiala svoje ministrice dva meseca ni našel časa, ravno dovolj, da je omogočil njeno izvolitev na čelo DeSUSa. Zdaj seveda naenkrat o aferi SRIP ve vse od pike in vejice, tudi to, zakaj bi Pivčeva zaradi nje morala odstopiti. A seveda ne takrat, ko je koristila njemu.
Aleksandri Pivec je v politični vrh vrata odprlo levo politično zaledje in ji tudi, seveda iz lastnih kalkulacij in interesov, pomagalo izriniti Karla Erjavca z mesta predsednika stranke, s katero levica pod svoje okrilje pridobiva slovenske upokojence. In bilo ji je lepo – poti so ji bile zravnane, mediji so jo cenili in hvalili, na čelu stranke upokojencev se ji je obetala dolga in prosperirajoča politična kariera.
Nakar je sledil politični obrat in osebni interes poslancev njene stranke jo je potisnil v naročje Janeza Janše. Njeno nelagodje ob tem je bilo očitno, a na koncu se je z usodo in spremenjenimi okoliščinami sprijaznila.
A se nove realnosti v svoji začetniški naivnosti ni dobro zavedala. Zato je bil zanjo popoln šok, da so jo že kmalu za tem mediji tako naskočili, čeprav v Janševi vladi ni ravnala nič drugače kot v Šarčevi. Oziroma se tudi na splošno na političnem parketu, vključno z obiski po Sloveniji, ni obnašala v nasprotju z “ustaljeno prakso v državi”, kot so to svoj čas dejali pri finski Patriji, ko so jih spraševali o njihovem pristopu k prodaji oklepnikov v Sloveniji.
A kot je bilo pri Patriji pomembno, da so oklepnike prodajali desni in ne levi vladi, je bilo za Pivčevo in vse njene dotedanje politične zapitke ključno, da so naenkrat postali priročen material za rušenje desnosredinske oblasti.
Morda je Aleksandra Pivec bolj kot kdorkoli do zdaj (ob Zdravku Počivalšku) na svoji koži občutila razliko med tem, kaj pomeni biti politik v levi in kaj v desni vladi. Kaj pomeni biti minister v vladi, kjer so dominantna omrežja pripravljena iti tudi preko tvojega (političnega) trupla, da osovraženo oblast vsaj omajejo, če že ne zrušijo.
Sama je to opisala z besedami, ki imajo v Sloveniji svojo politično zgodovino: “Najprej diskreditacija, potem likvidacija.” Ni se zmotila, a do tega spoznanja je prišla prepozno.
3. V politiki gre ljubezen skozi glasove
“Tud’ če noge ima prekratke, samo lepa mora bit’ “ in drugi Henčkovi verzi morda veljajo za razne okoliščine našega vsakdana, vsekakor pa ne za politiko. Politik je lahko lep, nadarjen, pameten, deloven in pošten, a njegova dejanska politična teža se meri v volilnih in političnih glasovih, ki jih prinaša v nahrbtniku.
Politična teža Aleksandre Pivec je veljala ravno pet poslanskih glasov stranke DeSUS v parlamentu in niti trohice več od tega. Ko se je nahrbtnik strgal in so se ti s takšnim treskom razleteli po tleh, njenega padca ni mogla preprečiti niti pregovorna simpatija in podpora, ki jo naj bi bila deležna s strani predsednika vlade.
In tudi zdaj, vse kar je Pivčevi v političnem smislu ostalo, je njen potencial, da v svojo malhi v novo politično formacijo prinese tiste glasove, ki jih še lahko nabere, pretežno v njenem domačem okolju. In s tega vidika je nedvomno zanimiva Marjanu Podobniku, ki ravno zdaj gradi nov politični projekt po principu od spodaj navzgor – torej v obratni smeri, kot so zadnja obdobja na levici uspevale stranke enodnevnice.
Regionalni glasovi Aleksandre Pivec štejejo, a ker ti sami po sebi niso dovolj za “odprtje novih vrat skozi katera bi stopala na nove poti”, vsaj ne tistih, ki bi vodile nazaj v prvo politično ligo, je interes takšnega povezovanja obojestranski.
Kaj se bo izcimilo, bo pokazal čas, a najbrž je pridružitev projektu Povežimo Slovenijo edini način, da Aleksandra Pivec izkušnje, pridobljene opotekajoč se med postajami kalvarije zadnjih mesecev, še lahko oplemeniti za zmagoslavno vrnitev na sceno, ki jo je tako grdo prežvečila in izpljunila.
Takole bomo rekli:
gospa Pivec, hvala za vse, vas ta-stare iz DESUS-a, si bomo pa zapomnili.
V Sloveniji vlada podzemlje, ki obvladuje najpomembnejše vzvode oblast: finance, medije, šolstvo, organe pregna, sodstvo. In kaj še potrebujete za vladanje?
Če si discipliniran in se ravnaš po navodilih mafije, se ti ne bo zgodio nič. Če pa stopiš mafiji na žul, ali če ne upoštevaš njenih zahtev, pa postaneš Aleksandara Pivec.
Nemudoma te napadejo, nemudoma najdejo corpus delicti, nemudoma si nesposoben nespodoben, skratka izgubiš vse reference in odliko, ki je potrebna za vladanje (pod diktatom in pogoji mafije)
Redki, zelo redki so, ki preživijo. Trideset let ni dolga doba, vsaj ne za zgodovino neke države.
V zadnjih tridesetih letih sta v Slovenski politiki preživela samo dva: Milan Kučan in Janez Janša. Kučan, ker je del mafije in Janša, ki je trdoživ, ki nima konkurence, ne doma, ne v svetu.
Pivčeva ni imela nobene možnosti, da preživi, potem, ko je odklonila ukaz mafije, da zapusti koalicijo z Janezom Janšo. Če bi se vdala, bi včerj odstavili Janšo, ona pa bi ostala v ponos mafiji. Včeraj se je jasno pokazalo, kdo podpira slovensko mafijo, kdo je odgovoren za ropanje Slovenije. Pravzaprav poslanci so jasno pokazali, kdo med njimi je član mafije, kdo je vrgel kamen v Pivčevo. Sami so se izdali in pokazali, da podpirajo mafijo. Da so mafija!
Pa niso vsi, mafija je tudi med novinarji, med policisti, tožilci, sodniki, pa tudi med učitelji.
Pivčeva ni mafija, zato ji želim, da se nadalje mafiji upira.
Očitki, da je naivna? Ni, mafija je močnješa od nje.
Mafija je žrtvovala ne samo Pivčevo, žrtvovala je DESUS, ki je včeraj strmoglavil z ministom Gantarjem vred.
Ja, kot vedno, resno in argumentirano. Ste pa premalo podsistemov “našteli”, ki so pod levo komando….Laže bi bilo, če bi navedli tisto kar ni …..in tega skoraj ni !!
Vlada ima praktično zvezane roke, da karkoli resnega uresniči.
Če ni opozicija, so pa sindikati, nevladne, Upravno sodišče !!!!, laganje v tujino in “opozorila” od tam, ni da ni….Nad vsem pa mediji.
Tako vladanje kot je v SLO zmore proti rdeči falangi le Janez Janša.
Izvrstno, mnogo bolj prepričljivo kot zapis Roka Čakša. Današnji je bolj v stilu “tamo-amo”.
APMMB2…OBVEZNO ČTIVO!! ZA BRALNO ZNAČKO!!
Najgrše in nemoralno dejanje lastne stranke je, če te izdajo poslanci stranke katere člani si zato, ker so jim to naročili tisti, ki so stranko “ustanovili” – stari komunisti, ki jim ne ustreza, da so v koaliciji z najboljšim PV v SI
RES JE.
G. Čakš in APMB več ali manj sta zadela žebelj na glavico, s pripombo.
G.Čakš, če želite SLS dobo ji prosim nikar ne potiskajte Pivčevo v naročje. SLS nima problema z glasovi na Štajerskem ampak v drugih ”obrobnih regijah in seveda Ljubljani”
Upam, da sta Podobnika dovolj prekaljena politika, da jo ne bosta spustila v stranko zato, da bi ju odstavila kot je Kahla in nato še sesula SLS.
Pri navajanju posebnega položaja pri levih vladah ste spregledali Golobiča, ki je padel na veliko manjši aferi kot Pivčeva. Verjamem, da zaradi podobnih lastnosti kot jih ima Pivčeva, sicer manj naiven ampak še bolj prepotenten, kot Pivčeva. Vtaknil se je v finance (NLB in TEŠ 6) zato so ga, kar svoji poslali s prizorišča.
Pozabljate, da Pivčeva s tem ko ni več ministrica tudi nima več od nas davkoplačevalcev plačanega Piara in tudi ne denarja za medije zato so njene delnice močno padle. JJ je kot pravilno navajate posebnost ima karizmo osamosvojitelja in uspelo mu je vspotaviti in obdržati volilno bazo, ki ne verjame nobeni informaciji tudi če je resnična, če pride z leve pa tudi sredine in verjetno tudi desne strani.
Pivčeva bi rabila več let, da bi si vspostavila tak status pri Desusu namreč, da bi jo začitil ne glede na medijska odkritja in celo tožbe in pravde po sodiščih..
APBM pri preživetih ste pozabili še našega predsednika države, nenadomestljivega Boruta Pahorja.
G. Peter premalo upoštevate današnjo medijsko realnost, ki ni ista kot leta 2008 ali 2012. 😉
Res pa je tudi to, da ker ob osamosvojitvi niso bili odstavljeni iz javnega političnega življenja komunisti, imamo to, kar imamo.
Imamo mafijsko državo!
Štajerka vaš predlog žal ni izvedljiv! Več kot polovica vidnih članov SDS so bili komunisti od tega jih je po duši in znanju o bistvu kapitalizma in finančni pismenosti še najmanj polovica, še vedno komunistov kljub desenemu deklariranju.
Za lustracijo bi torej morali najprej bivše komuniste razdeliti na dobre in slabe.
Tudi če bi bil kriterij za dobre včlanitev v SDS bi se zviti kot so tudi sedanji levi vključili v SDS in jo nato napravil rdečo. Presenečena bi bila tudi če bi vedela koliko od teh je bilo sodelavcev zloglasne UDBE.
Lustracijo so namreč ustavili ravno ti komunisti , ki sedaj to naj ne bi bili več.
Manj naivnosti in desničarske gorečnosti prosim.
K “mali šoli” Roka Čakša za naivne “politične zelence”, ki izvira iz izpričanih metod in izkušenj ter posledic najnovejšega dvomesečnega političnega in medijskega linča nad politično kariero dr. Aleksandre Pivec (ex Desus), velja dodati še eno skromno opozorilo.
Na slovenskem političnem peskovniku in v medijskem ringu velja le eno pravilo: da “de facto” ne velja nobeno pravilo.
Ob popolni odsotnosti kakršne koli politične in človeške etike, kulture, dostojnosti pomeni, da nazadnje vselej “zmaga” naj-močnejši, naj-nesramnejši, naj-brezsramnejši, “homunkulus” z najbolj teflonskim oklepom ter najbolj kameleonskim karakterjem, skratka tisti, ki je pripravljen za oblast izdati tudi samega sebe, lastne starše, lasten rod, narod, ideologijo, zgodovino, politične in duhovne mite in malike, da o izdaji kakega obskurnega strankarskega statuta, vodstva, morebitnega strankarskega volilnega programa, ideologije, ikonografije … sploh ne izgubljamo besed.
Jasno je, da “politični peskovnik”, kjer kaj velja in zaleže zgolj in samo gola in brutalna sila in moč nad vsakršno morebitno navzočnostjo intelekta, razuma, človeške etike, poštenosti, spravljivosti, spoštovanja in zaupanja do drugih in drugačnih, ne more privlačiti resnih in poštenih razumnikov, odgovornih intelektualcev, etično in strokovno najbolj ambicioznih in odgovornih strokovnjakov ter človeško visoko etičnih ljudi.
“Politični peskovnik” oz. “politični ring” pametni, pošteni, inovativni in človekoljubno odgovorni državljani vse bolj zavestno in samo-odrešilno prepuščajo premočrtno trdobučnim koristolovcem in brezsramnim karieristom, pohlepnim polaščevalcem nad tujimi blagajnami in človeškimi usodami ter shizofreno samozadostnim in samooklicanim “odreševalcem sveta” (po Bernhardu), zaradi katerih je vse nižja splošna volilna udeležba in je vse poraznejše ne-zaupanje v veljavni ustavni red večstrankarske parlamentarne demokracije.
Povedano naravnost: velika večina naše aktualne politične “elite” si ob servilnem sodelovanju in podpori večine navijaških medijev sama “koplje grob” pogubne nezainteresiranosti, nezaupanja, neodzivnosti in neodmevnosti med skrajno razočaranimi in vsega najhujšega vajenimi volivci.
Agencije za potvarjanje javnega mnenja in medijski kibici jim skušajo porazno politično resničnost v državi in družbi sicer nadomestiti in deloma lažno polepšati z virtualnimi rezultati meritev med nekaj sto brezimnimi izbranci, a razdalja in odtujenost med samopašno politično elito ter državljani, davkoplačevalci in volivci se le še porazno povečuje.
Aktivni državljan vse kar ste napisali žal drži kot pribito, vključno z vašim briljantnim stavkom:
”Povedano naravnost: velika večina naše aktualne politične “elite” si ob servilnem sodelovanju in podpori večine navijaških medijev sama “koplje grob” pogubne nezainteresiranosti, nezaupanja, neodzivnosti in neodmevnosti med skrajno razočaranimi in vsega najhujšega vajenimi volivci.”
Če ste mislili tako na levi kot na desni podpišem.
Rokc nisem uspel razbrati v katerem delu nisem upošteval aktualne medijske politične realnosti.
Danes ima desnica v resnici nekoliko večjo medijsko podporo a mislim, da premajhno, da bi lahko bilo kaj bistveno drugače. Poleg tega berejo levi pretežno le leve časopise in desni le desne, takih ki skušamo razumeti argumente obeh strani je premalo, da bi se kaj spremenilo.