Kaj o nalepkah s prepovedjo vstopa SDS pravijo pravniki Krivic, Avbelj in Letnar Černič ter zagovornik načela enakosti

Rok Frelih
Vir fotografij: Twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred kratkim se je na javnih mestih pojavilo več nalepk, ki so velevale "prepoved" dostopa članom oziroma podpornikom stranke SDS. Zasledili smo jih lahko na vratih frizerskega salona, na vratih lokalne ZZB NOB in na tabli, ki na otroškem igrišču med drugim prepoveduje odlaganje smeti, trganje cvetlic in prisotnost psov.

Na Twitterju je ljubljanski mestni svetnik Janez Stariha, znan po svojih vulgarnih spletnih izpadih, sliko pospremil s komentarjem: "Ob boku štirinožnim kosmatincem tudi fašistom prepovedan vstop na otroško igrišče."

Ker bi omenjene nalepke lahko vsebovale elemente diskriminacije in sovražnega govora, smo se za pravno in strokovno opredelitev obrnili na več uglednih slovenskih pravnikov ter na Zagovornika načela enakosti. Bi dotični primer (in seveda vse podobne, ne glede na politično usmeritev) lahko označili za kulturo izključevanja in neenakosti? So takšna dejanja sprejemljiva, ali bi lahko vodila v družbo apartheida?


Svetovalec Zagovornika Denis Vičič pojasnjuje, da je po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) diskriminacija neupravičena neenaka obravnava osebe z določenimi osebnimi okoliščinami prav zaradi teh njenih osebnih okoliščin v primerjavi z drugimi, ki teh osebnih okoliščin nimajo. Osebne okoliščine so spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolni izraz in spolna identiteta, nosečnost, starševstvo, zdravstveno stanje in podobno.

Doda še, da ni vsaka diskriminacija pregonljiva, saj po njegovih besedah zakon predvideva tudi izjeme od prepovedi diskriminacije. Neenako obravnavanje zaradi določene osebne okoliščine tako ni diskriminacija, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna. Če poenostavimo: za višji cilj je diskriminacija lahko tudi dopustna.

Je diskriminacija na podlagi osebnega prepričanja dovoljena?


Pravni strokovnjak dr. Matej Avbelj z Nove univerze odgovarja: "Odgovor je zelo preprost. Članstvo ali podpora določeni politični stranki je politično prepričanje. Če nekomu zaradi političnega prepričanja naj ne bi bil dovoljen dostop na določene kraje, to predstavlja kršitev 14. člena ustave. Če je dejanje storjeno na organiziran način, tako da spodbuja k neenakopravnosti in nestrpnosti, pomeni tudi kršitev 63. člena ustave. Tako ravnanje pa inkriminira tudi 131. člen KZ-1, ki prepoveduje oz. sankcionira kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti."

Povejmo, da 14. člen ustave določa, da so v Sloveniji "vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ...", 63. člen pa prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Kdor v Sloveniji to počne, mu po Kazenskem zakoniku pripada denarna kazen ali zapor do enega leta.

A dr. Avbelj na tem mestu izrecno poudarja univerzalnost svoboščin: "Poudarjam, da vse navedeno velja za katerokoli politično prepričanje (ne samo za SDS), dokler to ne zagovarja nasilnega spreminjanja ustavne ureditve in je tako samo v skladu z ustavo."

V današnji družbi prihaja do primerov, kjer je isto dejanje z ene strani obravnavano kot diskriminacija, z druge strani pa kot izraz svoboščine. Kako bi pravno opredelili omenjeni primer? Priznani pravnik dr. Jernej Letnar Černič, prav tako iz Nove univerze, pravi: "Slovenska ustava kot tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic pripovedujeta vse oblike diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin. V tem konkretnem primeru gre za neposredno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine političnega prepričanja, ki neposredno krši načelo enakega obravnavanja."

Prepoved neenake obravnave tudi za zasebni sektor


Lahko nek lokal, frizerski salon ali ustanova na kakršenkoli način prepove vstop drugače mislečemu? Dr. Letnar Černič: "Načelo enakega obravnavanja morajo zagotavljati vsi, tako javni kot zasebni subjekti. Prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin morajo uresničevati in varovati tudi zasebne gospodarske družbe. Državni organi seveda morajo preiskovati posege v načelo enakosti kot tudi preganjati domnevne storilce. Če te ne želijo ali ne zmorejo storiti, slovenska država krši svoje pozitivne obveznosti zagotavljati enakopravnost za vse."

Pozitivna obveznost pomeni, da mora stanje enakopravnosti država sama od sebe nadzirati ter sankcionirati kršitelje. Pregon diskriminacije se lahko začne po uradni dolžnosti na pobudo tožilstva ali pa na predlog oškodovane stranke. Tovrstnemu preprečevanju diskriminacije je namenjen tudi inštitut Zagovornika načela enakosti, ki ugotavlja kršitve po predpisanem postopku. In kot je povedal g. Vičič, je za ugotavljanje diskriminacije po ZVarD potrebno ugotoviti obliko diskriminacije, opredeliti področje, na katerem se je diskriminacija zgodila, identificirati osebne okoliščine, zaradi katere se diskriminacija dogaja, ugotoviti, ali obravnava posega v pravice, svoboščine, koristi ali ugodnosti osebe, ter ugotoviti, ali različna obravnava ne sodi v katero od izjem od prepovedi diskriminacije.

"Le ravnanje, ki vsebuje vseh pet elementov, zakonsko gledano pomeni diskriminacijo po ZVarD," pove Vičič. "Zagovornik postopek zaključi z ugotovitveno odločbo, v kateri bodisi ugotovi kršitev prepovedi diskriminacije ali pa ugotovi, da v zadevi diskriminacije ni bilo."

Zagovornik tovrstna dejanja obsoja, Krivic išče razloge drugje


Glede omenjenega primera pa Zagovornik zavzema sledeče stališče: "Nobeno podjetje ali institucija ne sme selektivno ravnati in izključevati ljudi zaradi njihovih osebnih okoliščin, tudi zaradi članstva v politični stranki ne. Prav zato se zagovornik Miha Lobnik odziva na posamezne primere, ki kažejo na nestrpnost v družbi. Tako je nedavno obsodil poškodovanje freske na ljubljanski stolnici in poškodovanje ter simbolno označevanje prostorov nevladne organizacije Zavod Iskreni. Tudi pri takšnih nalepkah je na prvi pogled jasno, da gre za kulturo izključevanja, ki v sodobni družbi ni sprejemljiva in ni način, kako lahko dosežemo družbo demokratičnega sobivanja."

Nekdanji ustavni sodnik dr. Matevž Krivic pa je do storilcev, ne pa njihovega načina, v zvezi z nalepkami bolj prizanesljiv: "Če je to res (sam tega ne poznam), potem je to seveda v vsakem pogledu povsem nesprejemljiva in tudi nekulturna reakcija na žalitve in izzivanja z druge strani."

Da je širjenje nestrpnosti do drugače mislečih postalo skrb vzbujajoče, bi lahko razbrali iz besed dr. Letnarja Černiča: "V slovenski polpretekli zgodovini podobne prakse zelo dobro poznamo iz vseh treh totalitarnih režimov, ki so v 20. stoletju preganjali drugače politično misleče."

KOMENTAR: Rok Frelih
Diskriminacija in izključevanje vodita v diktaturo privilegiranih
Vsi sogovorniki so obsodili diskriminatorni pristop do drugače mislečih in izpostavili nezakonitost in kaznivost takšnih dejanj, saj izražajo kulturo izključevanja. Ne le, da takšne metode niso v skladu z vključevalnostjo in strpnostjo, ampak predstavljajo tudi velik korak proti propadu demokracije. Delijo družbo na tiste, ki smejo, in tiste, ki ne smejo; na privilegirane in zatirane. V zgodovini poznamo mnogo primerov, kjer so bile posameznikom in skupinam zaradi osebnih okoliščin odrečene najbolj osnovne svoboščine; omenimo položaj židov v nacistični Nemčiji, črncev v ZDA v obdobju segregacije ter v Južni Afriki v času apartheida. Žal pa se zgodovina ponavlja tudi v sedanjosti. Izpostaviti velja sistemsko zatiranje pravic žensk v okoljih, ki sledijo šeriatskemu pravu, temu ob bok pa se vse bolj postavlja diskriminacija do konservativcev v Zahodni civilizaciji, kjer kultura izključevanja dosega vrhunec in ruši vse pred seboj: Cenzura v duhu politične korektnosti odstranjuje vse od otroških knjig pa do svetovne zgodovine, v svoji totalitarni maniri pa sega celo do posameznika, kateremu omejuje svobodo izražanja (in še mnoge ostale pravice) na osnovi osebnih okoliščin. Zdi se, da se kulture izključevanja in sistemske diskriminacije vedno poslužuje tista politična opcija, ki si to lahko nekaznovano privošči (hkrati pa je to znak šibkosti demokracije in nizke politične kulture). Če se naslonimo na Rogerja Scrutona, je trenutno najbrutalnejši izvajalec takšne delitve družbe in hkrati prisvajanja privilegijev na račun diskriminacije svetovna mainstream levica, ki si hoče dati legitimnost s "posvečenim ciljem enakosti", a v resnici širi totalitarizem in preganja drugače misleče.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Tonin v iskanju svojega mesta
  • 04. 11. 2024
Velika večina kmetov je na volitvah v svet Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije podprla člane opozicijske SDS
  • 07. 10. 2024
Anže Logar po izstopu iz SDS napoveduje, da bo do konca leta ustanovil svojo stranko
  • 10. 10. 2024