Jutri za neodvisno Katalonijo, vsaj kmalu, ne obstaja. Situacija s Slovenijo neprimerljiva.

Embed from Getty Images
Romantični, z osamosvojitvijo navdahnjeni, Slovenci bi lahko parafirizirali znano poved in dejali: »Včeraj so bile dovoljene sanje, danes je nov dan.« Vendar to bi bilo vse – romantična parafrizacija brez podlage v realni povezanosti slovenske in katalonske zgodbe. Jutri za neodvisno Katalonijo, vsaj v srednjeročni prihodnosti, ne obstaja.

Zmagovita taktika

Španska vlada je jasno povedala svoje sporočilo: pogovorov ne bo. To je celo potrdila s tipičnim geostrateškim argumentom – vojsko. Pred sejo katalonskega parlamenta je del španske mornarice vplul v barcelonsko pristanišče. Sicer z idealnim izgovorom, ker se jutri pričenja mednarodni »boatshow«, na katerem španska vojska redno sodeluje. Toda v kombinaciji s premikom dveh večjih enot v regijo in dveh ladij polnih španskih policistov, ki sta že zasidrani v pristanišču, je to le dodalo k živčnosti v katalonski prestolnici.

Katalonski predsednik je zadržal svoj govor za eno uro, kar je sprožilo množico različnih teorij. Od mednarodnih mediatorjev do spora z eno izmed strank, ki zagovarja enostransko razglasitev neodvisnosti. Hkrati pa ga je ta zamuda in ugibanja v mednarodni javnosti naredila še bolj šibkega, kot je že bil. Protesti v zadnjih dneh so načeli že tako majhno mednarodno podporo katalonski neodvisnosti.

Protesti v zadnjih dneh so načeli že tako majhno mednarodno podporo katalonski neodvisnosti.

Španska vlada je tokrat svojo igro odigrala popolno. Diplomacija navzven, ki je obračala narativo od samoodločbe naroda k regionalnem sporu znotraj enotne države, je rodila rezultate. Množični protesti v katalonski prestolnici proti osamosvojitvi so to narativo samo podkrepili. Hkrati je katalonski vladi odrekala možnost dialoga in ji s tem ni priznala enakovrednega statusa. Ni ji priznala statusa predstavnikov naroda, ki se osamosvaja, vendar je vztrajala pri njihovi regionalnosti in podrejenosti.

Slovenija vs. Katalonija

Včerajšnji govor predsednika Katalonije bi lahko opisali kot spremembo od enostranske napovedi osamosvojitve k razglasitvi enostranskega moratorija. Romantični zagovorniki osamosvojitve Katalonije v tem vidijo vzporednico z Brionskim sporazum in trimesečnim moratorijem na osamosvojitev, ki sta jo sklenili Slovenija in SFRJ. Vendar razlika je očitna.

Španska ustava namreč govori o nedeljivosti Španije in pravico do razpisovanja referendumov prizna le centralni oblasti v Madridu. SFRJ ustava je bila zasnovana federativno in je priznavala samoodločbo narodov znotraj federacije.

Papir veliko prenese, sploh v totalitarni državi, vendar pa je bila to pravna osnova, ki je našim osamosvojiteljem dala orodje za delo doma in argument v mednarodni skupnosti. In to je omogočilo dogovor med federacijo in njenim delom. Te osnove za dogovor med regijo in ustavno enotno državo ni.

Včerajšnji govor predsednika Katalonije bi lahko opisali kot spremembo od enostranske napovedi osamosvojitve k razglasitvi enostranskega moratorija.

Tako je manipulacija vzporednic med Slovenijo in Katalonijo le zavajanje ljudi in olepševanje situacij – tako leta 1991 v Sloveniji, kot sedaj v Kataloniji. Slovenska situacija je bila zelo specifična v okviru tedanjih časov in bomo v polnosti razumeli potek tistih dni šele čez desetletja. Čas je drugačen, narodni in pravni okvir je drugačen in tako tudi sedanji katalonski rezultat.

Nasilje ni sprejemljivo v nobenem primeru

Izgled nepripravljenosti katalonske vlade in pravno gledano nelegalna dejanja še vedno ne zmanjšujejo dogajanja, ki smo mu bili priča med glasovanjem za neodvisnost. Španska vlada je izvajala neproporcionalne ukrepe glede na dogajanje in je organizirano motila izvedbo referenduma z odobrenim policijskem nasiljem. Tako vedenje policije in vlade v demokratični Evropski uniji je nesprejemljivo. Za svoja dejanja bi morala Španija odgovarjati, saj je dvignila roko nad lastnimi državljani.

Katalonijo čaka še nekaj korakov do realizacije njihovih sanj o osamosvojitvi. Politični kapital katalonskega predsednika je v nevarnosti, da se izgubi v opravičevanju svojih odločitev in obljubljanju nemogočega. To bo odmaknilo neodvisnost za nedoločen čas.

Četudi se to zgodi, je ostalo v zraku temeljno vprašanje, ki je pomembno za vsakega državljana EU: je državno odobreno sistematično policijsko nasilje ob uveljavljanju ene izmed temeljnih načel OZN nekaj, kar smo pripravljeni žrtvovati za ohranitev stabilnosti povezave?