Judje v Kairu danes in nikoli več

Andraž Šest
foto: freepik.com

Ljubezen in življenjsko sopotnico sem spoznal v kavarni Eiš El-Malh v ulici Adli v Kairu. V kavarno vabijo rdeča vrata, kjer lahko s sedežev ob velikih oknih opazujete promet, mimoidoče, prelepe stavbe in sinagogo Šar Hašamajim, sicer eno novejših v velemestu. 

Egipt ima mnogo starejše sinagoge, toda zgoraj omenjena je bila odprta leta 1899 ter je v glavnem namenjena novemu valu judovske populacije, ki je bežala predvsem zaradi pogromov v Vzhodni Evropi, Turčiji, Maroku, Iraku, Libiji in drugod. Egipt oziroma egiptovske elite, ki so gravitirale v mesta, kot so Kairo, Aleksandrija in Port Said, so jude sprejele relativno odprto, zato so tudi novi begunci lahko uspevali tako na poslovnem kot umetnostnem področju.  

Zakaj relativno odprto? Ker je velik del populacije preveval močan antisemitizem, predvsem podprt od islamistov, na novo združenih pod Muslimansko bratovščino. Za njimi niso zaostajali nacionalisti, sprva pod okriljem stranke Hizb Misr al Fata, kasneje Egiptovske islamsko-delavske stranke, ki je v glavnem nasprotovala vsemu, kapitalizmu, kolonializmu, komunizmu, judom, evropskim naseljencem, beduinom, po Kairu pa so radi paradirali v modrih srajcah. 

Judov ni več 

Danes boste v Kairu težko srečali kakšnega juda, saj jih je od skoraj sto tisoč pred letom 1945 ostalo le še nekaj deset in še ti so v starosti, ki ne zagotavlja večanja populacije, priseljevanje pa je zelo malo verjetno. To pomeni, da bo judovska populacija v Egiptu popolnoma izginila, čeprav je tam prisotna že 2700 let, kar dokazujejo elefantinski papirusi o prebivalstvu, med drugim tudi o praznovanju judovske velike noči oziroma pashe. Egiptovski judje trdijo, da se je karaitsko judovstvo, ki nasprotuje oralni Tori, začelo v Egiptu, to naj bi dokazoval dokument prvega islamskega guvernerja Fustata (Kaira) al-Sahmija, ki rabinom prepoveduje vmešavanje v navade karaitskih judov. Dokument je bil podpisan okoli leta 20 po hidžri, torej leta 641 našega štetja.  

Zato bo vsekakor zanimiv ogled sinagoge Ben Ezra v starem Kairu, ki sega v predislamski čas, kar dokazuje 25.000 listin in dokumentov s skupnim imenom Genizah, ki so jih odkrili v sinagogi. Locirana je zraven metro postaje Mar Girgis, kjer si lahko ogledate še rimski stolp, visečo koptsko cerkev, ogromno grško katedralo, samostan ter grško in latinsko pokopališče, na katerem so pokopane mnoge Slovenke. Tu je živel in umrl tudi slavni astronom in zdravnik Ben Maimon. 

Judje so iz Kaira praktično izginili, a pustili dovolj velik pečat, da nam le bežen sprehod po kairskem Downtownu pusti izjemen vtis o njihovem življenju v Egiptu.  

Želite prebrati članek v celoti? Postanite naš naročnik ali kupite 72-urni dostop do naročniških vsebin za 3,60 €.

Judje so iz Kaira praktično izginili, toda pustili so dovolj velik pečat, da nam le bežen sprehod po kairskem Downtownu pusti izjemen vtis o njihovem življenju v Egiptu. Vsekakor je tragično, da so egiptovski judje veljali za velike nacionaliste, ki so se zagrizeno borili proti evropskemu kolonializmu in agitirali za samostojen Egipt. Eden izmed največjih egiptovskih nacionalističnih pesnikov je bil Mourad Farak, skladatelj Daoud Hosni pa je prvi v duhu egiptovskega nacionalizma pisal opere v arabskem jeziku, med drugim je učil eno od najslavnejših egiptovskih pevk, Om Kulsum. Potem je obstajala dinastija Cicurel, ki je imela verigo modernih veleblagovnic, ne smemo pa pozabiti še dinastijo Cattaui, ki je bila znana na političnem prizorišču, paša Joseph Cattaui je bil eden izmed piscev egiptovske ustave leta 1921 in finančni minister. Nekaj, kar bi bilo danes popolnoma nemogoče. Judje v Egiptu so sodelovali pri prvih egiptovskih finančnih institucijah, bili so zaslužni za razvoj železnic, predvsem dinastija Suares ter ostali člani skupnosti pa so bili zelo prisotni pri proizvodnji tobaka, bombaža in sladkorja. 

Kairski pogrom

 Romantike je bilo naenkrat konec. Egiptovski judje, ki so veliko pripomogli k neodvisnosti Egipta, ni rešilo niti to, da so bili del egiptovske populacije »mutamasr« populacije, torej poegipčanjenega oziroma integriranega prebivalstva Egipta. Težave so se pojavljale že pred razglasitvijo države Izrael. Leta 1945 je bil kairski pogrom, ki je zahteval pet mrtvih in tristo ranjenih, nastanek Izraela pa je celotno situacijo le še poslabšal. Panarabsko nacionalistično gibanje se v svojem antisemitizmu ni razlikovalo od Muslimanske bratovščine. Na koncu, pred padcem leta 1952, ga ni več podpiral niti kralj Faruk, kajti veter arabskega nacionalizma, ki je velikokrat spominjal na fašizem, je zahteval drugačne politične odločitve. Kot opozorilo je 14. novembra 1947 delegat v ZN paša Hejkal opozoril, da bo nastanek države Izrael pomenil masaker nad večjim številom judov, kajti antisemitizem v arabskem svetu je mnogo močnejši od tistega, ki so ga zavezniki ravnokar poskusili uničiti v Nemčiji. Ta antisemitizem je še danes prevladujoč. 

Arabske države so napadle Izrael, toda vojno so neslavno izgubile, zato ljudje menijo, da so vojno izgubile zaradi pomanjkanja vere v Boga in čuta za nacijo. 

Kaj se je dogajalo potem, je znano. Arabske države so napadle Izrael, toda vojno so neslavno izgubile, zato ljudje menijo, da so vojno izgubile zaradi pomanjkanja vere v Boga in čuta za nacijo. Leta 1948 so teroristični napadi v Kairu terjali 70 judov in jih ranili 200, pojavljalo se je vedno več pogromov, Naser je leta 1952 prevzel oblast ter najprej poskrbel za množične izgone tujcev, ki to sicer niso bili, saj je v glavnem šlo za v Egiptu rojeno prebivalstvo. Judom v večini niso podelili državljanstva, zato je bilo okoli 85 % judov razvrščenih med tujce. Zelo hitro so sledile konfiskacije premoženja, začel se je nov eksodus. Žebelj v krsto je bila afera Lavon, ko so izraelske obveščevalne službe načrtovale izvedbo terorističnih napadov a Kairu. Naser je celotno afero izkoristil za uničenje judovske populacije, ki je dobila v podpis pogodbo z zaobljubo, da se ne bo nikoli več vrnila v Egipt, pobrali so ji še tisto malo, kar je ostalo, s seboj so judje lahko vzeli le en kovček in 20 USD, časa za odhod pa so imeli dva dni. Tako se je končala judovska zgodba v Egiptu. 

Aretacije

Bizarno je nekaj drugega – na fotografiji uradne egiptovske delegacije v Ligi narodov leta 1937 so muslimani in kopti, jud pa je bil finančni minister in senator. Fotografija bi bila še danes nemogoča. Prevrtimo čas v čas šestdnevne vojne, torej v leto 1967, ko je Egipt izgubljal vojno, medtem pa so Naser in mediji obljubljali, da bodo paradirali z ujetimi Izraelci pred železniško postajo Ramses. Ujetnikov je bilo premalo, zato si je oblast zamislila, da bo enostavno aretirala tiste jude, ki so še ostali v Egiptu, ter z njimi paradirala pred postajo. Aretirali so praktično vse moške med 16 in 60 letom, jude brez državljanstva so dali na prvo ladjo za Južno Evropo, ostale so pometali v zapore, kjer so jih mučili in nekatere celo posilili. V glavnem so jih po treh letih izpustili in vrgli iz države. 

Tako smo prišli do še enega konca, pri katerem lahko opazujemo le muzejske stavbe, namenjene turistom, ostaline nekdanjih prestižnih veleblagovnic, kot je bila Omar Efendi, stavba, ki se je kosala z veleblagovnico Harrod's v Londonu. Najde se še kakšna ulica, poimenovana po judih, recimo Mamar Green, na kateri živim. Ulica, na kateri se nihče več ne spominja človeka po imenu Mamar, ki je zgradil takrat eno od najprestižnejših sosesk v Kairu. Ostala je le še mala zanikrna ulica. 

Naročniška vsebina

 

Izbrano za naročnike
Med litijem in Litijsko
Domovina 137: V športu zmagajo najboljši, v politiki pa ...
Sveti Frančišek pridiga pticam – M. C. Echer
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Napovedano srečanje al-Sisija in Netanjahuja – nova era egiptovsko izraelskih odnosov?
  • 18. 12. 2025
Sudanska polja smrti
  • 31. 10. 2025
Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026