Jože Strgar: Janković pokopava Ljubljano in slovensko kulturo (2. del)

Foto: Tatjana Splichal, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK
Po supervolilnem letu, v katerem smo imeli največ volitev v zgodovini Slovenije, smo pogled nazaj opravili z Jožetom Strgarjem, krščanskim demokratom in podjetnikom, ki je bil med letoma 1990 in 1994 prvi in edini župan Ljubljane v času samostojnosti, ki izvira iz pomladne politične opcije.

V prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o tem, kako je kandidatu krščanskih demokratov uspelo zasesti županski stol v Ljubljani in kakšna je bila vloga župana v času osamosvojitve. Ter tudi, kako bi danes pomladni pol znova lahko osvojil mesta. V drugem delu pa smo opravili del refleksije supervolilnega leta na ravni države.

V letošnjem letu, ko smo imeli volitve praktično na vseh ravneh v državi, je pomladni pol sicer izboljšal rezultat na nekaterih področjih, pa vendar bil izrinjen s položajev praktično povsod. Kako ste vi videli dogajanje letošnjega volilnega leta?

Rezultat je tak, ker smo vse delali narobe. Vidim toliko različnih dejavnikov, da en pogovor verjetno ne bo zadoščal, da obrazložim vse.

O tem si upam razmišljati, ker sem v času po svojem županovanju, posebej med leti 2011 in 2016, vodil civilno iniciativo Prebudimo Slovenijo. Takrat sem skušal zbirati ljudi, pa kljub temu od različnih prijateljskih strank, če jim rečemo prijateljske, v Novo mesto, kjer smo imeli srečanja, ni bilo skoraj nikogar. Pa se je v dvorani na Otočcu zbralo preko 700 ljudi iz cele Slovenije.

Tako iz Slovenske ljudske stranke kot iz Slovenske demokratske stranke ni bilo skoraj nikogar. Bili so posamezni člani, ki so se zavedali pomena teh dogodkov, ni pa bilo zastopnikov teh strank. Zastopnike sem večkrat vabil na sestanke. Dvakrat smo že dogovorili za datum, da bi se srečali z NSi, SLS in SDS, vsi so govorili: »Krasno, g. Strgar,« in obljubljali udeležbo, na koncu pa niso prišli.

Petkrat zapored smo organizirali dogodke na Otočcu, ki so jih obiskovali ljudje iz cele Slovenije in širše, s Koroške in Tržaške, ki so se zavedali, da Slovenija za politično delovanje potrebuje politično organiziranje. Enkrat je prišel Janez Podobnik, ko je bil govornik, redno je prihajal Ivan Oman, glavnih v strankah pa ni bilo nikoli. Pa so me spraševali, kako to, da ne nastopa nihče iz SDS. Je pač tako, da sem jih vabil, pa so se le redki odzvali na vabilo, pa še ti so s tem bolj tvegali, da bodo potem kregani v svojih matičnih strankah.

Nihče ne more reči, da še ni bilo nič sproženo. Smo pa danes znova pred tem, da bo treba nekaj narediti. In treba bo najti nekoga, ki se bo tega lotil.

Po izgubljenih referendumih je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin napovedal, da je čas za refleksijo in razmislek, kako naprej. Je letošnji poraz dovolj velik, da bo vpletene prisilil k razmisleku o spremembah, in ali so sploh zmožni refleksije?

Lahko bi rekel, da gre že kar za krik, da je treba narediti refleksijo. Nimamo več nobene druge možnosti.

Demokracija ima svoja pravila in ta zahtevajo, da moramo iti na volitve. Da se Slovenci damo zapeljati raznim floskulam, je naravnost škandalozno. Ampak razlog za to je tudi dejstvo, da smo se trideset let kregali in nič kaj dosti naredili. Skrajni čas je, da kaj naredimo.

Jaz sem delal na tem, kot sem vedel in znal. Marsikaj sem tudi vložil v to, od svojega časa do svojega denarja in še česa, pa žal nisem veliko dosegel. Zdaj je na vas mladih, da sami ugotovite, kako se bolje organizirati. Kako boste to storili, jaz ne vem.

V Prebudimo Slovenijo se je zbralo veliko dobrih ljudi, žal pa tudi podpore s cerkvene strani ni bilo. Kot da ne bi ničesar opazili oz. bi mislili, da ničesar ne potrebujemo. Le novomeški škof Glavan je prišel blagoslovit naša prizadevanja. Sicer pa se je zdelo, kot da ničesar ne rabimo. Vsak je gledal nase.

Zdaj je čas, da začnete graditi na novo. Pri tem pa vam polagam na srce, da upoštevate to, kar je že bilo narejeno, in gradite naprej na tem. Preglejte, kaj smo že naredili v okviru Prebudimo Slovenijo, in poleg teh zberite še druge ljudi. Če bo vsak delal po svoje, ne bomo nikamor prišli.

Foto: Tatjana Splichal, Domovina


Matej Tonin je napovedal tudi, da v vlado pod vodstvom Janeza Janše Nova Slovenija ne bo več šla. Kako gledate na to potezo?

Jaz tega ne bi naredil na tak način. Take stvari se povedo drugače. On se je postavil preostro. Verjamem sicer, da ima slabe izkušnje iz vlade, ampak kljub temu je to mladostniška izjava, ne pa izjava diplomata ali predsednika stranke. Upam, da mi ne bo zameril te kritike.

V Časniku ste pred časom zapisali, da je na volitvah leta 1990 vel nek demokratičen duh, ki je bil še dediščina predvojnih časov. Kam se je izgubil ta demokratični duh in kako ga danes znova najti?

Tudi sam se sprašujem, kam je izginil ta duh. Zdi se mi, da s prihodom novih in umikanjem starih ljudi odhaja tudi zavest, da je nekoč že nekaj bilo in da je bilo to nekaj vredno. Mlajšim rodovom to močno primanjkuje in to bi bilo treba pridobiti nazaj.

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so bili rojeni po osamosvojitvi, pa tudi starejšimi, opažam, da mnogi sploh ne vedo, da smo morali Slovenijo izbojevati. Sploh ne vedo tega. Potem ni nenavadno, da se ta zavest izgublja, saj je tudi trud tistih, ki skušajo to ohraniti, preveč razpršen in mu manjka neke skupne organiziranosti. Po drugi strani pa imajo na levi cele štabe, ki se trudijo, da se na tem področju nič ne zgodi. Na naši strani pa tega enostavno ni.

Poglejte samo primer ukinjanja muzeja Slovenske osamosvojitve. Nujno bi se morala organizirati neka masa ljudi, da bi se temu zoperstavili. Vsak človek potrebuje neko vedenje, podatke o svojem začetku, kaj šele država. Ukinjanje tega muzeja je neumno in to sem ministrici tudi povedal. Ampak oni so v stanju, ko ljudi prepričajo v svoje, na drugi strani pa ni zaznati nekega masovnega upora. In potem se izgubi volja ljudi, ki so vse bolj naveličani nenehnih prepirov. Tudi sam sem.

Pri meni sicer veliko vlogo pri tem, da nisem več tako aktiven, igrajo leta [g. Strgar bo konec decembra praznoval svoj 93. rojstni dan, op. a.], ampak tudi sicer, če gre predolgo vse narobe, se ljudje enostavno naveličajo. Zato je zdaj treba začeti znova. Verjamem, da so še možnosti, čeprav je težje, saj je bila Evropa v mojem času v vzponu, v večjem delu pa je vladala krščanska demokracija. Danes pa je Evropa v razkroju.

Kljub temu še vedno verjamem, da krščanska demokracija lahko predstavlja ustvarjalno perspektivo, ki se je gre držati in z njo vztrajati z vso silo. Nič pa se ne bo zgodilo, če bomo samo čakali. Je treba tudi kaj vložiti, da se kaj spremeni.

Foto: Tatjana Splichal, Domovina


Na levem polu imamo za vsake volitve novo stranko, pa še kakšno vmes. Je čas, da tudi desni pol ponudi kakšno novo stranko?

Se vam ne zdi, da je tudi na desni strani kar nekaj novih strank? Poglejte samo Kanglerja, pa Primca, Dobovškovo Dobro državo in tako dalje. Mislim, da nova stranka ni rešitev. Realno gledano obstajajo v politični teoriji samo tri, morda štiri resne stranke: Krščanska demokracija, socialna demokracija, liberalci in v zadnjem času morda še Zeleni. Vse drugo pa je neke vrste ples.

Enostavno se je treba nekomu priključiti, ne more vsakdo početi nekaj po svoje in kot družba uspeti. Čeprav je treba kdaj sprejeti kakšen kompromis. Ni druge možnosti. Ustvarjanje vedno novih strank je neumnost. Potem pa so ljudje čisto zmešani in sploh ne razumejo dogajanja. Če pogledamo samo zadnji referendum, sam nisem srečal enega človeka, ki bi mu bilo jasno, za kaj gre pri tem referendumu. Najlažje je potem samo nasprotovati in ni nobene kreativnosti več.

Nova Slovenija se že leta trudi preseči magično mejo desetih odstotkov glasov, pa jim nekako ne uspe. Kje vi vidite možnosti za preboj?

Potrebujemo nekoga, ki bo stal za vrednotami Nove Slovenije, ki bo zanje pripravljen tvegati. Javno delovanje na tak način sicer tudi stane. To sem izkusil v okviru katoliških izobražencev, ko smo marsikaj organizirali. Ni veliko takih ljudi, ki si to lahko privoščijo. Potem se je treba angažirati in vsak dan izobraževati, izpopolnjevati, se pogovarjati z ljudmi in jih nagovarjati. Treba je biti aktiven in se vsak dan domisliti česa novega.

Mislim, da je veliko sposobnih ljudi, na katere bi se dalo zanesti, samo treba jih je zbrati skupaj. In zavedati se morajo, da bo po njihovo samo takrat, ko bodo res imeli od vseh najboljšo idejo. To pa je težko, brez ene jasne, trdne baze na desnem polu. Drobljenje ne vodi nikamor.

Foto: Tatjana Splichal, Domovina


Včasih se zdi, da je Nova Slovenija v dilemi, ali naj se postavi za krščansko-demokratske vrednote in s tem tvega, da se zameri komu, ki mu te vrednote niso tako blizu, ali pa naj igra neko mlačno igro, kjer se preveč ne opredeljujejo, da ne bi koga užalili. Katero možnost bi morali izbrati po vašem mnenju?

Mislim da jasno, trdno. Mlačnost ni dobra. To sploh ne bi smelo biti težko, ker je realnost v resnici taka, kot jo vidijo krščansko-demokratski nazori. Ob koncu druge svetovne vojne sem bil sicer mlad fant, imel sem 17 let, ampak sem spremljal in razumel, kako so ti nazori rodili novo Evropo in jo utrdili. Seveda pa se ob tem komu tudi zameriš.

Mislim pa, da je čas, da se odvadimo teh zamer. Novakovi so zamerili, ker je včasih ošvrknila Janšo. Ne vem, zakaj. Naj ljudje povejo stvari take, kot so, in gremo naprej, ne pa da se iz vsega dela neko tragedijo in zamero. To je temelj pogovora, tudi če se ne strinjamo in imamo različne nazore. Tudi drugačnim je treba prisluhniti.

Ekskluzivne levičarske ideje nimajo nobene perspektive, ker nikoli ne zajamejo celote. So pa ti izseki iz družbenega življenja za nekatere lahko zelo dopadljivi. Potem pa se namesto s celoto ukvarjajo z nekimi hitrimi ukrepi.

In treba se je jasno izražati. Ne pa da nekaj prebereš in potem ne veš, kaj si prebral oz. kaj povedo neke dame, ki se šopirijo in mahajo po televiziji.

Aktualna vlada z višjimi davki znižuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Tudi sami ste bili veliko v podjetniških vodah. Kako to, da ni zaznati kakšnega večjega protesta, nasprotovanja s strani podjetnikov, da bi se uprli tem ukrepom, ki jih vlada izvaja v njihovo škodo?

Slej kot prej jih bo to kaznovalo. To ni dobro. Glede tega je bila Janševa vlada veliko boljša od trenutne. Imeli so boljšo perspektivo in bolj realne temelje. Razumeli so, kako se tem stvarem streže. V zelo kratkem času so veliko uveljavili. Da se vse to zdaj podira, zagotovo ni dobro, rekel bi celo, da je neumno.

Kako kot bivši župan Ljubljane in meščane tega mesta gledate na odpor župana in mestnega vodstva do pokopa žrtev iz Kočevskega Roga in drugih medvojnih in povojnih žrtev, vključno z Romi?

Pogled aktualnega župana je, kakor da bi pokopaval Ljubljano. On pokopava Ljubljano in slovensko kulturo. To je nekaj, kar je v popolnem nasprotju z našo tradicijo, humanitarnimi razmerami in človekovimi pravicami, ki jih skušamo doseči. Nekaj nesprejemljivega. In zdi se, kot da gre to mimo nas, mi pa mirno gledamo.

To rodi stalno nova indoktrinacija čudnih manir na nove rodove, kar rodi ljudi, ki niso več občutljivi. Ampak gre za temeljne zadeve kulture in medčloveških odnosov. Da kot družba na to tako mlačno reagiramo, je težko razumeti. Tukaj se vidi, kako nebogljena je naša slovenska kultura in civilizacija, ki se je rojevala tisoč let in dopusti, da gre vse to po njej. Pa nočem kot bivši župan zdaj iti proti aktualnemu.

Pa vendarle, kako smo zapeljani. Dva moja sošolca iz univerze sta prepričana, da Ljubljana še ni imela boljšega župana, kot je Janković. Pa sta Slovenca. Ampak ne vidita, da pokopava Ljubljano.

Foto: Tatjana Splichal, Domovina


Zakaj mislite, da ljudje tega ne vidijo? Sploh izobraženi …

Veliko je takih, ki vidijo, ampak nič ne naredijo. Nekateri ne morejo nič narediti. Ni neke močne stranke, ustanove, prek katere bi lahko kaj naredili, kot posameznik pa težko narediš kaj dosti.

Nekateri pa imajo privilegije. Poznam zgodbe, kako Janković kupuje glasove, ko se delijo kuverte s petdesetimi evri za šankom in podobno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Zadnje objave

Napad na vidnega politika SLS
18. 5. 2024 ob 14:19
Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01

Ekskluzivno za naročnike

Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01