Jože Strgar: Če želimo znova osvojiti mesta, se moramo na pomladnem polu poenotiti

Peter Merše
Foto: Tatjana Splichal, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK
Po tem, ko je bil pomladni pol praktično sistematično izločen iz vodenja večjih slovenskih mest, smo se pogovarjali z Jožetom Strgarjem, nekdanjim županom Ljubljane, edinim krščanskim demokratom, ki je v času samostojne Slovenije opravljal to funkcijo.

Za nami so lokalne volitve. Ljubljana je praktično skozi celotno zgodovino bila nagnjena v levo, še pred drugo svetovno vojno je večina županov prihajala iz liberalne stranke, mestna oblast pa ni dopustila denimo gradnje Zavoda sv. Stanislava, zato ta stoji v Šentvidu, ki takrat ni bil del Ljubljane. Tudi leta komunizma so potem naredila svoje. Pa vendar ste leta 1990 uspeli prepričati Ljubljančane, da so vodenje mesta zaupali krščanskemu demokratu. Kako vam je to uspelo?

Takrat se je spreminjala celotna družba. Tudi v Ljubljani je to takrat lepo zvenelo in bilo dobrodošlo, še posebej od začetka.

Ko sem postal župan sem odprl vrata magistrata in k meni niso hodili samo meščani, ampak tudi takšna in drugačna združenja, od učiteljev, do gasilcev in tako dalje. Videli so, da se v Ljubljani dogaja nekaj novega, da je mesto zaživelo.

Ko sem zaključeval mandat so hodili k meni ljudje in me prepričevali, da kandidiram še enkrat. Spomnim se treh zdravnikov iz UKC Ljubljana, ki jih nisem poznal, pa so prišli k meni in me prepričevali, da še enkrat kandidiram. In ko sem rekel, da ne bom, so se čez en teden vrnili in poskusili znova.

Zakaj pa niste ponovno kandidirali?

Takrat sem imel dovolj. Ljubljana je takrat imela pet občin in težko je bilo voditi tako razbito upravo, kjer so za vsako malenkost morale sodelovati posamezne občine. Brez tega mestna uprava ni mogla storiti prav nič.

Verjamem, da če bi še enkrat kandidiral, bi bil izvoljen. Ko smo imeli zbor na Kongresnem trgu in sem jaz govoril, je bil trg povsem poln, čeprav nisem imel kaj posebnega povedati. Takrat je bilo takšno vzdušje in, če bi takrat nastopil primeren župan, bi lahko to stanje obdržali.

Sam sem iskal namestnika, pa nisem našel nikogar. Vsi so videli, kako težaško delo je to, posebej, ker so nam metali toliko polen pod noge.

Spomnim se, da je nekoč prišel k meni dr. Rupel, ki mi je povedal, da bo kandidiral za župana, in me je spraševal, kaj mora župan početi. Bil je ugleden Ljubljančan, s svojo zgodovino, lepimi literarnimi in profesorskimi deli, za županovanje pa ni bil pripravljen. Seveda je potem zaškripalo.

Krščanski demokrati pa so imeli sami s seboj takrat ogromno dela. Peterletu so vse podirali, takrat niso bili v stanju, da bi uspeli obdržati župana.

Sam se nisem odločil iz več razlogov. Želel sem ohraniti svoje zdravje. Županovanje je bilo izredno naporno. Poleg tega sem imel svoje podjetje, ki ga je sicer takrat že vodil sin, a je bil mlad, začetnik, ki je komaj zaključil šolo. Moral sem poskrbeti za svojo družino, da je lahko živela. Mi nismo imeli nobenih privilegijev, štipendij ali česa podobnega.

Takrat se je pripravljala združitev občin v eno mestno občino in tukaj je šlo za tako zahtevno zadevo, da sem ocenil, da temu nisem kos. Šlo je predvsem za finančne in pravne zadeve, sam pa nisem strokovnjak ne na enem, ne na drugem področju.

Kasneje pa ste vendarle še enkrat poskusili …

Ko je bilo konec županovanja dr. Rupla in gospe Potočnikove, ki sta se na županskem mestu oba slabo odrezala, se nisem mogel premagat, da ne bi še enkrat kandidiral. Takrat sem še mislil, da bi lahko uspel, pa je potem Janševa stranka ni dovolila, da bi nek krščanski demokrat še enkrat kandidiral.

Več pristašev te stranke me je nagovarjalo, naj kandidiram, tudi gospod Kovačič, ki je imel takrat tam pomembno vlogo. Ko sem se odločal, ali bi še enkrat kandidiral, sem se srečal z zastopniki Janševe stranke, ki so rekli, da morajo vprašat še svojega šefa ter da mi odgovor sporočijo čez en teden. Nikoli jih ni bilo več blizu in jasno je bilo, da me ne marajo.

Če bi kandidiral kot skupni kandidat, bi verjetno uspel. Janša pa je takrat imel svojega kandidata, dr. Antona Jegliča, ki je bil verjetno odličen profesor in alpinist, v mestu pa se ni nikoli nič angažiral. Tako za izvolitev ni imel nobenih možnosti, ker ga nihče ni poznal. Še jaz ga nisem poznal, pa sem poznal praktično celotno univerzo takrat. Tako je potem prešla ta možnost.

Naše prijateljske stranke so tako ob sebi ali proti sebi rajši imele stare komuniste kot pa krščanske demokrate.

Kaj je bilo leta 1990 ključno za vašo izvolitev. Kakšno kampanjo ste vodili, da ste nagovorili ljudi?

Nobene posebne kampanje ni bilo. To je bila kampanja za Slovenijo takrat. In to je bilo močno. Sam pa nisem delal praktično nobene kampanje. Pravzaprav sem se sploh težko odločil za kandidaturo. Naposled je dr. Bučar, s katerim sva se poznala že od prej, prepričal mojo ženo, da je rekla, »no, pa naj bo.« Odločitev za to ob veliki družini s šestimi otroki ni bila lahka.

In tako sem kandidiral, res pa je, da nisem imele nekega pravega nasprotnika. Tudi v mestnem svetu bolj ali manj samo gospo Potočnikovo. Pri čemer sem imel jaz 43 glasove, ona pa 23. Tako sem prišel na županski položaj, ki se mu je takrat reklo predsednik skupščine. Ampak takoj po izvolitvi me nihče ni ogovarjal s predsednik skupščine, vsi so mi rekli župan. In tako sem se tudi obnašal.

Kaj vam iz tistega časa najbolj ostaja v spominu?

Navdušenje velikega števila ljudi v Ljubljani. Tako do mene kot tudi do moje žene. Oba sva bila precej aktivna v cerkvenih krogih, v krščanskem gibanju, cerkvenih ustanovah. Takrat je bilo veliko veselja in malo nasprotovanja.

Celo z Janezom Kocijančičem, ki je vodil stare komuniste, takrat preimenovane v stranko demokratične prenove, sva se lepo pogovarjala. So bili sicer njegovi zelo ostri proti meni, nekateri so skušali celo preprečiti da bi bil izvoljen, pa niso imeli možnosti.

Kakšno vlogo je imela mestna oblast v času osamosvojitvene vojne?

V začetku, ko vlada še ni funkcionirala v vsej svoji polnosti, Slovenije pa svet praktično ni poznal, so pa vedeli za mesto Ljubljana. Ljubljana je bila vključena v združenje glavnih mest posameznih republik in ravno v tistem času je prišla vrsta na ljubljanskega župana, da postane predsednik tega združenja. Ljudje z vseh koncev so se obračali na Ljubljano in njenega župana.

Ameriški veleposlanik v Beogradu, Warren Zimmerman mi je takrat napisal ostro pismo, da ne moremo imeti Slovenije  in naj nehamo. Sam sem se takrat tudi v javnosti odkrito zavzemal za samostojno Slovenijo. Takoj po izvolitvi sem imel velik intervju v Delu. Hitro so se organizirali tudi krščanski demokrati in socialni demokrati v okoliških državah. Hitro sta me obiskala dunajski in graški župan. Že o nekaj tednih sta stopila v kontakt, potem sta k meni pošiljala delegacije.

Vsi ti so prihajali k mestni oblasti, ker vlada takrat še ni delovala. Iz Francije sta prišla dva delegata samo do mene. Nemški minister Genscher je prek pobratenega mesta Wiesbaden v Ljubljano poslal delegacijo preverit, kaj se dogaja.

Kakšna pa je bila vloga mestne oblasti med samo vojno?

Prvi dan, ko se je začela vojna, sem sklical sestanek vseh strank. Vsi, tudi tisti, ki so v predhodnih mesecih na različne načine nasprotovali, so prišli na sestanek. Tam sem rekel, da je vojna in da moramo v tem času sodelovati. Takrat smo držali skupaj.

V Ljubljani je bilo nastanjenih 3000 vojakov, ki jih je bilo treba preskrbeti. Takrat smo mislili, da je naša naloga, da jim zagotovimo hrano, in smo za to poskrbeli.

Marsikdo se je hodil skrivat na magistrat, saj so v zadnjem delu tudi kleti in zaklonišča. Sam se nisem nikoli skrival, ampak sem bil vedno v svojem uradu, tudi ko ni bilo nikogar.

V tistem času smo držali skupaj.

Po letu 1994 pa ni noben kandidat pomladne opcije uspel osvojiti županskega stolčka, večinoma niti ni uspel priti v drugi krog. Čemu pripisujete to?

To je tudi zame ena velika uganka. Ne vem, zakaj smo se tako razpršili. Ko sem zaključil županski mandat, sem postal predsednik ljubljanskega odbora krščanske demokracije. Na volitvah smo osvojili 13,8 % glasov. Ko mi je gospod Bajuk čestital, sem mu rekel, da bi morali na naslednjih volitvah osvojiti najmanj 15 %. Potem pa so prišli ti, »mladi fantje«, kot jim pravim, v mislih imam Marjana Podobnika in ostale, in so vse pomešali, podrli, če hočete. Čisto vse.

Krščansko demokracijo, ki je bila takrat najmočnejša stranka, so razbili. Mislim pa, da se ta »poba« ni zavedal, da je bila v ozadju verjetno Partija.

Kako bi se danes pomladni pol lahko resno spopadel z Zoranom Jankovićem?

Mislim, da je bil do sedaj problem, da ni bilo neke osrednje osebe, okoli katere bi se poenotili.

Pa saj so vendar bili skupni kandidati, denimo Anže Logar, ki so ga podprle vse stranke na tem polu, pa tudi ni uspel.

Logar je prišel dve, tri desetletja prepozno, ko je že vse razbito. Stara garda se je potrudila takrat, da ni nastalo nobeno novo jedro, ki ne bi bilo njihovo. Tako smo bili razpršeni, rahlo skregani, za kar so poskrbele zunanje sile. Sam sem se izogibal kreganju, tudi takrat, ko so me silili v to. In od tega si nismo opomogli. Še danes se to pozna.

Menim, da desna sredina nima nobenih možnosti, dokler se ne poenoti okrog enega kandidata, ki bi se postavil na čelo tega gibanja. In to ne more biti Janša. Treba bo najti nekoga drugega. Sam sem spomladi predlagal Janeza Ciglerja Kralja.

Če ne deluješ organizirano, nimaš nobene možnosti za zmago. Stare strukture pa so znale poskrbeti, da smo ostali med seboj razbiti. Nekateri so se zavedali, nekateri pa sploh ne, kaj v resnici počnejo.

Je tudi današnja razklanost torej posledica dogajanja v devetdesetih?

Vse, kar se dogaja danes, je posledica nečesa. Danes mislim da v ozadju ni neke sile, ki bi to še naprej vsiljevala, je pa razdeljena posledica vsega tistega, kar se je dogajalo v preteklosti.

Morda bodo kaotične razmere dosegle, da stopimo skupaj. Volitve niso odrazile realnega stanja. Verjamem, da je na desni veliko več ljudi, kot se je pokazalo na volitvah. Ampak, ker smo tako razbiti, nimamo ne vem kako velikih možnosti. Če se zberemo skupaj, lahko uspemo. Mislim, da še ni vse izgubljeno.

Po letošnjih lokalnih volitvah v mestnih občinah desni pol praktično nima nobenega župana. Izjema je morda Novo mesto. Kako to?

Tukaj so uspeli. Delno pa smo tudi sami »zafurali« situacijo v zadnjih nekaj letih. Imam svoje mnenje glede tega, ampak raje ne bi razvijal misli v tej smeri.

Pa vidite kakšne rešitve, kako mesta osvojiti nazaj?

Treba se je poenotiti okrog ene osrednje osebe. Deljenje na različne nove in nove stranke se mi zdi otročje in neumno. Poglejte, kaj se je zgodilo s strankami, ki sta jih ustanavljala Kangler, pa Primc in tako naprej.

Zbrati bi se morali zdaj. Že zdaj bi se morali ukvarjati s tem, kdo bo kandidiral čez štiri leta. Pri tem pa ne morejo biti ti posamezniki sami, ampak je treba okrog njih tudi zbrati ekipo. Če se zberemo, mislim, da nas je dovolj.

Kar težko mi je gledati te delitve med nami. Namesto, da bi imeli državniško zavest, se gremo neke strankarske drobnarije. To ni ne koristno, ne pametno. Mislim, da je med mladimi polno ljudi, ki imajo ideje, samostojno pamet in lahko izrazijo svoje mnenje. Včasih je bilo to težje. Z vseh strani zbrati iniciative, potem pa se poenotiti okrog najboljšega kandidata in se ga držati. To je po mojem mnenju recept za uspeh.

V drugem delu intervjuja z Jožetom Strgarjem lahko preberete kakšen je njegov pogled na refleksijo pomladnega pola po volilnih porazih, dotaknili smo se tudi gospodarstva in pokopa žrtev druge svetovne vojne v Ljubljani.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nova fronta za Jankoviča: 70 odstotkov zaposlenih proti združevanju ljubljanskih vrtcev. Proti tudi strokovna javnost in sindikati
  • 20. 02. 2024
Mednarodna prostovoljca iz ekipe, ki že mesece pripravlja Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, o tem, kaj ju žene, kako vidita Slovence in kaj pričakujeta od dogodka
  • 30. 12. 2023
Dr. Peter Gregorčič: Mi se hvalimo, da smo kot prvi na svetu regulirali umetno inteligenco, Američani pa, da jo uporabljajo za svoj razvoj. Ni čudno, da tehnološki velikani rastejo v ZDA, in ne v Evropi. (2. del)
  • 23. 03. 2024