Jimmy Carter – politik, ki je to zares bil

V nedeljo, 29. decembra 2024, je umrl nekdanji predsednik ZDA, Jimmy Carter, ki je nedavno izpolnil 100 let življenja in je bil najdlje živeči voditelj te države. Slovesni državniški pogreb je predviden za 9. januarja 2025. 

Carter je bil v najvišji funkciji od leta 1977 do 1981. Čeprav se je potegoval za drugi mandat, v tem ni uspel zaradi močnega in neutemeljenega nasprotovanja, ki ga je doživel s strani elit, ki jim ni bila všeč njegova premočrtnost v vladanju, in to kljub intenzivnim prizadevanjem, s katerimi se je loteval največjih težav, ki jih je kot predsednik velesile moral reševati (npr. kriza z Iranom zaradi talcev). Bil je trdnega krščanskega prepričanja, sicer pa protestantske vere. Po končanem predsedniškem službovanju je postal diakon Baptistične cerkve. Mnogo ljudi je prihajalo, da bi slišalo njegove cerkvene nagovore. Med predsedniki ZDA iz zadnjega stoletja je vsekakor bil nekaj izjemnega.  

Za moralna načela

Že ko je nastopil svoj mandat v Beli hiši, je v govoru dejal, da si bo prizadeval, da bo pod njegovim vodstvom politika Združenih držav Amerike bolj v skladu z moralnimi načeli. S tem je Carter odprl večno in najtežjo problematiko v politični filozofiji – morala v politiki – v teoriji, kaj šele v vsakodnevnem političnem odločanju. V praksi je do neke mere iskanje jasne in 'čiste' moralne odločitve nekaj nerešljivega, saj bo vsaka odločitev vedno koga pustila nezadovoljnega, če ne naravnost ogorčenega in ki bo zaradi tega zaključil, da je tista politična odločitev v jedru nemoralna, politik pa, ki se je zanjo odločil, nemoralnež. Če je neka politika nemoralna, je za povprečnega državljana nepoštena, politik pa nepošten človek. Nepoštenost je nadvse običajna značilnost za ranjeno človeško naravo, a nihče ne mara, da bi se o njem tako govorilo. Hoče pa imeti in voliti poštene voditelje.

Predsednik Carter je z omembo moralnosti morda izpadel naiven, toda vsakdo bo moral priznati, da je bil pogumen v postavljanju najvišjih standardov zase in za svojo vlado v namenih in v iskanju politike, ki jo je moral definirati, posebno še, ker je šlo za politiko velesile, ki je zato pred svetom bolj odgovorna. Bil je občutljiv za to, kar je dobro, prav in najboljše za njegovo državo in za svet v danih okoliščinah in si je za to močno prizadeval. V nekaterih zadevah je uspel, v drugih ne, v nekaterih bolj, v drugih manj. Zato mu v javnosti niti niso mogli preveč nasprotovati, saj mora vladanemu državljanu zelo ugajati, če njegov vladar izraža skrb za tisto, kar je prav. Niso mogli drugega kot skeptično, če ne sarkastično obregati se ob njegovo »domnevno poštenjakarstvo« in ga predstavljati kot nesposobneža v vodenju države. Kot rečeno, preprečili so mu dosego drugega mandata.         

Bil je občutljiv za to, kar je dobro, prav in najboljše za njegovo državo in za svet v danih okoliščinah in se je za to močno prizadeval. 

Toda on se ni zavzemal za poštenje v politiki le ko je bil v predsedniški funkciji, temveč celo življenje. Še ko je bil guverner države Georgia, od koder je izhajal, je deloval vključevalno do temnopoltih sodržavljanov, kar pred petdesetimi leti ni bilo vsem všeč. Samo leto po končani predsedniški službi je ustanovil Fundacijo, Center Carter, prestižno ustanovo, ki od tedaj neprestano in dosledno skrbi za človekove pravice doma in po svetu, za transparentnost volitev, in se trudi za mirno reševanje sporov v raznih konfliktih, za kar se na ustanovo nenehno obračajo. Zato mu je bila leta 2002 podeljena Nobelova nagrada za mir.

Proti vojni v Iraku

10. marca 2003, pred vdorom ZDA v Irak, se je zelo jasno zoperstavil tej Bushevi nameri in to javno izpovedal v The New York Times-u pod naslovom To ni pravična vojna. Stališče je »kot kristjan in kot bivši predsednik ZDA, ki sem se moral spopadati z mnogimi mednarodnimi krizami« utemeljeval na klasični krščanski doktrini, ki izhaja že iz učenja sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega. Naj spomnim, da je tedanjemu Bushevemu vdoru v Irak nasprotoval tudi tedanji papež, danes sv. Janez Pavel II., ki je v ta namen cel svet povabil k dnevu posta in molitve, da se vdor ne bi zgodil. Kljub temu so ZDA napadle Irak. Decembra 2011 so se enostransko umaknile, a niso dosegle prvotnega načrta »refundacije Bližnjega vzhoda«, temveč za seboj pustile politično praznino.   

Za mlajše generacije, ki niso doživljale prejšnjih desetletij, je treba poudariti svetlobno razdaljo med predsednikom Carterjem in mnogimi drugimi demokratskimi predsedniki. Nekateri od teh so v osebnem in v javnem življenju delovali naravnost sramotno.  

Dejanja, ne besede

Naj se bralec ne čudi, če bom zapisal, da bi mnogi katoličani veliko raje imeli za predsednika protestanta Carterja, kot pa kakega drugega med znanimi, čeprav se je kdo od teh izrekal za katoličana. Tudi tu veljajo svetopisemske besede: »Ne tisti ki pravi Gospod, Gospod …«, temveč »… po njih sadovih jih boste spoznali.«  

Politika je najvišji izraz ljubezni do bližnjega, ker skrbi za skupno dobro. Politik skrbi za vse bližnje v državi, ki mu je zaupana. V tem, za poštenega politika nadvse težkem poslu, nam je pokojni predsednik Carter močan zgled in svetilnik, ki naj bi kazal smer pri delu za skupno blaginjo in mir doma in po svetu.     

V za poštenega politika nadvse težkem poslu nam je pokojni predsednik Carter močan zgled.