Je skrb in strah staršev za svoje odrasle otroke na mestu?

Milan Knep
6

Vsi starši so tako rekoč štiriindvajset ur na dan z nevidnimi nitmi povezani s svojimi otroki in njihovimi družinami. Med spanjem se jim o njih sanja, v budnem stanju pa premlevajo, kaj se tisti hip dogaja z njimi.

To, kar je tako naravno, namreč ta nenehna skrb za otroke, pogosto postane problem. Dovolite mi, da kratko orišem strukturo tega problema, in sicer najprej zaradi sebe, ker me osebno zadeva. Nadalje zato, ker je to ena najbolj pogostih tem pri spovedi. V urah spovedovanja pred letošnjo veliko nočjo sem se s to temo precej namučil. Pogosto pa se s to problematiko obrne name kdo, ki ima svojo družino, zato je zaskrbljenost, ki jo nanj prenašajo njegovi starši, marsikdaj zelo moteča.

Kako torej razumeti skrb staršev za njihove odrasle otroke in njihove družine? Ta skrb je, tako se zdi, nekaj normalnega in običajnega, nekaj, kar je moralno neoporečno in psihološko samoumevno; dojemamo jo kot izraz starševske ljubezni do otrok. Starši imate svoje otroke radi bolj kot vse na svetu, celo bolj kot sebe. Srečni ste, če so srečni oni. Za njihovo srečo bi žrtvovali tudi lastno srečo.

Če je to tako jasno, zakaj je potem v odnosih med starši in njihovimi odraslimi otroki toliko zapletov? Česa tu ne razumemo? V čem se morda motimo? Kaj pri tem napačno predpostavljamo? In česa mogoče ne naredimo, čeprav mislimo, da v svojem odnosu do otroka, ki ga ljubimo, ničesar ne opustimo? Sklepamo nekako takole: otroka ljubim, zanj naredim vse, kar morem, če gre potem vseeno kaj narobe, potem vzrok ne more biti pri meni, ampak pri otroku. Zato starši pri spovedi pogosto sprašujejo, kaj naj naredijo, da bi otroci spremenili svoj odnos do njih.

Pravo vprašanje je, zakaj starši ne uvidijo, da svoje ljubezni otrokom ne posredujejo z izrazi, ki so lastni ljubezni, temveč z izrazi, ki so lastni izražanju zaskrbljenosti in strahu zanje.

Pravo vprašanje pa je, zakaj starši ne uvidijo, da svoje ljubezni otrokom ne posredujejo z izrazi, ki so lastni ljubezni, temveč z izrazi, ki so lastni izražanju zaskrbljenosti in strahu zanje. Zakaj ne opazijo, da otrok njihove ljubezni prav zaradi načina, kako mu ljubezen izražajo, ne občuti kot ljubezen, ampak kot nelagodje. Kajti ko starši mislijo, da otroku posredujejo ljubezen, mu dejansko posredujemo strah zanj. Otrok se izrazom ljubezni, ki so lastni pristni ljubezni, ne izmika. Pač pa se izmika pogovoru, če starši izražajo dvom, ali je z njim vse v redu. Otrok težko prenaša, če so starši polni strahov, ali bo mogoče šlo z njim kaj narobe v prihodnosti, četudi so stvari tisti hip še vedno na svojem mestu.

Starši praviloma svojega neustreznega izražanja ljubezni ne prepoznajo, zato ga tudi ne korigirajo. Ampak nasprotno, izraze zaskrbljenosti, misleč, da so to izrazi ljubezni, le še stopnjujejo, ker hočejo otrokom za vsako ceno dopovedati, da je ljubezen vse, kar bi jim radi dali. Tako na otroke namesto izrazov ljubezni pada vse več izrazov strahov in dvomov.

Ko se odrasel otrok, ki ima že svojo družino, pojavi na vratih doma svojih staršev, bi mu ti radi že prvi hip izrazili svojo brezpogojno ljubezen. Želijo, da otrok takoj začuti, kako zelo ga imajo radi, kako zelo jim je mar zanj.

In tu se zgodi prva in največkrat že tudi nepopravljiva napaka. Svojo ljubezen do otroka starši preoblečejo v zaskrbljenost zanj, zaskrbljenost pa izrazijo v obliki strahu zanj. Zato takoj udarijo z vprašanji, kako mu je, kaj se dogaja v  njegovi službi, v zakonu, pri vzgoji otrok, so vsi zdravi, imajo denar ipd. Vprašanja podkrepijo z vzdihi: ‘Kako me je skrbelo zate in za vse vas, kako sem molila zate, ves čas si z menoj, kar naprej mislim, kako bi ti še lahko pomagala.’

Žensko obliko sem uporabil zato, ker je takšna oblika komuniciranja bolj značilna za matere kot za očete. Očetje čutijo podobno kot matere, vendar ostanejo v ozadju in molčijo, ker nočejo materinim izlivom zaskrbljenosti dodajati še svojih. Instinkt jim pravi, da je bolje biti tiho in počakati na ugodnejši trenutek. Zadržanost izražanja občutij daje očetom upanje, da se jih otrok ne bo prestrašil, ker bodo s svojo mirnostjo ustvarili ozračje, ki bo omogočilo vsaj skromen pogovor.

Strah izvira tudi iz nezavednega nezaupanja staršev v otrokovo prihodnost. Toda to ni otrokovo nezaupanje v prihodnost, temveč nezaupanje v prihodnost, kakor ga občutijo starši. Tako starši svoj problem, ki je v njihovem strahu pred prihodnostjo, projicirajo v otroka. Na otroka prenašajo celo strah za stvari, ki se še ne dogajajo in se verjetno tudi ne bodo zgodile. Nanj prenašajo negativna predvidevanja, potencialne nevarnosti, torej tiste nevarnosti, ki realno ne obstajajo, njih pa bremenijo, čeprav otroci nanje niti ne pomislijo.

Zakaj mladih prihodnost ne bremeni na enak način kot starejših? Ker je mlad človek kljub začasnim težavam, ki jih ima, na prihodnost pozitivno naravnan. Mladost, če je normalna, je utelešeno upanje, ambicija, načrtovanje, prepričanje, da zmore vse. Vse to izhaja iz kipeče telesne in duševne energije mladega človeka. Nasprotno pa starejši človek teh energij nima več v tako obilni meri kot nekoč, zato ga postaja strah za čas, ko bodo te energije dokončno usahnile. Tako nevede lastno pešanje moči projicira v otroka.

Preteklost in prihodnost

Mladi se nočejo preveč obremenjevati niti s svojimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti. Če je bilo njihovo življenje kolikor toliko normalno, preteklost zanje ni prehudo breme. Skratka: mladi se s svojo preteklostjo ne obremenjuje na način, kot se s preteklostjo obremenjujemo starejši. Mladi raziskujejo prihodnost, starejši pa preteklost. Mladi se iz preteklosti nikoli ne učijo tako, kot starši mislijo, da bi se morali. A to je samostojna tema, o kateri kaj več kdaj drugič.

S tem, ko starši na otroka prenašajo strah pred potencialnimi nevarnostmi, otroka vznemirijo in zmedejo, ker ga, ne da bi to prepoznali, naredijo za sredstvo, s katerim želijo v resnici pomiriti sebe. Starši mislijo, da ljubijo, dejansko pa otroka silijo, da jih potolaži. Kar pomeni, da starši bolj potrebujejo otroka kot obratno. Ne zavedajo se manipulacije, da s tem, ko izražajo strahove, kako bo z otrokom, otroku ne izkazujejo ljubezni, ampak ga primorajo, da jih tolaži. To pa otrok stori tako, da staršem zagotavlja, da je vse v redu, in če še ni, da je zmožen v kratkem vse urediti. Naj bodo torej enkrat za vselej pomirjeni.

To je neke vrste zloraba otroka, kajti starši otroka izrabljajo za urejanje nereda v lastni duši, za pomiritev nemoči, ki jo občutijo, za odvrnitev dvomov, za katere ni kriv otrok, temveč oni, ki dvomov nismo uspeli premagati. Otrok, kot smo že rekli, je nesrečen, če starši, ki ga neizmerno ljubijo, zaradi njega trpijo, zato jih roti, naj uvidijo, kako je vendar z njim absolutno vse v redu. Ker edino tako lahko upa, da mu bodo nehali težiti. Starši otroku težijo s svojim dušnim neredom, dejansko pa mislijo, da mu izkazujemo ljubezen. Kakšna pomota.

Zakaj prihaja do takšne zamenjave vsebin, do tako neverjetnih pomot, zaradi katerih otroci bežijo od staršev. Ugotoviti moramo, da je naša psiha ranjena, psiha vseh staršev, zato se v njej neprenehoma prekriva nezavedno in umišljeno, imaginarno in iracionalno. Zaradi tega so starši iskreno, a žal naivno prepričani, da je v njih izključno čista in nesebična starševska ljubezen. V resnici pa je njihova starševska ljubezen premešana z njihovim razrvanim čustvenim svetom, ki izraze njihove ljubezni do otroka preoblikuje v povsem nekaj drugega, kar otrok ne prepozna več kot ljubezen, ampak kot nesmiselno obremenitev. Naš notranji svet, to, kar v bistvu smo, se vedno potvorjeno posreduje naši zavesti. In tega ne razumemo in zato tudi ne upoštevamo.

O sebi mislimo, da ljubimo, in res ljubimo, toda s svojim obnašanjem ne posredujemo ljubezni, temveč strah.

Ljubimo?

To, kar je v nas, in to, kar mi mislimo, da je v nas, nikakor ni eno in isto. O sebi mislimo, da ljubimo, in res ljubimo, toda s svojim obnašanjem ne posredujemo ljubezni, temveč strah. Kajti med našim notranjim svetom in tem, kar otroci dejansko občutijo, je skrivnostna pot. Na tej dolgi poti med globelmi in prepadi na enem bregu starševske duše ter besedami in obnašanjem na drugem bregu njihove biti, torej na poti, da tisto, kar je v duši staršev pride prek komunikacije na dan, se marsikaj zgodi. V vsebino, ki je ljubezen, na tej poti do zunanjega izražanja starševske ljubezni, vdirajo čustva, pomešana s silami izvirnega greha in številnimi obremenjujočimi izkušnjami (iz časa nosečnosti, otroštva, socialnega okolja), kar izraze starševske ljubezni preoblikuje v nekaj, kar potem po obliki ni več ljubezen, temveč strah.

Naivno mislimo, da so naše besede in naše obnašanje čista kopija stanja v naši duši. Ne, med tem, kar je v duši, in tem, kar potem izrazimo, je prepad. Potem se pa čudimo, zakaj otroci, ki nas imajo radi, od nas bežijo. Ker so otroci polni svojih strahov, ne morejo prenašati še strahov svojih staršev. Starši, ki bi morali biti močnejši od otroka, bi morali svoj strah sami amortizirati in predelati, v resnici pa ga projicirajo na šibkejšega, na otroka in se tako skušajo razbremeniti svojega strahu. Tako pride do povratne zanke, ko mora otrok prenašati strahove in dvome svojih staršev in še svoje lastne strahove.

Strah staršev se z njihovih ramen na otroška ramena prenese takrat, če otroci prepričljivo odigrajo sproščenost in uprizorijo pomirjenost. Tako otroci sebe spremenijo v posodo, v katero starši odlagajo svoj strah. V otrokovi duši se strah staršev nevtralizira; toda le zanje, ne pa za otroka, kajti strah v njem ostane. Obleži namreč v otrokovi duši, in sicer kot bolečina, ker se starši zaradi njega sekirajo. Potem otrok potrebuje nekaj dni, da strah staršev v svoji duši potlači dovolj globoko, da se nekega dne spet odpravi k njim na obisk. Zopet pripravljen na ponovitev igre.

Kako naj se starši izvlečejo iz povratne zanke, osvobodijo sebe in otroka? To je seveda nova velika tema, za neko drugo priložnost, da bodo starši in otroci ob Jezusu drug drugega razumeli, sedli z Jezusom k pečeni ribi, kot nekoč apostoli, ter osvobojeni strahov drug drugemu izkazovali ljubezen in pozornost.

Se nadaljuje …

6 KOMENTARJI

  1. Eh. To tako je. Vse ugotovitve držijo. Ni pa človek plastična ali glinena masa, ki jo nekdo vlije v kalup in potem pride ven iz kalupa taka, da je vsem všeč.

    Ti problemi so bili, so in bodo. A sedaj naj pa starejši tudi svoje občutke kar v sebi zatajimo, da se ne bodo ubogi odrasli otroci obremenjevali s tem, kako se njihovi starši počutimo.

    Ko sem bila mlada, se tudi jaz nisem obremenjevala s prihodnostjo in strahom, kaj vse se lahko zgodi. So se pa moji starši, razumljivo. Zdaj, ko jih ni več, se pogosto spomnim, da sem jim s svojo nestrpnostjo zaradi njihovih skrbi marsikakšno grenko urico naredila. In mi je žal, samo spremeniti več ne morem. Zdaj, ko sem stara, vem iz izkušenj, da se v življenju veliko slabega lahko zgodi. In da bi se kakšni slabi stvari z malo več modrosti dalo tudi izogniti. In to povem svojim mladim, ki so zato kdaj tudi nestrpni, ker ne verjamejo. Bodo verjeli, ko bodo 70 +. Jaz tudi nisem dosti prej.

    V moderni družbi ni zaželeno, da stari ljudje pričakujemo nekaj sočutja in razumevanja s strani mladih. Smo takoj ožigosani kot sitni. Seveda ni realno, da nekdo pričakuje, da se bodo odrasli otroci predvsem njim posvečali. Tudi nekaj takih poznam, ki bi za vsako ceno še hoteli imeti glavno komando tudi nad mladimi, kot je to še v kakšnih plemenih v Afriki in drugje. To ni prav. Enako pa ni prav, da se zahteva od starejših, da ne smemo izraziti svojih čustev. Ali ni lepo od mladih, če nas kdaj tudi potolažijo? Dolgo te možnosti ne bodo več imeli.

  2. To niso potencialne in namišljene nevarnosti, ampak je resnica. Evropa bo plačala za uničevanje sekularnih diktatur, ki so katolikom na BV omogočale varno življenje. V Evropi se bo zgodila Libija, Sirija in Irak. Zakaj? Ker je Evropa podpirala vahabite drugje, bo kmalu imela v Evropskih zaporih prave valilnice novih skrajnežev.

  3. Članek je zelo dober.
    Starejši se moramo zamisliti, da ne bi PRETIRANO SKRBELI za družine svojih otrok. Tu je navarnost, da v želji POMAGATI, lahko večktar prekrižamo njihove načrte in povzročimo prepir v mladi družini.

    Je pa lepo, če starejši priskočimo mladim družinam na pomoč. če nas zaprosijo. Tu ne bi smeli “igrati TRGOVINE” in takoj zahtevati povračilo.

    Če skrbimo za odnose, nam bodo tudi sinovi, snahe in vnuki pomagali pa svojih močeh, ko pride čas za TO.

    Prav je, da duhovniki razložijo starejšim, da “poseganje” v mlado družine prinese nesoglasja – kar je nasprotno od tega, kar si vsi želimo.

  4. Še moj komentar na vprašanje v naslovu: ali je skrb staršev za svoje odrasle otroke na mestu?
    Moj odgovor je: DA. Ker je iskrena. Dosti bolj kot naučene besede o ljubezni. Pomeni pa prav to, kar bi radi povedali: radi vas imamo, odrasle otroke – svoje in priženjene – zato vam želimo vse najboljše.

    Seveda pa pretiravanje nikoli ni dobro. Ne, ko gre za izražanje skrbi, in ne, ko gre za izražanje naklonjenosti. Je treba imeti malo meje, pa saj to ta stari po večini vemo. Je treba opozoriti tistih nekaj bolnikov, ki se tega ne držijo, ne pa posploševati in uvajati “ameriški sistem”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime