Je prekarno delo res tak bavbav, kot nas želijo prepričati sindikati?

Andreja Barat
5

Če poguglamo »prekarno delo«, dobimo vtis, da gre za sužnjelastniški odnos, ki delavca izkoristi in izpljune. Po najširši definiciji gre za vsako delo, ki ni zaposlitev za nedoločen čas, največkrat pa se govori s.p.-jih ter podjemnih in honorarnih pogodbah.

Tudi v medijih je pogosto izrazito negativno mnenje.

Čeprav v nekaterih primerih nedvomno gre za izkoriščanje, pa je vsesplošna gonja proti prekarnemu delu nepotrebna in škodljiva, tako za gospodarstvo kot državljane.

Podcenjevanje državljanov

Videti je, da »državni socialisti« v državljanu vidijo nesposobnega posameznika, katerega življenjski cilj je zaposlitev za nedoločen čas (ali minimalna pokojnina 1000 €, kot jo je svoj čas obljubljal Karl Erjavec) in da je vsaka druga oblika delovnega razmerja poniževalna.

Pa ne govorimo o ljudeh, ki so po desetletjih na enem delovnem mestu izgubljeni ostali na cesti. Govorimo o številnih visoko izobraženih mladih, v katerih izobrazbo smo davkoplačevalci vložili veliko denarja in bi jih moralo na začetku karierne poti razganjati od idej, iskanja priložnosti in želje po ustvarjanju.

Nevarno in kontraproduktivno je vzbujati miselnost, da je delati prek pogodbe ali S.P.-ja poniževalno, da to ni pravo delovno razmerje, da te nekdo izkorišča, če te potrebuje za tri mesece in ne za 40 let.

Nevarno in kontraproduktivno je vzbujati miselnost, da je delati prek pogodbe ali S.P.-ja poniževalno, da to ni pravo delovno razmerje, da te nekdo izkorišča, če te potrebuje za tri mesece in ne za 40 let.

Samostojni podjetnik

Sicer kratica S.P. šaljivo pomeni tudi »sami pufi« in d.o.o. »dolžan okrog in okrog«, pa bi vendar moral izobražen in sposoben človek v taki obliki dela videti več priložnosti kot pomanjkljivosti.

Recimo to, da lahko delaš za več delodajalcev, ki jih sam izbiraš. Si mnogo bolj prilagodljiv in tudi cenejši kot redno zaposleni. Sam določaš svoj delovni in prosti čas. Prisiljen si se izpostaviti, iskati delo, nove načine zaslužka, nove potrebe na trgu. Boriš se, razvijaš nova znanja, spoznavaš nove ljudi, nove načine razmišljanja, širijo se ti obzorja in ob tem poskrbiš tudi za socialno varnost.

Za svoj osebnostni razvoj narediš neprimerljivo več kot v udobni varni službi za nedoločen čas. Ko se izkoplješ iz začetniških težav in začneš delati z dobičkom (to, da ti ga država hoče skoraj pol pobrati, je že druga tema), si zmagovalec, ki svobodno odloča o svojem življenju.

V polnosti spoznaš načelo, ki ga mnogi (še posebej sindikati) še niso slišali. To je dejstvo, da ti plača ne pripada, pač pa si jo zaslužiš.

Glede na številne žalostne zgodbe, zaposlitev za nedoločen čas prinaša le navidezno varnost. Razen seveda v javnem sektorju.

S tega vidika niti ni nenavadno, da gre slovenskemu gospodarstvu slabo, če so pa vsi sposobni zaposleni v javnem sektorju. To zadnje seveda ni argumentirano dejstvo, pač pa le sarkastična pripomba.

Mladim dajati sporočilo, da so izkoriščane žrtve, je slabo. Ubija zagon in ustvarjalnost ter povzroča pasivnost.

Žrtev si in tako naj tudi ostane …

Mladim dajati sporočilo, da so izkoriščane žrtve, je slabo. Ubija zagon in ustvarjalnost ter povzroča pasivnost. Kaj če jim damo drugačno sporočilo: »Res, po diplomi te ne čaka dobra služba za nedoločen čas. Ker jih za tvojo panogo ni, ker te delodajalec ne rabi za nedoločen čas, saj nima zagotovila, da bo imel naročila za nedoločen čas, ker nimaš tete na ministrstvu, ker je trg zasičen s tvojimi kadri in ker ti isti, ki danes vpijejo o tvojem izkoriščanju, ostro protestirajo, da bi se v visokošolskem sistemu karkoli spremenilo …”

Torej službe za nedoločen čas mogoče res ni, je pa delo … dve uri na teden tu, tam deset ur, nekaj ga ustvariš sam, priložnosti se odpirajo, dober si na svojem področju, dobivaš izkušnje, za neko podjetje postaneš nepogrešljiv in dobiš redno zaposlitev. Ali pa jo ustvariš sam.

To ni misija nemogoče, kot nas skušajo prepričati tisti, ki bi radi na tujih stiskah kovali svojo moč.

Logika slovenskih »socialistov« je na mnogih področjih nevzdržna. Vsakršna oblika plačanega dela, ki ni redna zaposlitev, je sumljiva, celo označena kot izkoriščanje ali delo na črno. Delodajalci zaradi skrajno neprožne oblike zaposlovanja iščejo obvode, ki so včasih v škodo tako njim kot delavcem.

Država raje da socialno podporo, s katero človek komaj drži glavo nad vodo in mu grozi z odvzemom, če bo kakorkoli poizkušal izboljšati svoj položaj izven edinega okvirja, ki mu ga je določila (redna zaposlitev). Tako v pasivnosti ostaja veliko državljanov, ki znajo delati in radi delajo, pa recimo ne smejo na lokalni tržnici prodati svojega izdelka in ne smejo legalno, brez sankcij Mizarstvu d.o.o. iz sosednje vasi pomagati ob povečanem obsegu dela.

Logika slovenskih »socialistov« je na mnogih področjih nevzdržna. Vsakršna oblika plačanega dela, ki ni redna zaposlitev je sumljiva, celo označena kot izkoriščanje ali delo na črno.

Nevarni svobodni človek

Odprto ostaja vprašanje, ali država sploh hoče svobodnega, sposobnega in neodvisnega človeka? Kajti če se temu približa, ga z visokimi davki, inšpekcijami in birokracijo drži na kratki vrvi.

Včasih naša država spominja na preveč posesivno mater, ki svojega, že odraslega sina ne spusti od sebe. Stalno ga nadzira, mu kuha, lika in nerga nad njim, po drugi strani pa ga ovira, da bi se osamosvojil in sprevidel, da je materina vloga mnogo prevelika in da je čas, da vzame življenje v svoje roke. V tem stanju sta sicer res oba nezadovoljna, sta pa ga navajena in bojita se sprememb … V primeru, da se sin res osamosvoji, pa država-mati izvaja stalen in pretiran nadzor.

Mnogi sposobni mladi tega odnosa nočejo sprejeti, zato se izseljujejo. Morda je čas, da začnemo o delu in zaposlitvi (vsaj mladi) razmišljati drugače. Bolj prožno, bolj zaupljivo, bolj veselo … Potem nam ne bo več sprejemljivo, da nam država nekaj sicer da, a nam še več vzame; samostojnost namreč. In to ne le finančno, pač pa tudi psihično.

Kajti preseči lastne zapore in prepričanja je včasih bolj potrebno in težje, kot dobiti službo za nedoločen čas.

5 KOMENTARJI

  1. Izjemno iznajdljiv, razgledan, delaven, ustvarjalen moški iz časov pred II. svetovno vojno, še vedbo aktiven, mi je v prvem pogovoru o njegovem zanimivem biografskem literarnem delu med drugim dejal: “Le zakaj so stavkali zaposleni v tekstilnih tovarnah 1936. leta – med drugim so zahtevala skrajšanje delovnega časa z 12 na 8 ur – če pa so dobivali redno plačo in drugo, kar so se dogovorili v kolektivni pogodbi. Njo je resno zastopala tudi Delavska zbornica, ki je imela do delodajlca izvršilno vlogo v korist delavca. Ne sindikat! Jaz mislim, da niso imeli osnove za stavko, saj niso doživljali tistega, kot oni, ki so jih slovenski delodajalci zaposlili za določena dela, ko pa jih je bilo treba plačati, pa so jih nagnali. Tudi sedaj je še veliko tega, saj nekateri menijo, da naj bo človeku menda v čast, da lahko dela zanj. V tem grmu leži zajec nezaupanja v oblike zaposlitve, ki ni za nedoločen čas. Pa še ta je sedaj le list papirja, ki jo delodajalec na ta ali oni črni petek grobo potepta in vrže delavca oziroma zaposlenega na cesto. Nemalokrat mu pri tem stojijo potem ob strani tako sindikasti kot odvetniki in sodniki, Od začetka do Strasburga. Delavec – redno zaposlenbi, prekarni pa sploh, pa ostrane povsen sam. Delodajalec je s svojo ekipo dolžan kratkoročno in dolgoročno skrbeti, da ima v kolektivu za redno zaposlene dovolj dela in seveda, da jim zagotavlja redno in polno plačilo. Prav tako pa je dolžan zagotoviti še vse druge pogoje, da bo zaposleni – tudi v javnih službah – naredil kakovostno in v roku vse, kar mu je naloženo. Vsem enako za ernako plačilo. S.P., pogodbe o delu, avtorsko delo, itn pa je v Sloveniji trenutno za večino nosilcev tega bolj samomor kot zagotovilo za ustvarjalno delo. Pa še to naj dodam, da se v zadnjem letu ali dveh srečujem z izredno nekakovostno izpolnitvijo najrazličnejših naročil. Kot, da so vsi v tihi stavki proti delodajalcvem in državi. Pri tem naj dodam, da so tim, desni pravi dušitelji ustvarjanja in predvsem izjemno težko iztisnejo od sebe kakršenkoli denar. Po izkušnji oziroma ugotovitvi sogovornika z začetka prispevka.

  2. Hm, članek je dobro zastavljen, bi pa podal še nekaj svojih misli:
    -> sindikati morajo dobro premisliti o funkciji, ki jo imajo v slovenski družbi; ne smejo biti zaviralci razvoja in sprememb, temveč odločni in premišljeni zagovorniki pravic delavcev, ki imajo pravico do poštenega dela za pošteno plačilo OBENEM pa imajo pravico pošteno biti odpuščeni, če zabušavajo – > tj. delodajalcem je treba dati jasne in nedvoumne instrumente za zaposlovanje in odpuščanje delavcev; večji kot je pretok delovne sile, boljši pogoji se ustvarjajo na trgu dela; in ne, ni res, da se bo s takšno zakonodajo začelo pretirano odpuščanje – službo bodo izgubili zgolj tisti, ki se ne trudijo dobro delati oziroma se sploh ne trudijo delati;
    -> delavci se morajo zavedati svoje vrednosti, obenem pa morajo spoštovati tudi svoje dolžnosti in jih izpolnjevati – tako bo volk sit in koza cela;)

  3. S takšnimi in podobnimi članki gospodična Andreja Barat postaja vzhajajoča zvezda slovenske internetne novinarske scene. Že iz profilne fotografije se vidi, da gre za razmišljujočo in odločno mlado damo, ki se ne boji povedati kar misli in to jasno in argumentirano zagovarjati. Nedvomno moja najljubša novinarka na Domovini! Ob takih novinarkah Dnevnika, Dela, 24ur, Sveta na Kanalu A in ostalih ne rabimo 🙂 Iskrene čestitke!

    Kar se tiče mojega mnenja glede sindikatov. Sindikalno vodstvo je pri nas na žalost še vedno neočiščeno kadrov iz prejšnjega režima. Ki svojo funkcijo vidijo politično: nagajati konservativno-liberalnim vladam po nareku levih interesnih skupin. Posledično je popolnoma neživljenjska ter rigidna zakonodaja v že devetdesetih pod premierjem Drnovškom privedla do anomalij kot je bilo študentsko delo: uvedeno z namenom študentu omogoči zaslužek za preživetje, a na koncu se je inštrument sprevrgel v orodje fleksibilne zaposlitve delavca za določen čas. Kar so delodajalci seveda rade volje pograbili – kdo tega ne bi naredil.
    Namesto, da bi razmišljali o poenostavitvi postopkov zaposlovanja, odpuščanja, zmanjševanja standardizacije poklicev, zmanjševanja predpisov in jasno določenih nekaj pravil sankcioniranja smo pri nas dobili pravo zmedo glede zaposlovanja. Kar so nato z delom preko napotnic namesto študija plačali študenti, z neplačanimi prispevki in nizkimi plačami bosanski gradbeni delavci (v časih slovenskega gradbenega buma ko se je gradil avtocestni križ) ter zgrarane delavke v tekstilni industriji, ko smo spričo slabe stečajne zakonodaje pri življenju ohranjali velike tekstilne mastodonte, ki jih je nato odpihnila šele kriza.
    Verjetno se bodo delavci morali organizirati sami, navsezadnje tudi sindikati niso od vekomaj. V razmislek lahko ponudimo kakšen razmislek o zadrugah, ter bratovščinah, navsezadnje bi se lahko v Sloveniji naslonili na tradicijo J.Evangelista Kreka, mogoče poizkušali s kakšnimi združenji,/bratovščinami, ki bi bile morda primerne glede na slovenski kar močno egalitaren in lokalno pogojen narodni značaj. V koprski škofiji so pred leti nekaj debatirali na to temo in pripravljali dogodke in celo misli, da ustanovili neko Bratovščino, potem pa ne vem, če je iz te moke bilo jkaj kruha.

    Seveda pa je potrebno zagotoviti tudi delo in pač če nimamo lastnih idej je potrebno privabiti tuje investicije z raznimi olajšavami. Podjetja kot so BSH Hišni aparati Nazarje, ali Carthago, Boxmark Leather, Novem, Ydria Motors itd. so pomembna za gospodarsko in socialno stabilnost v svojih krajih – to so večinoma manjši slovenski kraji bolj stran od središč. Tu bi neka liberalna pozicija, ki jo je zagovarjala DLGV, pa ostali libertarci, Društvo svetilnik itd. – prišla prav.

    • Hvala Rokc za lepe in spodbudne besede. Veljajo pa komplimenti tudi nazaj- vaši komentarji so vedno vsebinska obogatitev članka in odstiranje novih pogledov, ki so bili morda spregledani ali zaradi prostorske stiske izpuščeni. Pozdrav!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime