Ivan Simič: Imam občutek, da so ljudje, mediji in opozicijski politiki sovražno nastrojeni do tistih, ki s svojim delom zaslužijo veliko (1. del)

foto: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Z mag. Ivanom Simičem, predsednikom Strateškega sveta za debirokratizacijo, smo se pogovarjali o aktualnih ukrepih, ki jih prinaša Zakon o debirokratizaciji, in o drugih birokratskih ovirah ter razlogih in možnih rešitvah zanje.

Kaj je po vašem mnenju največji problem, zaradi katerega Slovenija poslovno ni tako privlačna država, kot bi lahko bila?

Prvi razlog so prav gotov visoki davki in prispevki. K temu je potrebno dodati še birokratski pristop do pridobivanja raznih dovoljenj in prav gotovo tudi neomejeno obračunavanje socialnih prispevkov od plač. Nekaterim ta zadnji razlog ni pomemben, toda ko se neki investitor oziroma njegovi vodilni managerji odločajo, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo, prav gotovo razmišljajo tudi o svoji plači. Poleg tega pa je njim popolnoma vseeno, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Pomembni so davki, nizki stroški dela, olajšave za tuja vlaganja in seveda enostavni postopki pridobivanja raznih dovoljenj.

Birokracija v Sloveniji velja za precej obsežno. Kako je prišlo do tega oziroma zakaj imamo tako obsežno birokracijo? Komu je to v interesu?

Enostavno. Ni zdrave kmečke pameti. Določene osebe zmeraj iščejo luknje v predpisih, država pa na drugi strani sprejema nove in nove predpise, da te luknje zapre. Na ta način nastaja množica predpisov. Če k temu dodamo še birokratski pristop nekaterih zaposlenih v državni upravi, govorimo o obsežni birokraciji.

Debirokratizacija izboljšuje standard državljanov in poenostavlja življenje. Zakaj ni zaznati velikega navdušenja v slovenski javnosti nad temi rešitvami? Zakaj Slovenci nismo množično naklonjeni poenostavitvam na področju birokracije, čez katero sicer tako radi preklinjamo?

Ne bi rekel, da ni navdušenja za poenostavitve. Navdušenje je, toda tisti, ki pozdravljajo uvajanje poenostavitev, so tiho, saj pričakujejo te poenostavitve. Tisti, ki poenostavitvam nasprotujejo, pa so glasni in ob medijski podpori se ustvarja občutek, da predlagane poenostavitve niso v redu. Tako v predlogu zakona zapišemo, da so zadeve prostovoljne, nasprotniki in mediji pa govorijo in pišejo, da se uvaja obvezno posredovanje določenih podatkov.

Kaj ste želeli doseči s predlogom, da se plačila s kartico štejejo za negotovinsko plačilo in da nam v tem primeru ne bodo natisnili računa?

Plačilo s plačilno kartico za mene nikoli ni bilo in tudi ni gotovinsko plačilo. To je negotovinsko plačilo. Pri predlogu, da trgovec ne bo več imel obveznosti natisniti računa kupcu, če bo ta račun plačal negotovinsko, gre na eni strani za poenostavitev, na drugi strani pa je v tem predlogu tudi nekaj ekologije.

Kritiki trdijo, da se sedaj ne bodo izdajali računi, da se računi ne bodo registrirali na finančni upravi, da bodo težave z uveljavljanjem garancije ob nakupu proizvodov, ki imajo garancijo. Vse to ne drži. Nič se ne spreminja v tehnologiji izdajanja računov, nobenih popravkov v poslovanju ni. Le poenostavitev, ne natisne se račun.

Če pa račun želim prejeti, zaradi uveljavljanja garancije ali kontrole nakupa, pa enostavno na blagajni povem, da želim račun in ga bom dobil. Že danes mnogi sploh ne vzamejo računa, kar lahko vidimo na samih blagajnah, kjer ostajajo računi.

Komunikacija po e-pošti in telefonu je danes standard. Kako si razlagate očitke informacijske pooblaščenke glede zbiranja e-naslovov in telefonskih številk prebivalstva?

Stališče informacijske pooblaščenke mi je tuje. Kot da bi živela v prejšnjem tisočletju. Danes nam na vsakem koraku vzamejo naslov e-pošte in telefonsko številko. To se dogaja v vseh spletnih nakupih, pri rezervacijah potovanj, nakupih letalskih vozovnic in še bi lahko našteval.

Tudi pri tem ukrepu je zapisano, da gre za prostovoljno posredovanje e-naslova in telefonske številke. Ni prisile. Danes pa imamo prepoved pošiljanja raznih odločb preko e-pošte. To pomeni, da smo danes tisti, ki želimo enostavno poslovanje, onemogočeni v tem, da bi nam državni uradniki pošiljke pošiljali elektronsko. Njihov odgovor je, da to ni urejeno v zakonu.

Če bo ta sprememba uvedena, bo to omogočeno. Če se jih bo za to odločilo deset, jih bo pač deset, toda to jim ne bo onemogočeno. Tisti, ki te poenostavitve ne bodo želeli, pač ne bodo posredovali svojega e-naslova in svoje telefonske številke.

Poleg tega je nadgradnja tega ukrepa lahko tudi, da država tiste, ki so posredovali svoj e-naslov in telefonsko številko, prostovoljno obvešča o izteku veljavnosti osebne izkaznice, potnega lista, vozniškega ali prometnega dovoljenja. Na primer prvič 15 dni pred iztekom veljavnosti in drugič pet dni pred iztekom veljavnosti. Enostaven in prijazen ukrep.

Danes nas trgovci z e-pošto in SMS sporočili obveščajo o svojih akcijah, država pa nam ne bi smela pošiljati odločb in sklepov elektronsko ali pa nas obveščati o izteku naših osebnih dokumentov, čeprav smo ji to dovolili prostovoljno. V stališču informacijske pooblaščenke ne vidim nobene logike in edina razlaga, ki mi je ostala, je, da postopa politično. To pa ni dobro za uvajanje poenostavitev.
Danes nas trgovci z e-pošto in SMS sporočili obveščajo o svojih akcijah, država pa nam ne bi smela pošiljati odločb in sklepov elektronsko, ali pa nas obveščati o izteku naših osebnih dokumentov, čeprav smo ji to dovolili prostovoljno.

Največ prahu je dvignil predlog uvedbe socialne kapice pri 6.000 €. Tako visoko plačo v Sloveniji prejema okrog 1 % prebivalstva. Gre torej za ugodnosti za najbogatejše? Kako bo ta ukrep pripomogel k blaginji celotne Slovenske družbe?

Nikakor ne gre za ugodnost za najbogatejše, saj niso najbogatejši le tisti, ki imajo visoko plačo. Imamo veliko bogatašev, ki imajo nizke plače, še več pa jih je zapustilo Slovenijo. Gre za osebe, ki imajo visoke plače. Je pa to politično uporabna trditev, da gre za ugodnosti za najbogatejše.

Samo za primerjavo navajam razmerja pri bruto plači 1.000 evrov in bruto plači 30.000 evrov. Pri prvi bruto plači, brez prispevkov delodajalca, gre državi 30,0 %, fizični osebi pa ostane 70,00 %, pri drugi plači pa gre državi  56,80 %, fizični osebi pa ostane 43,19 %. Če pa upoštevamo skupni strošek plače, to je tudi prispevke delodajalca, v prvem primeru skupni strošek znaša 1.161,00 evrov in država prejme 39,62 % od skupne bruto-bruto plače, fizična oseba pa 60,38 %.

V drugem primeru, ko skupni strošek bruto-bruto plače znaša 34.830,00 evrov, pa država prejme 62,79 %, fizični osebi pa ostane 37,20 %. Kolikor vemo, so pokojnine navzgor omejene. Torej, kaj ostane tistim z visokimi plačami?

V kolikor bi se socialna kapica uvedla pri 6.000,00 evrov bruto plače, bi to, ob primerjavi podatkov iz leta 2020, zajelo 2,6 % od vseh prejemnikov plače oziroma 1,15 % prebivalstva v Sloveniji. Nihče ni govoril, da bo ta ukrep pripomogel blaginji celotne slovenske družbe. Ta ukrep bo zaposlene izenačil s samozaposlenimi. Ti še sedaj, mislim, da več kot 30 let, imajo socialno kapico. Maksimalni prispevki, katere danes plačujejo samozaposleni, znašajo za mesec marec 2.481,75 evrov, kar predstavlja maksimalno davčno osnovo 6.496,70 evrov. Torej, zakaj dvojnost?

Zakaj je socialna kapica postavljena tako visoko? Večina plač, tudi inženirjev in podobnih poklicev je pod tem zneskom. Bomo s tem res zadržali te kadre v Sloveniji, ali je to zgolj »odpustek« za menedžerje in res najbolj plačane posameznike?

Socialna kapica je postavljena tako visoko, da ne bo prevelik izpad javno-finančnih prihodkov in pa, da jo uvedemo. Sam nisem nikoli govoril, da se s tem ukrepom razbremenjujejo plače inženirjev in podobnih poklicev, ker vem, da to ne drži. Mogoče le za vrhunske inženirje. Prav gotovo pa bomo s tem ukrepom nekatere zadržali v Sloveniji.

Samo za primerjavo: Kako bi se odločili vi, da vam ameriško IT podjetje ponudi 30.000,00 evrov mesečne bruto plače in še dodatno nagrade v obliki delnic, če veste, da vam v Sloveniji od 30.000,00 evrov bruto plače ostane neto v znesku 12.957,51 evrov, v Srbiji pa 26.328,00 evrov. Razlika znaša 13.370,49 evrov mesečno, oziroma letno najmanj 160.445,088 evrov. Odgovor? Kaj bi naredili vi?

Tukaj izgubljamo. Seveda pa še dodatno, ta podatek igra pomembno vlogo, ko se tuji managerji odločajo, v kateri državi bodo odprli podjetje oziroma v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Če bi vi bili glavni manager tega tujega podjetja in bi gledali tudi na vaše prejemke, katero varianto bi izbrali? Poleg tega pa glavno vlogo igrajo še stroški dela.

Socialna kapica ni odpustek za menedžerje in najbolje plačane posameznike, temveč tudi ukrep, da bo v Sloveniji več delovnih mest. Iz vaših vprašanj in tudi stanja v Sloveniji imam občutek, da so ljudje, mediji in opozicijski politiki sovražno nastrojeni do tistih, ki s svojim delom zaslužijo veliko, kar plača je. Smo se kdaj vprašali, zakaj multinacionalke v Sloveniji nimajo sedeža svojih uprav za ta del Evrope, oziroma smo se kdaj vprašali, zakaj tuji vlagatelji ne prihajajo množično v Slovenijo in zakaj jo tisti, ki so že tukaj, želijo zapustiti?

Koliko dodatnih plačnikov, ki so zdaj bežali v tujino pred visokimi davki in prispevki pričakujete, da se bo vrnilo nazaj (in s tem povečalo vplačila v državne blagajne)?

Tisti, ki so Slovenijo zapustili zaradi visokih davkov, se ne bodo vrnili v visokem številu, saj so si nekateri že ustvarili družine v tujini. Bo pa lahko ta ukrep zadržal nekatere, ki mislijo zapustiti Slovenijo. Med njimi so tudi športniki, ki zaslužijo veliko in njihov šport ne zahteva, da živijo v tujini, saj športniki v kolektivnih športih prav gotovo ne morejo živeti z družino v Sloveniji in tekmovati v tujini. To pa lahko storijo športniki v individualnih športih. Trenutno je v Sloveniji največ govora o naših kolesarjih.
Smo se kdaj vprašali zakaj multinacionalke v Sloveniji nimajo sedeža svojih uprav za ta del Evrope, oziroma smo se kdaj vprašali zakaj tuji vlagatelji ne prihajajo množično v Slovenijo in zakaj jo tisti, ki so že tukaj, želijo zapustiti.

Koliko bo Slovenija pridobila oziroma izgubila z uvedbo socialne kapice?

Z uvedbo socialne kapice na 6.000,00 evrov bruto bo letni izpad javno-finančnih prihodkov znašal približno 70 milijonov evrov. Ne gre za majhno številko, toda ko spremljam razpravo o predlogu uvedbe socialne kapice se ne morem znebiti občutka, da nekateri lažje prenesejo izgubo štirih milijard, ki so bile vložene v dokapitalizacijo bank, ki bodo sedaj zaračunavale ležarino za denar državljanov v teh bankah, ali pa več stomilijonske izgube v zgrešenih projektih, kot pa socialno kapico.

Nikoli ne bom pozabil, pa mislim, da me spomin ne vara, da smo v dokapitalizacijo Nove KBM d.d. vložili 750 ali 950 milijonov evrov, nato pa smo jo prodali za 250 milijonov evrov. Ta banka sedaj posluje z dobičkom, kar jim čestitam. Tako je lani dobiček znašal 208,9 milijona evrov. To pomeni, da je kupec z enoletnim dobičkom povrnil skoraj celotno kupnino. Če bi država na podoben način vodila to banko, bi prejela skoraj 210 milijonov dividend.

To pomeni, da bi država z enoletnim dobičkom pokrila triletni izpad zaradi uvedbe socialne kapice. Zakaj vik in krik za socialno kapico, za izgubo pri prodaji banke, ki je znašala najmanj 700 milijonov, pa je vse tiho. To pa je bilo dovolj za desetletni izpad javno-finančnih prihodkov zaradi socialne kapice.

V drugem delu intervjuja smo se pogovarjali o rešitvah, ki bi povečale učinkovitost slovenske javne uprave, predlogih za enostavnejšo davčno politiko, obdavčitvi samostojnih podjetnikov in razlogih, zakaj Slovenija ne more biti Estonija.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike