Ivan Simič: Imam občutek, da so ljudje, mediji in opozicijski politiki sovražno nastrojeni do tistih, ki s svojim delom zaslužijo veliko (1. del)
POSLUŠAJ ČLANEK
Z mag. Ivanom Simičem, predsednikom Strateškega sveta za debirokratizacijo, smo se pogovarjali o aktualnih ukrepih, ki jih prinaša Zakon o debirokratizaciji, in o drugih birokratskih ovirah ter razlogih in možnih rešitvah zanje.
Kaj je po vašem mnenju največji problem, zaradi katerega Slovenija poslovno ni tako privlačna država, kot bi lahko bila?
Prvi razlog so prav gotov visoki davki in prispevki. K temu je potrebno dodati še birokratski pristop do pridobivanja raznih dovoljenj in prav gotovo tudi neomejeno obračunavanje socialnih prispevkov od plač. Nekaterim ta zadnji razlog ni pomemben, toda ko se neki investitor oziroma njegovi vodilni managerji odločajo, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo, prav gotovo razmišljajo tudi o svoji plači. Poleg tega pa je njim popolnoma vseeno, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Pomembni so davki, nizki stroški dela, olajšave za tuja vlaganja in seveda enostavni postopki pridobivanja raznih dovoljenj.
Birokracija v Sloveniji velja za precej obsežno. Kako je prišlo do tega oziroma zakaj imamo tako obsežno birokracijo? Komu je to v interesu?
Enostavno. Ni zdrave kmečke pameti. Določene osebe zmeraj iščejo luknje v predpisih, država pa na drugi strani sprejema nove in nove predpise, da te luknje zapre. Na ta način nastaja množica predpisov. Če k temu dodamo še birokratski pristop nekaterih zaposlenih v državni upravi, govorimo o obsežni birokraciji.
Debirokratizacija izboljšuje standard državljanov in poenostavlja življenje. Zakaj ni zaznati velikega navdušenja v slovenski javnosti nad temi rešitvami? Zakaj Slovenci nismo množično naklonjeni poenostavitvam na področju birokracije, čez katero sicer tako radi preklinjamo?
Ne bi rekel, da ni navdušenja za poenostavitve. Navdušenje je, toda tisti, ki pozdravljajo uvajanje poenostavitev, so tiho, saj pričakujejo te poenostavitve. Tisti, ki poenostavitvam nasprotujejo, pa so glasni in ob medijski podpori se ustvarja občutek, da predlagane poenostavitve niso v redu. Tako v predlogu zakona zapišemo, da so zadeve prostovoljne, nasprotniki in mediji pa govorijo in pišejo, da se uvaja obvezno posredovanje določenih podatkov.
Kaj ste želeli doseči s predlogom, da se plačila s kartico štejejo za negotovinsko plačilo in da nam v tem primeru ne bodo natisnili računa?
Plačilo s plačilno kartico za mene nikoli ni bilo in tudi ni gotovinsko plačilo. To je negotovinsko plačilo. Pri predlogu, da trgovec ne bo več imel obveznosti natisniti računa kupcu, če bo ta račun plačal negotovinsko, gre na eni strani za poenostavitev, na drugi strani pa je v tem predlogu tudi nekaj ekologije.
Kritiki trdijo, da se sedaj ne bodo izdajali računi, da se računi ne bodo registrirali na finančni upravi, da bodo težave z uveljavljanjem garancije ob nakupu proizvodov, ki imajo garancijo. Vse to ne drži. Nič se ne spreminja v tehnologiji izdajanja računov, nobenih popravkov v poslovanju ni. Le poenostavitev, ne natisne se račun.
Če pa račun želim prejeti, zaradi uveljavljanja garancije ali kontrole nakupa, pa enostavno na blagajni povem, da želim račun in ga bom dobil. Že danes mnogi sploh ne vzamejo računa, kar lahko vidimo na samih blagajnah, kjer ostajajo računi.
Komunikacija po e-pošti in telefonu je danes standard. Kako si razlagate očitke informacijske pooblaščenke glede zbiranja e-naslovov in telefonskih številk prebivalstva?
Stališče informacijske pooblaščenke mi je tuje. Kot da bi živela v prejšnjem tisočletju. Danes nam na vsakem koraku vzamejo naslov e-pošte in telefonsko številko. To se dogaja v vseh spletnih nakupih, pri rezervacijah potovanj, nakupih letalskih vozovnic in še bi lahko našteval.
Tudi pri tem ukrepu je zapisano, da gre za prostovoljno posredovanje e-naslova in telefonske številke. Ni prisile. Danes pa imamo prepoved pošiljanja raznih odločb preko e-pošte. To pomeni, da smo danes tisti, ki želimo enostavno poslovanje, onemogočeni v tem, da bi nam državni uradniki pošiljke pošiljali elektronsko. Njihov odgovor je, da to ni urejeno v zakonu.
Če bo ta sprememba uvedena, bo to omogočeno. Če se jih bo za to odločilo deset, jih bo pač deset, toda to jim ne bo onemogočeno. Tisti, ki te poenostavitve ne bodo želeli, pač ne bodo posredovali svojega e-naslova in svoje telefonske številke.
Poleg tega je nadgradnja tega ukrepa lahko tudi, da država tiste, ki so posredovali svoj e-naslov in telefonsko številko, prostovoljno obvešča o izteku veljavnosti osebne izkaznice, potnega lista, vozniškega ali prometnega dovoljenja. Na primer prvič 15 dni pred iztekom veljavnosti in drugič pet dni pred iztekom veljavnosti. Enostaven in prijazen ukrep.
Danes nas trgovci z e-pošto in SMS sporočili obveščajo o svojih akcijah, država pa nam ne bi smela pošiljati odločb in sklepov elektronsko ali pa nas obveščati o izteku naših osebnih dokumentov, čeprav smo ji to dovolili prostovoljno. V stališču informacijske pooblaščenke ne vidim nobene logike in edina razlaga, ki mi je ostala, je, da postopa politično. To pa ni dobro za uvajanje poenostavitev.
Največ prahu je dvignil predlog uvedbe socialne kapice pri 6.000 €. Tako visoko plačo v Sloveniji prejema okrog 1 % prebivalstva. Gre torej za ugodnosti za najbogatejše? Kako bo ta ukrep pripomogel k blaginji celotne Slovenske družbe?
Nikakor ne gre za ugodnost za najbogatejše, saj niso najbogatejši le tisti, ki imajo visoko plačo. Imamo veliko bogatašev, ki imajo nizke plače, še več pa jih je zapustilo Slovenijo. Gre za osebe, ki imajo visoke plače. Je pa to politično uporabna trditev, da gre za ugodnosti za najbogatejše.
Samo za primerjavo navajam razmerja pri bruto plači 1.000 evrov in bruto plači 30.000 evrov. Pri prvi bruto plači, brez prispevkov delodajalca, gre državi 30,0 %, fizični osebi pa ostane 70,00 %, pri drugi plači pa gre državi 56,80 %, fizični osebi pa ostane 43,19 %. Če pa upoštevamo skupni strošek plače, to je tudi prispevke delodajalca, v prvem primeru skupni strošek znaša 1.161,00 evrov in država prejme 39,62 % od skupne bruto-bruto plače, fizična oseba pa 60,38 %.
V drugem primeru, ko skupni strošek bruto-bruto plače znaša 34.830,00 evrov, pa država prejme 62,79 %, fizični osebi pa ostane 37,20 %. Kolikor vemo, so pokojnine navzgor omejene. Torej, kaj ostane tistim z visokimi plačami?
V kolikor bi se socialna kapica uvedla pri 6.000,00 evrov bruto plače, bi to, ob primerjavi podatkov iz leta 2020, zajelo 2,6 % od vseh prejemnikov plače oziroma 1,15 % prebivalstva v Sloveniji. Nihče ni govoril, da bo ta ukrep pripomogel blaginji celotne slovenske družbe. Ta ukrep bo zaposlene izenačil s samozaposlenimi. Ti še sedaj, mislim, da več kot 30 let, imajo socialno kapico. Maksimalni prispevki, katere danes plačujejo samozaposleni, znašajo za mesec marec 2.481,75 evrov, kar predstavlja maksimalno davčno osnovo 6.496,70 evrov. Torej, zakaj dvojnost?
Zakaj je socialna kapica postavljena tako visoko? Večina plač, tudi inženirjev in podobnih poklicev je pod tem zneskom. Bomo s tem res zadržali te kadre v Sloveniji, ali je to zgolj »odpustek« za menedžerje in res najbolj plačane posameznike?
Socialna kapica je postavljena tako visoko, da ne bo prevelik izpad javno-finančnih prihodkov in pa, da jo uvedemo. Sam nisem nikoli govoril, da se s tem ukrepom razbremenjujejo plače inženirjev in podobnih poklicev, ker vem, da to ne drži. Mogoče le za vrhunske inženirje. Prav gotovo pa bomo s tem ukrepom nekatere zadržali v Sloveniji.
Samo za primerjavo: Kako bi se odločili vi, da vam ameriško IT podjetje ponudi 30.000,00 evrov mesečne bruto plače in še dodatno nagrade v obliki delnic, če veste, da vam v Sloveniji od 30.000,00 evrov bruto plače ostane neto v znesku 12.957,51 evrov, v Srbiji pa 26.328,00 evrov. Razlika znaša 13.370,49 evrov mesečno, oziroma letno najmanj 160.445,088 evrov. Odgovor? Kaj bi naredili vi?
Tukaj izgubljamo. Seveda pa še dodatno, ta podatek igra pomembno vlogo, ko se tuji managerji odločajo, v kateri državi bodo odprli podjetje oziroma v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Če bi vi bili glavni manager tega tujega podjetja in bi gledali tudi na vaše prejemke, katero varianto bi izbrali? Poleg tega pa glavno vlogo igrajo še stroški dela.
Socialna kapica ni odpustek za menedžerje in najbolje plačane posameznike, temveč tudi ukrep, da bo v Sloveniji več delovnih mest. Iz vaših vprašanj in tudi stanja v Sloveniji imam občutek, da so ljudje, mediji in opozicijski politiki sovražno nastrojeni do tistih, ki s svojim delom zaslužijo veliko, kar plača je. Smo se kdaj vprašali, zakaj multinacionalke v Sloveniji nimajo sedeža svojih uprav za ta del Evrope, oziroma smo se kdaj vprašali, zakaj tuji vlagatelji ne prihajajo množično v Slovenijo in zakaj jo tisti, ki so že tukaj, želijo zapustiti?
Koliko dodatnih plačnikov, ki so zdaj bežali v tujino pred visokimi davki in prispevki pričakujete, da se bo vrnilo nazaj (in s tem povečalo vplačila v državne blagajne)?
Tisti, ki so Slovenijo zapustili zaradi visokih davkov, se ne bodo vrnili v visokem številu, saj so si nekateri že ustvarili družine v tujini. Bo pa lahko ta ukrep zadržal nekatere, ki mislijo zapustiti Slovenijo. Med njimi so tudi športniki, ki zaslužijo veliko in njihov šport ne zahteva, da živijo v tujini, saj športniki v kolektivnih športih prav gotovo ne morejo živeti z družino v Sloveniji in tekmovati v tujini. To pa lahko storijo športniki v individualnih športih. Trenutno je v Sloveniji največ govora o naših kolesarjih.
Koliko bo Slovenija pridobila oziroma izgubila z uvedbo socialne kapice?
Z uvedbo socialne kapice na 6.000,00 evrov bruto bo letni izpad javno-finančnih prihodkov znašal približno 70 milijonov evrov. Ne gre za majhno številko, toda ko spremljam razpravo o predlogu uvedbe socialne kapice se ne morem znebiti občutka, da nekateri lažje prenesejo izgubo štirih milijard, ki so bile vložene v dokapitalizacijo bank, ki bodo sedaj zaračunavale ležarino za denar državljanov v teh bankah, ali pa več stomilijonske izgube v zgrešenih projektih, kot pa socialno kapico.
Nikoli ne bom pozabil, pa mislim, da me spomin ne vara, da smo v dokapitalizacijo Nove KBM d.d. vložili 750 ali 950 milijonov evrov, nato pa smo jo prodali za 250 milijonov evrov. Ta banka sedaj posluje z dobičkom, kar jim čestitam. Tako je lani dobiček znašal 208,9 milijona evrov. To pomeni, da je kupec z enoletnim dobičkom povrnil skoraj celotno kupnino. Če bi država na podoben način vodila to banko, bi prejela skoraj 210 milijonov dividend.
To pomeni, da bi država z enoletnim dobičkom pokrila triletni izpad zaradi uvedbe socialne kapice. Zakaj vik in krik za socialno kapico, za izgubo pri prodaji banke, ki je znašala najmanj 700 milijonov, pa je vse tiho. To pa je bilo dovolj za desetletni izpad javno-finančnih prihodkov zaradi socialne kapice.
Kaj je po vašem mnenju največji problem, zaradi katerega Slovenija poslovno ni tako privlačna država, kot bi lahko bila?
Prvi razlog so prav gotov visoki davki in prispevki. K temu je potrebno dodati še birokratski pristop do pridobivanja raznih dovoljenj in prav gotovo tudi neomejeno obračunavanje socialnih prispevkov od plač. Nekaterim ta zadnji razlog ni pomemben, toda ko se neki investitor oziroma njegovi vodilni managerji odločajo, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo, prav gotovo razmišljajo tudi o svoji plači. Poleg tega pa je njim popolnoma vseeno, v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Pomembni so davki, nizki stroški dela, olajšave za tuja vlaganja in seveda enostavni postopki pridobivanja raznih dovoljenj.
Birokracija v Sloveniji velja za precej obsežno. Kako je prišlo do tega oziroma zakaj imamo tako obsežno birokracijo? Komu je to v interesu?
Enostavno. Ni zdrave kmečke pameti. Določene osebe zmeraj iščejo luknje v predpisih, država pa na drugi strani sprejema nove in nove predpise, da te luknje zapre. Na ta način nastaja množica predpisov. Če k temu dodamo še birokratski pristop nekaterih zaposlenih v državni upravi, govorimo o obsežni birokraciji.
Debirokratizacija izboljšuje standard državljanov in poenostavlja življenje. Zakaj ni zaznati velikega navdušenja v slovenski javnosti nad temi rešitvami? Zakaj Slovenci nismo množično naklonjeni poenostavitvam na področju birokracije, čez katero sicer tako radi preklinjamo?
Ne bi rekel, da ni navdušenja za poenostavitve. Navdušenje je, toda tisti, ki pozdravljajo uvajanje poenostavitev, so tiho, saj pričakujejo te poenostavitve. Tisti, ki poenostavitvam nasprotujejo, pa so glasni in ob medijski podpori se ustvarja občutek, da predlagane poenostavitve niso v redu. Tako v predlogu zakona zapišemo, da so zadeve prostovoljne, nasprotniki in mediji pa govorijo in pišejo, da se uvaja obvezno posredovanje določenih podatkov.
Kaj ste želeli doseči s predlogom, da se plačila s kartico štejejo za negotovinsko plačilo in da nam v tem primeru ne bodo natisnili računa?
Plačilo s plačilno kartico za mene nikoli ni bilo in tudi ni gotovinsko plačilo. To je negotovinsko plačilo. Pri predlogu, da trgovec ne bo več imel obveznosti natisniti računa kupcu, če bo ta račun plačal negotovinsko, gre na eni strani za poenostavitev, na drugi strani pa je v tem predlogu tudi nekaj ekologije.
Kritiki trdijo, da se sedaj ne bodo izdajali računi, da se računi ne bodo registrirali na finančni upravi, da bodo težave z uveljavljanjem garancije ob nakupu proizvodov, ki imajo garancijo. Vse to ne drži. Nič se ne spreminja v tehnologiji izdajanja računov, nobenih popravkov v poslovanju ni. Le poenostavitev, ne natisne se račun.
Če pa račun želim prejeti, zaradi uveljavljanja garancije ali kontrole nakupa, pa enostavno na blagajni povem, da želim račun in ga bom dobil. Že danes mnogi sploh ne vzamejo računa, kar lahko vidimo na samih blagajnah, kjer ostajajo računi.
Komunikacija po e-pošti in telefonu je danes standard. Kako si razlagate očitke informacijske pooblaščenke glede zbiranja e-naslovov in telefonskih številk prebivalstva?
Stališče informacijske pooblaščenke mi je tuje. Kot da bi živela v prejšnjem tisočletju. Danes nam na vsakem koraku vzamejo naslov e-pošte in telefonsko številko. To se dogaja v vseh spletnih nakupih, pri rezervacijah potovanj, nakupih letalskih vozovnic in še bi lahko našteval.
Tudi pri tem ukrepu je zapisano, da gre za prostovoljno posredovanje e-naslova in telefonske številke. Ni prisile. Danes pa imamo prepoved pošiljanja raznih odločb preko e-pošte. To pomeni, da smo danes tisti, ki želimo enostavno poslovanje, onemogočeni v tem, da bi nam državni uradniki pošiljke pošiljali elektronsko. Njihov odgovor je, da to ni urejeno v zakonu.
Če bo ta sprememba uvedena, bo to omogočeno. Če se jih bo za to odločilo deset, jih bo pač deset, toda to jim ne bo onemogočeno. Tisti, ki te poenostavitve ne bodo želeli, pač ne bodo posredovali svojega e-naslova in svoje telefonske številke.
Poleg tega je nadgradnja tega ukrepa lahko tudi, da država tiste, ki so posredovali svoj e-naslov in telefonsko številko, prostovoljno obvešča o izteku veljavnosti osebne izkaznice, potnega lista, vozniškega ali prometnega dovoljenja. Na primer prvič 15 dni pred iztekom veljavnosti in drugič pet dni pred iztekom veljavnosti. Enostaven in prijazen ukrep.
Danes nas trgovci z e-pošto in SMS sporočili obveščajo o svojih akcijah, država pa nam ne bi smela pošiljati odločb in sklepov elektronsko ali pa nas obveščati o izteku naših osebnih dokumentov, čeprav smo ji to dovolili prostovoljno. V stališču informacijske pooblaščenke ne vidim nobene logike in edina razlaga, ki mi je ostala, je, da postopa politično. To pa ni dobro za uvajanje poenostavitev.
Danes nas trgovci z e-pošto in SMS sporočili obveščajo o svojih akcijah, država pa nam ne bi smela pošiljati odločb in sklepov elektronsko, ali pa nas obveščati o izteku naših osebnih dokumentov, čeprav smo ji to dovolili prostovoljno.
Največ prahu je dvignil predlog uvedbe socialne kapice pri 6.000 €. Tako visoko plačo v Sloveniji prejema okrog 1 % prebivalstva. Gre torej za ugodnosti za najbogatejše? Kako bo ta ukrep pripomogel k blaginji celotne Slovenske družbe?
Nikakor ne gre za ugodnost za najbogatejše, saj niso najbogatejši le tisti, ki imajo visoko plačo. Imamo veliko bogatašev, ki imajo nizke plače, še več pa jih je zapustilo Slovenijo. Gre za osebe, ki imajo visoke plače. Je pa to politično uporabna trditev, da gre za ugodnosti za najbogatejše.
Samo za primerjavo navajam razmerja pri bruto plači 1.000 evrov in bruto plači 30.000 evrov. Pri prvi bruto plači, brez prispevkov delodajalca, gre državi 30,0 %, fizični osebi pa ostane 70,00 %, pri drugi plači pa gre državi 56,80 %, fizični osebi pa ostane 43,19 %. Če pa upoštevamo skupni strošek plače, to je tudi prispevke delodajalca, v prvem primeru skupni strošek znaša 1.161,00 evrov in država prejme 39,62 % od skupne bruto-bruto plače, fizična oseba pa 60,38 %.
V drugem primeru, ko skupni strošek bruto-bruto plače znaša 34.830,00 evrov, pa država prejme 62,79 %, fizični osebi pa ostane 37,20 %. Kolikor vemo, so pokojnine navzgor omejene. Torej, kaj ostane tistim z visokimi plačami?
V kolikor bi se socialna kapica uvedla pri 6.000,00 evrov bruto plače, bi to, ob primerjavi podatkov iz leta 2020, zajelo 2,6 % od vseh prejemnikov plače oziroma 1,15 % prebivalstva v Sloveniji. Nihče ni govoril, da bo ta ukrep pripomogel blaginji celotne slovenske družbe. Ta ukrep bo zaposlene izenačil s samozaposlenimi. Ti še sedaj, mislim, da več kot 30 let, imajo socialno kapico. Maksimalni prispevki, katere danes plačujejo samozaposleni, znašajo za mesec marec 2.481,75 evrov, kar predstavlja maksimalno davčno osnovo 6.496,70 evrov. Torej, zakaj dvojnost?
Zakaj je socialna kapica postavljena tako visoko? Večina plač, tudi inženirjev in podobnih poklicev je pod tem zneskom. Bomo s tem res zadržali te kadre v Sloveniji, ali je to zgolj »odpustek« za menedžerje in res najbolj plačane posameznike?
Socialna kapica je postavljena tako visoko, da ne bo prevelik izpad javno-finančnih prihodkov in pa, da jo uvedemo. Sam nisem nikoli govoril, da se s tem ukrepom razbremenjujejo plače inženirjev in podobnih poklicev, ker vem, da to ne drži. Mogoče le za vrhunske inženirje. Prav gotovo pa bomo s tem ukrepom nekatere zadržali v Sloveniji.
Samo za primerjavo: Kako bi se odločili vi, da vam ameriško IT podjetje ponudi 30.000,00 evrov mesečne bruto plače in še dodatno nagrade v obliki delnic, če veste, da vam v Sloveniji od 30.000,00 evrov bruto plače ostane neto v znesku 12.957,51 evrov, v Srbiji pa 26.328,00 evrov. Razlika znaša 13.370,49 evrov mesečno, oziroma letno najmanj 160.445,088 evrov. Odgovor? Kaj bi naredili vi?
Tukaj izgubljamo. Seveda pa še dodatno, ta podatek igra pomembno vlogo, ko se tuji managerji odločajo, v kateri državi bodo odprli podjetje oziroma v katero državo bodo prenesli proizvodnjo. Če bi vi bili glavni manager tega tujega podjetja in bi gledali tudi na vaše prejemke, katero varianto bi izbrali? Poleg tega pa glavno vlogo igrajo še stroški dela.
Socialna kapica ni odpustek za menedžerje in najbolje plačane posameznike, temveč tudi ukrep, da bo v Sloveniji več delovnih mest. Iz vaših vprašanj in tudi stanja v Sloveniji imam občutek, da so ljudje, mediji in opozicijski politiki sovražno nastrojeni do tistih, ki s svojim delom zaslužijo veliko, kar plača je. Smo se kdaj vprašali, zakaj multinacionalke v Sloveniji nimajo sedeža svojih uprav za ta del Evrope, oziroma smo se kdaj vprašali, zakaj tuji vlagatelji ne prihajajo množično v Slovenijo in zakaj jo tisti, ki so že tukaj, želijo zapustiti?
Koliko dodatnih plačnikov, ki so zdaj bežali v tujino pred visokimi davki in prispevki pričakujete, da se bo vrnilo nazaj (in s tem povečalo vplačila v državne blagajne)?
Tisti, ki so Slovenijo zapustili zaradi visokih davkov, se ne bodo vrnili v visokem številu, saj so si nekateri že ustvarili družine v tujini. Bo pa lahko ta ukrep zadržal nekatere, ki mislijo zapustiti Slovenijo. Med njimi so tudi športniki, ki zaslužijo veliko in njihov šport ne zahteva, da živijo v tujini, saj športniki v kolektivnih športih prav gotovo ne morejo živeti z družino v Sloveniji in tekmovati v tujini. To pa lahko storijo športniki v individualnih športih. Trenutno je v Sloveniji največ govora o naših kolesarjih.
Smo se kdaj vprašali zakaj multinacionalke v Sloveniji nimajo sedeža svojih uprav za ta del Evrope, oziroma smo se kdaj vprašali zakaj tuji vlagatelji ne prihajajo množično v Slovenijo in zakaj jo tisti, ki so že tukaj, želijo zapustiti.
Koliko bo Slovenija pridobila oziroma izgubila z uvedbo socialne kapice?
Z uvedbo socialne kapice na 6.000,00 evrov bruto bo letni izpad javno-finančnih prihodkov znašal približno 70 milijonov evrov. Ne gre za majhno številko, toda ko spremljam razpravo o predlogu uvedbe socialne kapice se ne morem znebiti občutka, da nekateri lažje prenesejo izgubo štirih milijard, ki so bile vložene v dokapitalizacijo bank, ki bodo sedaj zaračunavale ležarino za denar državljanov v teh bankah, ali pa več stomilijonske izgube v zgrešenih projektih, kot pa socialno kapico.
Nikoli ne bom pozabil, pa mislim, da me spomin ne vara, da smo v dokapitalizacijo Nove KBM d.d. vložili 750 ali 950 milijonov evrov, nato pa smo jo prodali za 250 milijonov evrov. Ta banka sedaj posluje z dobičkom, kar jim čestitam. Tako je lani dobiček znašal 208,9 milijona evrov. To pomeni, da je kupec z enoletnim dobičkom povrnil skoraj celotno kupnino. Če bi država na podoben način vodila to banko, bi prejela skoraj 210 milijonov dividend.
To pomeni, da bi država z enoletnim dobičkom pokrila triletni izpad zaradi uvedbe socialne kapice. Zakaj vik in krik za socialno kapico, za izgubo pri prodaji banke, ki je znašala najmanj 700 milijonov, pa je vse tiho. To pa je bilo dovolj za desetletni izpad javno-finančnih prihodkov zaradi socialne kapice.
V drugem delu intervjuja smo se pogovarjali o rešitvah, ki bi povečale učinkovitost slovenske javne uprave, predlogih za enostavnejšo davčno politiko, obdavčitvi samostojnih podjetnikov in razlogih, zakaj Slovenija ne more biti Estonija.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
7 komentarjev
Marija Perko
Gospod Simič opravlja veliko, pomembno delo.Želeti je, da bi se o teh gospodarsko finančnih zadevah vršile pred javnostjo okrogle mize, da bi preprost poprečen državljan razumel za kaj v ekonomiji pravzaprav gre.Da bi dojeli kako socialističen sistem ne deluje in da mora obstajati sloj v družbi, ki kapital ustvarja.
Danes kar na pamet lajajo zoper kapitalizem, ker so to privzgojeni predsodki. Tudi sama o teh rečeh ne bi vedela ničesar, če bi se ne dala poučiti od kompetentnih. Kako bi Levica gospodarila, če bi imela oblast, ko so je polna usta o vsem kar bi moralo biti...Kako!? Povejte v številkah!! "Trebalo bi da bude..."!! Od kje in kdaj nam je to znano!?Pa se je sesulo še tisto kar je bilo! Ali Luka Mesec ve, kako smo kupovali marke, da smo preživeli mesec!? Kaj poreče mladi mož na to, če sploh hoče vedeti!?
Seveda, mladina pa...gremo za parolami, ki se lepo slišijo! Tudi na to temo bi moral polnoleten državljan prevzeti odgovornost! Sem polnoleten člen te družbe! Bom ustvarjal ali živel od žuljev sočloveka!? To je pravo vprašanje, ko se gremo solidarnost! Iz solidarnosti se bo dalo le tistemu, ki sam ne zmore! Vsi ostali pa -DELAT !!
Marko Anton Halik
Hvala gospod Simič za vaše delo. Nestrpno čakam drugi del.
Aleš Ham
med prvimi ukrepi debirokratizacije je nujna odprava prispevkov delodajalca od osebnega dohodka. Seveda se potem ustrezno povečajo prispevki iz OD, torej zaposlenega. Vse ostane enako, zaposleni dobi enak neto OD, država dobi enake prispevke, delodajalec ima enak strošek. Šele takrat bo jasno, kako enormno visoko je obdavčen osebni dohodek.
Alojzij Pezdir
Debirokratizacija je zagotovo nujen predpogoj za bistveno bolj sproščen in svoboden razmah vsakršnih zasebnih podjetniških iniciativ ter za bistveno višjo raven konkurenčnosti poslovnega okolja v RS z okolji v sosednjih in primerljivih državah Evrope.
Drugi predpogoj je pravičnejša, ažurnejša ter bistveno bolj poštena in odgovorna "vladavina prava", enaka za vse poslovne osebke ter utemeljena v veljavni domači ustavi in zakonodaji ter pozitivnih mednarodnih poslovnih običajih in normah.
Na obeh "frontah" smo še daleč, kar dokazujejo tudi prvi, značilno birokratski ter nazadnjaško socialistični, pomisleki nekaterih glasnih zagovornikov družbenega "statusa quo" ter lastne nedotakljivosti v njem.
Za preboj okostenelega in alibično neambicioznega birokratizma na ravni državnih in lokalnih organov oblasti je v vsakem primeru potrebno in nujno storiti prvi korak, doseči prvi napredek. Pa čeravno le v obliki kakega papirnatega računa oz. potrdila manj.
A mnogo hujša in srditejša bo razprava o "socialni kapici", kjer se že oblikujejo in glasno razvrščajo za okope "No pasaran!" stari protagonisti nazadnjaške "fronte" enakosti v revščini in obrambe domnevno nenadomestljivega proračunskega primanjkljaja.
Ob obetavni obljubi "debirokratizacije" je dolgoletnega državljana te države in tukajšnjih samovoljnih političnih praks predvsem strah, da bi se proti "birokraciji" skušali boriti s še več "birokracije". In da bi se proti hiper-normativizmu na vseh področjih skušali boriti s še več paragrafi in še več poljubnimi in parcialnimi pravniškimi interpretacijami, ki so najbolj zanesljiva pot v "pekel" družbenega brezpravja in neomejenih "pesniških svoboščin" samovoljnih pravniških oz. pravosodnih interpretov.
Ali, kot je vedel že Švejk: "Kjer je preveč reda, ni nobenega reda!"
STAJERKA2021
G. Simič, odlično.
Levičarji zavidajo ljudem, ki znajo veliko zaslužiti - ne dobiti. Njihov moto je - vsi enaki v revščini. Vendar za levičarje to ni nikoli veljalo. Vedno jim je šlo bolje, posebej če so imeli partijsko knjižico. Lahko je vzeti, zaslužiti je težje. Če znaš - znaš, če ne znaš - ostaneš levičar.
ALBIN TROBEC
Res je, tiho smo v nejeveri in pričakovanju.
APMMB2
Problem v Sloveniji je šolski sistem. Še vedno prevladuje v kurikulu marksizem in marskovi aksiomi: kapitalisti izkoriščajo delavce, komunizem je brezrazredna družba, kjer ni izkoriščanje človeka po človeku , vera je opij za ljudstvo, plemstvo je drugorazredna rasa, kapital je škodljiv itd. itd.
Na osnovi takšnih naukov, ki se jih morajo otroci naučiti na pamet in jim preidejo v gene, se v Sloveniji ne more razviti podjetništo, ljudje čakajo, da jim država zagotovi delovno mesto. Kljub ogromnim vlogam v bankah s tem kapitalom ne znamo ustanavljati novih delovnih mest. Področja, kjer bi lahko privatni kapital ustvarjal, ga ne, ker pač marksizem tega ne predvideva.
Od tod tudi averzija do bogastva. Kdor je bogat je avtomatično lopov, tat, prevarant. Komunizem ali izkrivljeno levičarstvo, kakršno imamo v Slovenii propagira revščino, saj so le reveži lahko volilna baza.
Dokler bo prevladoval duh levičarstva, bo Slovenija težila h kolektivni revščini.
Kako se začne vloga za zaposlitev? Sem sin revnih stršev, proletarcev. Vzgojen sem v socialističnem duhu in podpiram delavski razred.
Znanje in sposobnost nstai važna. Važno je da se prijavlja elavec.
In. In takšno stanje zagovarja Igor!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.