Italijanski duhovniki, ki so se zaljubili, navijajo za odpravo celibata. Je čas dozorel?

POSLUŠAJ ČLANEK
Vprašanje celibata, tj. zavezanosti neporočenosti in vzdržnosti, ki jo živijo posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, se v luči pomanjkanja duhovnikov na Zahodu in razkritij o spolnih zlorabah v vrstah klerikov vse pogosteje pojavlja v javnosti. Številni ga vidijo tudi kot eno ključnih tem sinode o sinodalnosti. Papež Frančišek je večkrat jasno dejal, da pravila ne namerava spreminjati, po drugi strani pa je razpravi odprl prosto pot. Kaj se trenutno dogaja na tem področju in kakšna so mnenja enih ter drugih?

Portal Crux je pred kratkim poročal o skupini 5.000 italijanskih katoliških duhovnikov, ki so se zaljubili, bili na svojo prošnjo razrešeni na posvečenje vezanih pravil ter se poročili in ustvarili družine. Povezali so se v Združenje poročenih duhovnikov in se mobilizirajo pred oktobrsko sinodo škofov, na kateri naj bi predlagali, da celibat za duhovnike postane izbiren. Kot pravijo, njihov predlog očitno ne bo edini – "Kar se dogaja v Nemčiji, je razlog za upanje /.../ je pospešek proti spremembi," je dejal njihov voditelj Natalino Mele.

Prav nemška škofovska konferenca je namreč poleg denimo belgijske glavna podpornica odprtja možnosti za poročene katoliške duhovnike. Pred nekaj tedni je na glasovanju nemške Sinodalne poti okoli 75 % nemških škofov izrazilo podporo takemu predlogu. Posebej napeta debata o tem je sicer nazadnje potekala leta 2018 v času Amazonske sinode, ko je večina vanjo vključenih prav tako glasovala za podoben predlog, a so ti na koncu ostali razočarani, saj papež v posinodalni apostolski spodbudi vprašanja celibata niti ni naslovil.

Podporniki reform na področju celibata se v zadnjem času sklicujejo predvsem na pomanjkanje duhovnikov, ki je v mnogih zahodnih državah vse bolj kritično – ob tem menijo, da bi odprava obvezne neporočenosti spodbudila večje število novih duhovnih poklicev. Poleg tega kot argument navajajo razkritja o množičnih spolnih zlorabah v duhovniških vrstah ter številne primere, ko naj bi bilo "breme celibata" za duhovnika "pretežko".

Pogosto se omenjeni pozivi pojavljajo vzporedno s pobudami za "žensko duhovništvo" – to velja tako pri organizacijah poročenih nekdanjih duhovnikov kot pri nemški sinodalni poti ter tudi sekularnih medijih. Ravno pred kratkim je denimo slovenska Mladina "bremenu celibata" posvetila celotno številko: "Zlorabe, ki jih je storil pater Marko Rupnik, niso naključne, ampak so posledica odnosa, ki ga ima Katoliška cerkev do spolnosti, žensk in otrok," so zapisali.

Frančišek: Celibat je dar cerkvi, odprava ni rešitev za upadanje števila duhovnikov


Papež Frančišek je večkrat dejal, da pravil glede celibata ne bo spreminjal. "Ko pride do latinskega obreda, mi pride na misel stavek sv. Pavla VI.: 'Raje bi dal svoje življenje kot spremenil zakon glede celibata,'" je denimo govoril leta 2019 in dodal, da je celibat dar Cerkvi. "Moja odločitev je: brez izbirnega celibata. Ne bom storil tega. Ne počutim se, kot da bi lahko stal pred Bogom s to odločitvijo."

Po drugi strani pa so dejanja in besede svetega očeta včasih manj jasne. V intervjujih je večkrat poudaril, da je celibat stvar cerkvene discipline, ki se lahko spremeni – za razliko od denimo mašniškega posvečenja, ki je zakrament in velja za vedno, ali od tega, da Cerkev na podlagi Božje besede in tradicije ne more posvetiti ženskih duhovnic; Cerkev pravila glede celibata lahko spremeni. Čeprav to ni nič novega, pa je nova papeževa uporaba "pogojnega jezika", ko je večkrat denimo dejal, da je "zaenkrat" naklonjen ohranitvi celibata ipd.

Sicer pa se papež s prej omenjenimi argumenti ne strinja; marca je denimo dejal, da se mu zdi naivno misliti, da je rešitev za pomanjkanje duhovnikov to, da bi se lahko poročili. Spomnil je na primer luteranskih pastirjev, katerih število na Zahodu prav tako (ail še hitreje) upada. Tudi v času sinode za Amazonijo je denimo eden redkih tamkajšnjih duhovnikov dejal, da je celibat Božji dar, ki ga je zmožen živeti vsak, in da po njegovem mnenju ne spada med razloge za pomanjkanje duhovnikov v regiji.

Prav tako so strokovnjaki večkrat zavrnili namige, da bi celibat stal med razlogi za krizo spolnih zlorab. Jordi Bertomeu, duhovnik, ki mu je papež zaupal ključno vlogo pri preiskavi zlorab v Katoliški cerkvi v Čilu, denimo piše: "Po mnenju nekaterih je v spolno neovirani družbi, erotizirani do skrajnosti, s številnimi primeri odvisnosti od vseh vrst pornografije in spolnih deviacij ali perverzij, duhovniški celibat pogubna življenjska izbira. /.../ V skladu s to teorijo naj bi duhovnik z nenehno samocenzuro spolne želje na koncu razvil psihološke težave, povezane z nezrelostjo, ki bi v nekaterih primerih povzročile pedofilsko vedenje." A Bertomeu to teorijo zavrne s podatki iz drugih cerkva, denimo avstralske protestantske cerkve, ki ima 240.000 članov, nobene hierarhije in demokratično poročene moške in ženske klerike, pa je pred kratkim na dan prišlo čez 2.500 primerov zlorab otrok.

Jordi Bertomeu obenem dodaja, da tudi spolna orientacija duhovnikov pri zlorabah sama po sebi ne igra vloge, vendar pa "določena homoseksualna subkultura, tipična za nekatere skupine klerikov in prisotna v določenih semeniščih ali noviciatih, s posledično toleranco do aktivnih istospolnih vedenj, lahko vodi v pedofilijo".

Mnogi predstavniki Cerkve, tudi papež Frančišek, njegov predhodnik Benedikt in drugi papeži med in po II. vatikanskem koncilu sicer celibat obsežno in celostno razlagajo ter dokazujejo, da ne gre za srednjeveško iznajdbo, ampak da je ukoreninjen v evangeliju in v vseh pogledih nosi izjemno pomembnost pri duhovniški službi. Vse pojavljajoče se argumente proti njemu je denimo že leta 1967 v okrožnici Sacerdotalis caelibatus naslovil Pavel VI., Frančiškov veliki vzornik.



KOMENTAR: Urban Šifrar
Debata o celibatu
Kljub izjemno manipulativnemu poročanju svetovnih medijev glede "debate o celibatu" v Katoliški cerkvi in ostrim pobudam nemške Sinodalne poti torej pravih sprememb "zaenkrat" ni na vidiku. Hkrati pa bo Cerkev morala storiti še več, da tako duhovnikom kot vernikom znova pokaže smisel poklicanosti, da se kleriki "brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega, se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem", kot pravi Katekizem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike