Italijanski duhovniki, ki so se zaljubili, navijajo za odpravo celibata. Je čas dozorel?

Celibat je bil uveden - zaradi dedovanja - torej zaradi denarja.
To kar za zaprtimi vrati počnejo, počnejo točno to, kar počnejo vsi moški.
Lahko uvedejo še odpustke!

Boljše, da so se zaljubili v odraslo žensko in imajo z njo normalne spolne odnose, kakor pa , da po kakšnih skritih kotičkih župnišč izživljajo svojo infantilno spolnost nad otroki. Sicer pa, kdor hodi v cerkev zaradi Boga, bo hodil, kdor pa tja hodi zaradi duhovnika, bolje, da ostane doma. Gospodje v krilih pa naj se sami nad sabo zamislijo. ali je njihovo obnašanje v družbi res še primerno za 21.stoletje, aristokracija je že davno odšla na smetišče zgodovine.

Kako lahko nek duhovnik zamenja svojo sveto poklicanost v duhovništvo, služenje Kristusu, za življenje z neko žensko? Za Kristusa mora biti kristjan pripravljen odpovedati se vsemu. Ženi, matrri, sestri, očetu... Vsemu!! Tudi sebi. Samo to, ta resnica, bo pritegnila množice. Ne se prilagajat temu svetu.
Zakaj je vedno manj katoličanov? Zato ker jim nihče ne razloži zares, čemu sploh biti katoličan, zakaj naša vera, zakaj je življenje z Bogom, ki je moralno zahteven, boljše, polnejše, smiselnejše itd.
Mislim, da bi morali duhovnikom povedati, da ne zamujajo veliko, če ne prakticirajo spolnosti. Tako duhovništvo kot zakon imata svoje minuse in pluse, življenje ni praznik. Verjamem pa, da je kakšen duhovnik tudi narobe razumel svojo poklicanost.

V Svetem pismu ne piše, da duhovniki ne smejo biti poročeni, pač pa da morajo biti častni ljudje, možje ene žene. Tudi apostoli so bili poročeni. Celibat se je uveljavil mnogo kasneje. Živeti v celibatu, brez topline, brez ljubezni, je sigurno velika žrtev za duhovnika.
Toda po drugi strani, če ukinemo celibat in se duhovniki lahko poročijo, od česa bodo pa živeli? Že sedaj so ponekod v stiski, saj živijo izključno od darov. Kako bi preživljali družino, otroke? Morali bi imeti zraven še službo in biti duhovnik tako, mimogrede, imeti nedeljsko mašo, ostalo pa bi morali prevzeti diakoni in laiki.
Moja nona je živela v Ameriki v 1. polovici 20. stoletja. Povedala je, da je duhovnik delal v tovarni, kot tovarniški delavec, zraven pa je imel maše, krščeval otroke, učil verouk, poročal pare, pokopaval mrtve...
Vsekakor, nekaj bo treba narediti. Nekateri duhovniki že sedaj pregorevajo, saj skrbijo za več vasi skupaj. Skoraj ne mine teden, da bi ne imeli pogreba, porok in krstov pa žal vse manj

Če ste večina tako odločno proti ukinitvi celibata, pa ženske spustite k oltarju!

Jaz mislim, da bi lahko prakticirali, da bi imele večje župnije ob duhovniku tudi DIAKONA, ki ne bi bil posvečen, bi pa lahko hodil ob nedeljah in praznikih maševat po tistih cerkvah, ki so skoraj vsako nedeljo ZAPRTE.

Božjo besedo bi le prinesel med ljudi in tudi obhajal bi jih.
Če bi ta diakon po 10 letih se hotel posvetiti v duhovnika, bi se, ali pa bi si dobil izbranko, s katero bi si ustvaril družino.

Če se PREMLADI posvetijo v DUHOVNIKA in potem zaljubijo v dekle - imajo velike, velike težave in mislim, da od njih zahtevamo PREVELIKO ŽRTEV.

Zakaj ne bi imeli ŽUPNIKI, za pomočnika DIAKONA, ki bi maševal po cerkvah določene škofije (in tako bi ostalo več župnij "živih") in ta bi se lahko šele - čez leta odločil za posvečenje?

Sicer pa tudi REDOVNICE bi bile dobrodošle za pridigo po CERKVAH, ki nimajo župnika. V tem primeru bi lahko bile le skupne molitve s pridigo in OBHAJANJEM in LJUDSKIM PETJEM - nabožnih pesmi.
Vse to bi bila "živa voda", ki bi širila KRŠČANSKE VREDNOTE.

Če bi se KRŠČANSKA skupina po vaseh le - srečevala, bi bil pogled na Boga bolj prisoten.
Vse to je bolje, kot NIČ.

Sedaj je že preveč cerkev ZAPRTIH! Zato bi bile male spremembe dobrodošle.

Če se odpravi celibat - sama sem odločno proti - in se katoliška cerkev povrže v satanovega mavričnega ljubčka, ne računajte na to, da bomo katoliki hodili v takšno Cerkev. Se bomo pa, če se izrazim nekolikanj bolj slikovito, zbirali v katakombah. Z obredjem in naukom, kot ga je učil Jezus Krostus, ne pa razni pederasti in fukači kuharic med duhovniškimi vrstami. Sprida pa nam res ni yreba sprejeti samo zato, da bo njim fajn. Torej, najprej odprava celibata, nato pa z roko v roki z lgbt+ in identitetnimi ideologi uzakonitev pedofilije? Takšnega farja jaz brcnem v rit, pa adijo, gnoj pokvarjeni. Amen.

Cajt bi bil...

Slovenci nismo "izbrali življenja", kot je bila želja domače sinode na prelomu tisočletja, zato je debata o celibatu, kot še številne druge teme, za nas vedno bolj akademska. Povprečna starost slovenskega duhovnika je 63 let, je tik pred upokojitvijo in ne razmišlja o poroki. Med tistimi redkimi, ki so stari med 25 in 45 leti, jih bo kot vedno nekaj izstopilo in se poročilo. Če se v Rimu ne sekirajo, se tudi v provinci ne bomo. Če bo šlo tako naprej, bo čez nekaj desetletij duhovnikov, poročenih in neporočenih, le še peščica, cela Slovenija pa bo ena obrobna škofija po številčnosti na nivoju današnje beograjske in pod upravo ene izmed sosednjih držav. Škof takrat tudi ne bo več Slovenec.

Strinjam se z Realistom in dodajam: Kar naj uvedejo poročene duhovnike, ampak naj sprejmejo tudi posledice svojih novotarij. Kot katolik poročenega duhovnika, njegove žene in otrok finančno ne bom podpiral in tudi maš poročenih duhovnikov osebno nikoli ne bom sprejel za veljavne in takšnih maš nikoli ne bom obiskoval. Pa verjamem, da nisem edini.

Takšne pogubne ideje bi kvečjemu sprožile razkol v Cerkvi. Ali ni zanimivo, da se prav nasprotno v trenutnem pontifikatu napada Cerkvene skupnosti (duhovniške in redovniške), ki jasno bazirajo na celibatu in zaobljubam čistosti in posvečenemu življenju, zaradi jasnosti svojih karizem ter sledenju Cerkvenim dogmam pa eksponentno rastejo že več desetletij po številu članov in podpornikov, a so očitno v preveliko spotiko škofom na Zahodu, ki ne zmorejo urediti lastnih škofij in župnij in zaradi svoje nesposobnosti sanjarijo o poročenem kleru, ki bo sedaj "magično" razrešil vse njihove težave.

Naj zaključim, da z odpiranjem takšnih tem kot se je sedaj zgodilo v Italiji, določeni očitno liberalni posamezniki kvečjemu še dodatno poglabljajo trenutno Cerkveno krizo. Prepričan sem, da jih bo zgodovina na koncu jasno sodila.

Ko ni greha je dovoljeno vse. 10 Božjih zapovedi je na močno na udaru, uničuje jih brezbožna teološka antropologija od znotraj in kulturni marksizem od zunaj.

Če ni več greha, ni več večnega pogubljenja, čemu potem še rabimo duhovnike?

To bi bila odlična rešitev. Duhovniki bi živeli z družino, denar bi ostajal v farah

Pri protestantih se pastorji poročajo a njihove cerkve so še bolj prazne.. Potrdim iz prve roke. Največji problem v družbi je ker je izginil strah Božji. Če bi bilo tega več bi bilo več duhovnikov in ljudi v spovednicah.

Tako pa je s prižnic izginil greh, večno pogubljenje, zveličanje...

Marija v Fatimi je svarila grešne duše pred večno pogubo, naši duhovniki pa se gredo na prižnicah modroslovje z antropološkimi simbolikami in sajenje rožic.