Vprašanje celibata, tj. zavezanosti neporočenosti in vzdržnosti, ki jo živijo posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, se v luči pomanjkanja duhovnikov na Zahodu in razkritij o spolnih zlorabah v vrstah klerikov vse pogosteje pojavlja v javnosti. Številni ga vidijo tudi kot eno ključnih tem sinode o sinodalnosti. Papež Frančišek je večkrat jasno dejal, da pravila ne namerava spreminjati, po drugi strani pa je razpravi odprl prosto pot. Kaj se trenutno dogaja na tem področju in kakšna so mnenja enih ter drugih?
Portal Crux je pred kratkim poročal o skupini 5.000 italijanskih katoliških duhovnikov, ki so se zaljubili, bili na svojo prošnjo razrešeni na posvečenje vezanih pravil ter se poročili in ustvarili družine. Povezali so se v Združenje poročenih duhovnikov in se mobilizirajo pred oktobrsko sinodo škofov, na kateri naj bi predlagali, da celibat za duhovnike postane izbiren. Kot pravijo, njihov predlog očitno ne bo edini – “Kar se dogaja v Nemčiji, je razlog za upanje /…/ je pospešek proti spremembi,” je dejal njihov voditelj Natalino Mele.
Prav nemška škofovska konferenca je namreč poleg denimo belgijske glavna podpornica odprtja možnosti za poročene katoliške duhovnike. Pred nekaj tedni je na glasovanju nemške Sinodalne poti okoli 75 % nemških škofov izrazilo podporo takemu predlogu. Posebej napeta debata o tem je sicer nazadnje potekala leta 2018 v času Amazonske sinode, ko je večina vanjo vključenih prav tako glasovala za podoben predlog, a so ti na koncu ostali razočarani, saj papež v posinodalni apostolski spodbudi vprašanja celibata niti ni naslovil.
Podporniki reform na področju celibata se v zadnjem času sklicujejo predvsem na pomanjkanje duhovnikov, ki je v mnogih zahodnih državah vse bolj kritično – ob tem menijo, da bi odprava obvezne neporočenosti spodbudila večje število novih duhovnih poklicev. Poleg tega kot argument navajajo razkritja o množičnih spolnih zlorabah v duhovniških vrstah ter številne primere, ko naj bi bilo “breme celibata” za duhovnika “pretežko”.
Pogosto se omenjeni pozivi pojavljajo vzporedno s pobudami za “žensko duhovništvo” – to velja tako pri organizacijah poročenih nekdanjih duhovnikov kot pri nemški sinodalni poti ter tudi sekularnih medijih. Ravno pred kratkim je denimo slovenska Mladina “bremenu celibata” posvetila celotno številko: “Zlorabe, ki jih je storil pater Marko Rupnik, niso naključne, ampak so posledica odnosa, ki ga ima Katoliška cerkev do spolnosti, žensk in otrok,” so zapisali.
Frančišek: Celibat je dar cerkvi, odprava ni rešitev za upadanje števila duhovnikov
Papež Frančišek je večkrat dejal, da pravil glede celibata ne bo spreminjal. “Ko pride do latinskega obreda, mi pride na misel stavek sv. Pavla VI.: ‘Raje bi dal svoje življenje kot spremenil zakon glede celibata,'” je denimo govoril leta 2019 in dodal, da je celibat dar Cerkvi. “Moja odločitev je: brez izbirnega celibata. Ne bom storil tega. Ne počutim se, kot da bi lahko stal pred Bogom s to odločitvijo.”
Po drugi strani pa so dejanja in besede svetega očeta včasih manj jasne. V intervjujih je večkrat poudaril, da je celibat stvar cerkvene discipline, ki se lahko spremeni – za razliko od denimo mašniškega posvečenja, ki je zakrament in velja za vedno, ali od tega, da Cerkev na podlagi Božje besede in tradicije ne more posvetiti ženskih duhovnic; Cerkev pravila glede celibata lahko spremeni. Čeprav to ni nič novega, pa je nova papeževa uporaba “pogojnega jezika”, ko je večkrat denimo dejal, da je “zaenkrat” naklonjen ohranitvi celibata ipd.
Sicer pa se papež s prej omenjenimi argumenti ne strinja; marca je denimo dejal, da se mu zdi naivno misliti, da je rešitev za pomanjkanje duhovnikov to, da bi se lahko poročili. Spomnil je na primer luteranskih pastirjev, katerih število na Zahodu prav tako (ail še hitreje) upada. Tudi v času sinode za Amazonijo je denimo eden redkih tamkajšnjih duhovnikov dejal, da je celibat Božji dar, ki ga je zmožen živeti vsak, in da po njegovem mnenju ne spada med razloge za pomanjkanje duhovnikov v regiji.
Prav tako so strokovnjaki večkrat zavrnili namige, da bi celibat stal med razlogi za krizo spolnih zlorab. Jordi Bertomeu, duhovnik, ki mu je papež zaupal ključno vlogo pri preiskavi zlorab v Katoliški cerkvi v Čilu, denimo piše: “Po mnenju nekaterih je v spolno neovirani družbi, erotizirani do skrajnosti, s številnimi primeri odvisnosti od vseh vrst pornografije in spolnih deviacij ali perverzij, duhovniški celibat pogubna življenjska izbira. /…/ V skladu s to teorijo naj bi duhovnik z nenehno samocenzuro spolne želje na koncu razvil psihološke težave, povezane z nezrelostjo, ki bi v nekaterih primerih povzročile pedofilsko vedenje.” A Bertomeu to teorijo zavrne s podatki iz drugih cerkva, denimo avstralske protestantske cerkve, ki ima 240.000 članov, nobene hierarhije in demokratično poročene moške in ženske klerike, pa je pred kratkim na dan prišlo čez 2.500 primerov zlorab otrok.
Jordi Bertomeu obenem dodaja, da tudi spolna orientacija duhovnikov pri zlorabah sama po sebi ne igra vloge, vendar pa “določena homoseksualna subkultura, tipična za nekatere skupine klerikov in prisotna v določenih semeniščih ali noviciatih, s posledično toleranco do aktivnih istospolnih vedenj, lahko vodi v pedofilijo”.
Mnogi predstavniki Cerkve, tudi papež Frančišek, njegov predhodnik Benedikt in drugi papeži med in po II. vatikanskem koncilu sicer celibat obsežno in celostno razlagajo ter dokazujejo, da ne gre za srednjeveško iznajdbo, ampak da je ukoreninjen v evangeliju in v vseh pogledih nosi izjemno pomembnost pri duhovniški službi. Vse pojavljajoče se argumente proti njemu je denimo že leta 1967 v okrožnici Sacerdotalis caelibatus naslovil Pavel VI., Frančiškov veliki vzornik.
Hkrati pa bo Cerkev morala storiti še več, da tako duhovnikom kot vernikom znova pokaže smisel poklicanosti, da se kleriki “brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega, se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem”, kot pravi Katekizem.
Pri protestantih se pastorji poročajo a njihove cerkve so še bolj prazne.. Potrdim iz prve roke. Največji problem v družbi je ker je izginil strah Božji. Če bi bilo tega več bi bilo več duhovnikov in ljudi v spovednicah.
Tako pa je s prižnic izginil greh, večno pogubljenje, zveličanje…
Marija v Fatimi je svarila grešne duše pred večno pogubo, naši duhovniki pa se gredo na prižnicah modroslovje z antropološkimi simbolikami in sajenje rožic.
Z ozirom na vso grozo, ki smo ji priča na svetu, nam tudi strah Božji ne pomaga.
Tisti, ki z njim najbolj opletajo, se ga – kako prikladno – ne držijo. Če ima stvarnik res neomejeno moč, kako to, da vso to grozo – dopušča?
To bi bila odlična rešitev. Duhovniki bi živeli z družino, denar bi ostajal v farah
Tudi jaz tako mislim.
in ko bi se ločil??
Ko ni greha je dovoljeno vse. 10 Božjih zapovedi je na močno na udaru, uničuje jih brezbožna teološka antropologija od znotraj in kulturni marksizem od zunaj.
Če ni več greha, ni več večnega pogubljenja, čemu potem še rabimo duhovnike?
Strinjam se z Realistom in dodajam: Kar naj uvedejo poročene duhovnike, ampak naj sprejmejo tudi posledice svojih novotarij. Kot katolik poročenega duhovnika, njegove žene in otrok finančno ne bom podpiral in tudi maš poročenih duhovnikov osebno nikoli ne bom sprejel za veljavne in takšnih maš nikoli ne bom obiskoval. Pa verjamem, da nisem edini.
Takšne pogubne ideje bi kvečjemu sprožile razkol v Cerkvi. Ali ni zanimivo, da se prav nasprotno v trenutnem pontifikatu napada Cerkvene skupnosti (duhovniške in redovniške), ki jasno bazirajo na celibatu in zaobljubam čistosti in posvečenemu življenju, zaradi jasnosti svojih karizem ter sledenju Cerkvenim dogmam pa eksponentno rastejo že več desetletij po številu članov in podpornikov, a so očitno v preveliko spotiko škofom na Zahodu, ki ne zmorejo urediti lastnih škofij in župnij in zaradi svoje nesposobnosti sanjarijo o poročenem kleru, ki bo sedaj “magično” razrešil vse njihove težave.
Naj zaključim, da z odpiranjem takšnih tem kot se je sedaj zgodilo v Italiji, določeni očitno liberalni posamezniki kvečjemu še dodatno poglabljajo trenutno Cerkveno krizo. Prepričan sem, da jih bo zgodovina na koncu jasno sodila.
Slovenci nismo “izbrali življenja”, kot je bila želja domače sinode na prelomu tisočletja, zato je debata o celibatu, kot še številne druge teme, za nas vedno bolj akademska. Povprečna starost slovenskega duhovnika je 63 let, je tik pred upokojitvijo in ne razmišlja o poroki. Med tistimi redkimi, ki so stari med 25 in 45 leti, jih bo kot vedno nekaj izstopilo in se poročilo. Če se v Rimu ne sekirajo, se tudi v provinci ne bomo. Če bo šlo tako naprej, bo čez nekaj desetletij duhovnikov, poročenih in neporočenih, le še peščica, cela Slovenija pa bo ena obrobna škofija po številčnosti na nivoju današnje beograjske in pod upravo ene izmed sosednjih držav. Škof takrat tudi ne bo več Slovenec.
Cajt bi bil…
Če se odpravi celibat – sama sem odločno proti – in se katoliška cerkev povrže v satanovega mavričnega ljubčka, ne računajte na to, da bomo katoliki hodili v takšno Cerkev. Se bomo pa, če se izrazim nekolikanj bolj slikovito, zbirali v katakombah. Z obredjem in naukom, kot ga je učil Jezus Krostus, ne pa razni pederasti in fukači kuharic med duhovniškimi vrstami. Sprida pa nam res ni yreba sprejeti samo zato, da bo njim fajn. Torej, najprej odprava celibata, nato pa z roko v roki z lgbt+ in identitetnimi ideologi uzakonitev pedofilije? Takšnega farja jaz brcnem v rit, pa adijo, gnoj pokvarjeni. Amen.
Jaz mislim, da bi lahko prakticirali, da bi imele večje župnije ob duhovniku tudi DIAKONA, ki ne bi bil posvečen, bi pa lahko hodil ob nedeljah in praznikih maševat po tistih cerkvah, ki so skoraj vsako nedeljo ZAPRTE.
Božjo besedo bi le prinesel med ljudi in tudi obhajal bi jih.
Če bi ta diakon po 10 letih se hotel posvetiti v duhovnika, bi se, ali pa bi si dobil izbranko, s katero bi si ustvaril družino.
Če se PREMLADI posvetijo v DUHOVNIKA in potem zaljubijo v dekle – imajo velike, velike težave in mislim, da od njih zahtevamo PREVELIKO ŽRTEV.
Zakaj ne bi imeli ŽUPNIKI, za pomočnika DIAKONA, ki bi maševal po cerkvah določene škofije (in tako bi ostalo več župnij “živih”) in ta bi se lahko šele – čez leta odločil za posvečenje?
Sicer pa tudi REDOVNICE bi bile dobrodošle za pridigo po CERKVAH, ki nimajo župnika. V tem primeru bi lahko bile le skupne molitve s pridigo in OBHAJANJEM in LJUDSKIM PETJEM – nabožnih pesmi.
Vse to bi bila “živa voda”, ki bi širila KRŠČANSKE VREDNOTE.
Če bi se KRŠČANSKA skupina po vaseh le – srečevala, bi bil pogled na Boga bolj prisoten.
Vse to je bolje, kot NIČ.
Sedaj je že preveč cerkev ZAPRTIH! Zato bi bile male spremembe dobrodošle.
Kraševka hvala za vaše razmišljanje. Diakoni lahko to že sedaj počno. Res pa je, da še ni volje za to, oz čas še ni dozorel. V Franciji je že veliko tega. Med prvimi kristjani so imeli diakoni in diakonese veliko zaupanja v cerkvi. Ob pomanjkanju duhovnikov se bo marsikaj spremenilo. Preden bo boljše bo še veliko slabše so rekli stari ljudje. Sem mnenja da lahko hostijo posveti samo duhovnik.
Če ste večina tako odločno proti ukinitvi celibata, pa ženske spustite k oltarju!
Ena od rešitev je res tudi ta.
Ga. Kraševka, brez zamere ampak ne morete kar tako na pamet in počez. To kar ste zapisali je popolnoma skregano s katoliško teologijo. Ne vem ali bi se človek jokal ali smejal ob teh pisarijah.
To je dejansko nevarnost teh težkih časov: ljudje bi v trenutni krizi Cerkve, v tej sili (ker v sili še hudič muhe žre, ali kako že gre tista slovenska) kar malček, po domače “probavali”, pa malo poročenih tam, pa malo duhovnic drugje, pa natrosimo diakončkov tam …..
Bog nas obvaruj novodobnih “reformatorjev” …
Rokc, VERJETNO KER VI ŽIVITE JE V CERKVI VSAKO NEDELJO MAŠA?
Toda na Krasu je kar nekaj cerkva, kjer na nedeljo maše ni.
Po nekod je v cerkvi maša – samo na soboto.
Toda sobota je po vaseh delovni dan, zato maše na sobote ljudje ne obiskujejo, na nedeljo pa maše ni in je cerkev zaprta.
In tako poznam kar nekaj ljudi, ki gredo k mašui le par krat v letu.
Srbi imajo pregovor: “Bolje i šta, nego ništa”.
Rokc, mogoče se vi študijsko ukvarjate s TEOLOGIJO, jaz pa sem le Kristjanka, ki gre vsako nedeljo v cerkev. Nedelja brez maše, je kot juha brez soli.
Zato bi bilo dobro razmisliti tudi o “malih korakih”, da bi postale cerkve na nedeljo ODPRTE za srečevanja ljudi in molitev, seveda!
Ga Kraševka,
Ne nisem študent teologije 🙂 Razmišljam pa, kako je možno, da nam številnim katolikom niso več jasne stvari, ki so bile še pred nekaj desetletji samoumevne vsakemu veroučencu v 3 razredu OŠ 😉 🙂 Tako, da čutim potrebo, da se oglašam iz ljubezni do vere in iz skrbi do stanja katolištva v nas ter na Zahodu na splošno.
Glede cerkva in maš: se strinjam, da bo zapiranje marsikoga zabolelo (številne je že prizadelo). Toda očitno se bomo v vsakem primeru vozili. Če maše ne bo se bomo morali voziti, če pa jo bo kot posledica “rešitve” vodil diakon/poročen duhovnik/duhovnica nas bo pa očitno po odgovorih sodeč spet ogromno, ki se bomo fijakali po naši deželici (ali pa tudi izven).
Mefisto: ki se bodo potem držale celibata?
Lejte, duhovniško posvečenje ni mišljeno za vsakogar, ki ima pet minut časa, temveč ob radosti izbranstva pomeni tudi prevzemanje bremena križa, ki ga je nosil tudi Kristus.
Jaz sem proti ženskim duhovnicam, proti ukinitvi celibata in zame maša, ki jo daruje diakon, ni maša, sem raje doma. Da so te razprave na točki, kjer so, samo zato, ker posamezniki, nevredni svojega poklica/poklicanosti ne znajo in nočejo držati onetov v hlačah in se z vsem bitjem posvetiti Bogu in kontemplaciji, je absurdno.
Ven jih je treba nagnati in božje hramove spet prepustiti Bogu, pa bodo tudi ovčice prišle. Saj ni treba, da jih v Cerkvah dvolično gomazi. Prave, iskrene naj bodo.
Vere se ne da posiljevati z nevero, resnice z lažjo, v nedogled.
V Svetem pismu ne piše, da duhovniki ne smejo biti poročeni, pač pa da morajo biti častni ljudje, možje ene žene. Tudi apostoli so bili poročeni. Celibat se je uveljavil mnogo kasneje. Živeti v celibatu, brez topline, brez ljubezni, je sigurno velika žrtev za duhovnika.
Toda po drugi strani, če ukinemo celibat in se duhovniki lahko poročijo, od česa bodo pa živeli? Že sedaj so ponekod v stiski, saj živijo izključno od darov. Kako bi preživljali družino, otroke? Morali bi imeti zraven še službo in biti duhovnik tako, mimogrede, imeti nedeljsko mašo, ostalo pa bi morali prevzeti diakoni in laiki.
Moja nona je živela v Ameriki v 1. polovici 20. stoletja. Povedala je, da je duhovnik delal v tovarni, kot tovarniški delavec, zraven pa je imel maše, krščeval otroke, učil verouk, poročal pare, pokopaval mrtve…
Vsekakor, nekaj bo treba narediti. Nekateri duhovniki že sedaj pregorevajo, saj skrbijo za več vasi skupaj. Skoraj ne mine teden, da bi ne imeli pogreba, porok in krstov pa žal vse manj
“Živeti v celibatu, brez topline, brez ljubezni, je sigurno velika žrtev za duhovnika.”
Tak sploh ne bi smel biti duhovnik. Kako oznanjati Božjo ljubezen, če jo sam še nisi doživel?
NatalijaL, dobro orisan problem.
Kako lahko nek duhovnik zamenja svojo sveto poklicanost v duhovništvo, služenje Kristusu, za življenje z neko žensko? Za Kristusa mora biti kristjan pripravljen odpovedati se vsemu. Ženi, matrri, sestri, očetu… Vsemu!! Tudi sebi. Samo to, ta resnica, bo pritegnila množice. Ne se prilagajat temu svetu.
Zakaj je vedno manj katoličanov? Zato ker jim nihče ne razloži zares, čemu sploh biti katoličan, zakaj naša vera, zakaj je življenje z Bogom, ki je moralno zahteven, boljše, polnejše, smiselnejše itd.
Mislim, da bi morali duhovnikom povedati, da ne zamujajo veliko, če ne prakticirajo spolnosti. Tako duhovništvo kot zakon imata svoje minuse in pluse, življenje ni praznik. Verjamem pa, da je kakšen duhovnik tudi narobe razumel svojo poklicanost.
“Zakaj je vedno manj katoličanov? ”
Seveda to velja za EU oziroma zahodni svet. Sicer pa to ni resnična vest. Ne nasedajmo propagandi ta črnega.
Irena, točno tako.
Boljše, da so se zaljubili v odraslo žensko in imajo z njo normalne spolne odnose, kakor pa , da po kakšnih skritih kotičkih župnišč izživljajo svojo infantilno spolnost nad otroki. Sicer pa, kdor hodi v cerkev zaradi Boga, bo hodil, kdor pa tja hodi zaradi duhovnika, bolje, da ostane doma. Gospodje v krilih pa naj se sami nad sabo zamislijo. ali je njihovo obnašanje v družbi res še primerno za 21.stoletje, aristokracija je že davno odšla na smetišče zgodovine.
Celibat je bil uveden – zaradi dedovanja – torej zaradi denarja.
To kar za zaprtimi vrati počnejo, počnejo točno to, kar počnejo vsi moški.
Lahko uvedejo še odpustke!