Medijsko iskanje krivcev ob nesrečah: poiščimo raje odgovorne za izgon zdrave pameti

Nova nesreča, nov odprti lov na odgovorne. Histerizacija iskanja krivcev za vsako ceno, ki mnoge naše medije zgrabi ob vsaki takšni priložnosti, nima meja in vse bolj negativno vpliva na kvaliteto življenja v naši državi.

Edine resne posledice tovrstnih poročanj se pojavijo v manevrih varovanja hrbta državnih uradnikov in institucij, ki vodijo v serijo nesmiselnih ukrepov, prežetih z dodatno birokracijo, višjo javno porabo, posledičnim dvigom davkov in v končni fazi slabšo storitvijo za državljane.

Druga  negativna posledica pa je spodbujanje ljudi k prepričanju, da je za njihove napake vedno in povsod odgovoren nekdo drug, po možnosti država.

Preden se poglobimo v konkretnejše pojasnjevanje, se nasmehnimo ob nedavnem  ekstremu tovrstnega mrhovinarstva, ko so na komercialni televiziji med lokalnimi uradniki in funkcionarji smrtno resno iskali krivce za padec treh ljudi skozi tanek led koseškega bajerja. Seveda, obala ni bila polepljena s signalizacijo: pozor, pri petnajstih stopinjah ne hodi po staljenem ledu!

Ob signalizacijo se je v včerajšnji Tarči zataknila tudi nova voditeljica Jasmina Jamnik, z vztrajnim prepričevanjem prisotnih strokovnjakov, da je glavni vzrok za verižno trčenje na primorski avtocesti prav pomanjkanje opozorilnih oznak in tabel.

Ko si je nekdo drznil kot vzrok omeniti neprilagojeno hitrost, ga je strogo zavrnila, češ da je to izven teme o preredkih prometnih znakih na naših avtocestah. Pomagala ni niti jasna razlaga enega izmed prisotnih,  da prepogosta prometna opozorila ljudje prej ignorirajo kot bolj zavzeto upoštevajo.

Mar signalizacije ne vidimo ali je nočemo videti?

In prav tu smo pri bistvu problema. Kakšen znak bi torej po mnenju Jamnikove preprečil hudo trčenje? Velik utripajoči »Pozor, gosta megla!« na vsakih dvesto metrov avtoceste?

Seveda,  saj meglo  človek iz avtomobila res težko opazi, kaj šele, da bi mu ob tem potegnilo zmanjšati hitrost. Lastno spoznanje česa takšnega ni več v domeni  postmodernega posameznika, ampak javnih servisov in služb, ki rastejo kot gobe po dežju in nam možgane osvetljujejo z vse več blešče utripajočimi opozorili.

Edini odgovorni, ki bi jih resnično morali postaviti pod žaromete kamer, so tisti, ki so iz javnega diskurza izgnali sklicevanje na zdravo pamet.  Če se led topi, ne hodi po bajerju. Če ne vidiš 20 metrov pred seboj, drastično zmanjšaj hitrost in prižgi vse štiri smerokaze. Ali pa – ne gradi hiše na poplavnem območju, sploh pa ne brez dovoljenj.

Mar ne bi morale biti takšne stvari ljudem jasne same po sebi?

Ljudem je jasno

In jim tudi so. Ljudje vemo, kaj pomeni taleči se led, megla na avtocesti, omejitev 80 zaradi poledice ali postavitev črne gradnje na Ljubljanskem barju. A hkrati smo navajeni, da si tega ne ženemo preveč  k srcu. Zakaj bi si, saj če bo šlo kaj narobe, bo že kriv DARS, ki ni postavil dovolj signalizacije, cestarji, ker niso posipali cestišča, župan, ki ni očistil bližnjega potoka in država, ki za vse to ni namenila dovolj denarja.

Kdo nas je v to logiko prepričal? Mediji se tega ne sprašujejo, saj bi s tem lovili lasten rep.

A takšen odnos ima neposreden vpliv na kvaliteto življenja v državi. Župan se bo pred medijskim pogromom zaščitil s prepovedjo drsanja na bajerju, ne glede na debelino ledene ploskve. DARS bo naročil novih dvesto elektronskih tabel, za financiranje katerih bo dvignil ceno vinjete. Uradniki bodo sprejeli kup novih predpisov, ki bodo še bolj podrobno regulirali naš vsakdan. Za upravljanje in nadzor nad njihovem izvajanjem bo država ustanovila nove agencije in inšpektorate. Ob napovedanem metežu stoletja bo obstala vsa država. In tako naprej.

Ljudje pa bomo še naprej drsali po (pre)tankem letu, prehitro vozili v megli in povzročali verižna trčenja. Le da bo vse to državo in vse nas kot njene financerje precej več stalo.