In memoriam: Bogdan Vidmar – pokončni glasnik resnice

Pronicljivi mislec. Predan duhovnik. Slikar krščanske dediščine. Pesnik osamosvojitvenega duha. Iskalec in glasnik resnice. Predvsem pa pokončni človek. Vse to in še marsikaj je bil in je v neki drugi podobi še vedno in bo v spominu njegovih svojcev, prijateljev in znancev ostal primorski duhovnik Bogdan Vidmar, ki se je sinoči vrnil k Očetu.

Z Bogdanom Vidmarjem sva večkrat govorila po telefonu, srečala pa sva se enkrat samkrat. Pred približno dvema mesecema sva se dogovorila za intervju. Toplega in sončnega poletnega dne mi je prijazno je odprl duri novogoriškega župnišča. Ob njegovi odprtosti in človeški toplini sem se od prvega trenutka počutil kot doma. Kot bi se poznala od nekdaj.

Povabil je na teraso, kjer sta z Marjanom Podobnikom ravno zaključevala pogovor. Njegove misli so izžarevale poglobljen uvid v dogajanje doma in po svetu, izjemno intelektualno širino in globoko vero. Vsega tega sem imel čast v dobri uri pogovora z njim biti deležen tudi sam.

Izhodišče pogovora je bila sicer njegova vloga škofovega vikarja za Evropsko prestolnico kulture in vprašanje odnosa lokalnih in državnih oblasti do Cerkve v tem pogledu. A ni trajalo zelo dolgo, da je pogovor z vsebin o letošnjem dogajanju na Goriškem prešel na širši razmislek o vprašanjih naroda, njegovih uspehov, a tudi ran in stranpoti ter na tehtne misli o globalni geopolitiki.

Bogdan Vidmar ni obupoval nad slovenskim narodom in svetom, kot bi morda kdo pomislil iz njegovega kritičnega pogleda na necivilizirano zavračanje pokopa žrtev revolucionarnega nasilja pri nas, na globalni ravni pa na neomarksizem, prebujenske blodnje in na demokratični totalitarizem, v katerem elite s spodbujanjem individualizma preprečujejo, da bi se kot skupnost okrepili.

Besede in dejanja Bogdana Vidmarja niso izražale kančka brezupa, nasprotno, bile so trezna in argumentirana spodbuda krščanski in širši skupnosti k vzgoji za razum, za zdravo pamet, poštenost in pravičnost. Spodbuda k iskrenosti v politiki. Spodbuda k narodovemu ponosu in k harmoniji v odnosu do drugih narodov, zlasti italijanskega.

Besede in dejanja Bogdana Vidmarja niso izražale kančka brezupa, nasprotno, bile so trezna in argumentirana spodbuda krščanski in širši skupnosti k vzgoji za razum, za zdravo pamet, poštenost in pravičnost. 

V tem pogledu življenjsko poslanstvo leta 1965 rojenega Bogdana Vidmarja gotovo na svojevrsten način simbolizira dan, ko je bil posvečen v duhovnika. To je bilo namreč 29. junija 1991, sredi osamosvojitvene vojne. Tudi njegovo življenje je zaznamovalo neutrudno prizadevanje za krepitev narodne zavesti in krščanske dediščine kot njenega temelja.

V zadnjih mesecih so Bogdanu Vidmarju zaradi zahrbtne bolezni začele pohajati fizične moči, a bistrina njegovih misli prav nič ni kazala na boj, ki ga je bojeval z rakom. Nasprotno, globoka vera in pozitivna naravnanost sta mu dajali energijo, da je karseda zavzeto opravljal naloge vikarja za EPK.

Posebno pozornost je vse do zadnjega prav tako namenjal osvetljevanju zamolčanih vidikov slovenske zgodovine in v tej luči tudi življenju mučenca Filipa Terčelja. Svete maše, ki so jo načrtovali ob 80. obletnici revolucionarnega umora tega primorskega duhovnika, pesnika in pisatelja, ni dočakal. Bi pa tudi Bogdanu Vidmarju zlahka pripisali vrline, s katerimi je opisal Terčelja: »Bil je Božji mož; ljubil, mislil, govoril in trpel je kot Kristus.«

Zdaj se je pri Očetu pridružil enemu svojih vzornikov. V narodovem, še posebej pa primorskem spominu bo ostala Vidmarjeva spodbuda k življenju po krščanskih moralnih načelih in h krepitvi krščanske skupnosti v času individualizma in potrošništva: »Naša duša je predragocena, da bi jo prodali. En človek je vreden več kot celo vesolje! Ne prodaj svoje duše.«