Hrana dražja, plače manj vredne: zakaj Slovenija plačuje najvišjo ceno v EU

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK

Slovenija je po podatkih Eurostata država z najvišjo rastjo cen hrane in brezalkoholnih pijač v Evropski uniji. Toda resnični problem ni zgolj v tem, da se hrana draži hitreje kot drugod. Ključna težava je, da država istočasno zmanjšuje realno vrednost neto plač, zato gospodinjstva občutijo dvojni udarec: dražjo hrano in manj denarja za preživetje.

Podatki EU: Slovenija izrazito izstopa

Po primerljivih podatkih OECD:

  • Slovenija: približno 6–7-odstotna letna rast cen hrane
  • povprečje EU: 2–2,5 odstotka
  • Nemčija: ~2 odstotka
  • Francija: ~1–1,5 odstotka
  • Italija: ~2–3 odstotka

Primerjalni podatki jasno pokažejo, da Slovenija pri rasti cen hrane močno presega tako povprečje Evropske unije kot večje primerljive države evro območja. Razlike niso marginalne, temveč večkratne, kar potrjuje, da gre za strukturni in domači problem, ne za splošni evropski trend. Vzrok je domača davčna, stroškovna in regulativna politika.

Zakaj se hrana draži? Struktura cene razkriva odgovor

1. Strošek dela: višji prispevki, višje cene

V zadnjih letih je Slovenija uvedla več novih ali povečanih obremenitev dela, med drugim prispevek za dolgotrajno oskrbo in obvezni zdravstveni prispevek, ob tem pa ohranila že tako visoko raven obstoječih prispevkov. Posledica je dvojni pritisk: zaposlenim se kljub rasti bruto plač znižuje realna neto plača, delodajalcem pa se občutno zvišuje skupni strošek dela. V panogah, ki so neposredno povezane s hrano – od kmetijstva in živilske industrije do logistike in trgovine – teh dodatnih stroškov ni mogoče absorbirati drugače kot s prenosom v višje končne cene izdelkov.

Razprave o rasti plač so zato pogosto zavajajoče, saj se osredotočajo na bruto zneske, ne pa na to, koliko denarja zaposlenemu dejansko ostane. V slovenskem sistemu velja preprost mehanizem: vsako povišanje bruto plače pomeni višji strošek za podjetje, velik del tega povišanja pa se samodejno prelije v davke in prispevke. Zaposleni tako prejme bistveno manj kot znaša bruto dvig, največji in avtomatski dobitnik rasti plač pa je država.

V slovenskem sistemu velja preprost mehanizem: vsako povišanje bruto plače pomeni višji strošek za podjetje, velik del tega povišanja pa se samodejno prelije v davke in prispevke.

V zadnjih letih so se uvedli ali povečali:

  • prispevek za dolgotrajno oskrbo,
  • obvezni zdravstveni prispevek,
  • božičnica (zimski dodatek),
  • druge obremenitve stroškov dela.

2. DDV: država pobere še enkrat

Ko se zaradi višjih stroškov dela zvišajo cene hrane, se samodejno poveča tudi znesek pobranega davka na dodano vrednost. Višja cena pomeni višji DDV v absolutnem znesku, zato gredo neposredno državi od vsake podražitve dodatni prihodki. To ustvarja močan fiskalni paradoks: z vidika javnih financ ni pravega pritiska za zniževanje cen, saj inflacija povečuje davčne prilive.

3. Energenti: skriti, a ključni pospeševalec rasti cen

Dražji energenti predstavljajo enega najpomembnejših, a pogosto spregledanih dejavnikov rasti cen hrane. Energija je vključena v skoraj vsako fazo prehranske verige: v pridelavi (gorivo za kmetijsko mehanizacijo, elektrika za hleve in namakalne sisteme), v predelavi (elektrika in plin za mline, klavnice, pekarne, mlekarne), v skladiščenju (hladilnice, zamrzovalniki), v transportu (gorivo za tovornjake) ter v maloprodaji (ogrevanje, hlajenje in razsvetljava trgovin). Ko se zvišajo cene elektrike, plina ali goriv, se ta strošek postopno nalaga na vsakem koraku verige in se na koncu neizogibno pokaže v višji maloprodajni ceni hrane. Zato energenti ne vplivajo le na eno postavko, temveč sistemsko podražijo celoten prehranski ekosistem.

Kaj pomeni »2.000 evrov bruto plače« v praksi

Da ne govorimo na pamet, poglejmo dejanski obračun za zaposlenega z 2.000 evri bruto plače (brez otrok, samo splošna olajšava). (Bruto znesek ima delavec navadno zapisan v pogodbi o zaposlitvi, kjer pa niso upoštevana vsa finančna sredstva, ki jih mora delodajalec plačati (t. i. bruto II), da delavcu izplača plačo.)

Prispevki delavca (iz bruto):

  • pokojninsko in invalidsko zavarovanje (15,5 odstotka): 310,00 evra;
  • zdravstveno zavarovanje (6,36 odstotka): 127,20 evra;
  • starševsko varstvo: 2,00 evra;
  • zaposlovanje: 2,80 evra;
  • dolgotrajna oskrba (1 odstotek): 20,00 evra;
  • obvezni zdravstveni prispevek (fiksno): 37,17 evra.

Skupaj prispevki delavca: 499,17 evra.

Dohodnina:

  • po veljavni lestvici: približno 199,50 evra.

Neto izplačilo: približno 1.300 evrov

Prispevki delodajalca oz. (na bruto):

  • prispevki delodajalca za socialno varnost (≈ 17,1 odstotka): 342 evrov;
    • prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: 177 evrov
    • prispevek za zdravstveno zavarovanje: 131,20 evrov 
    • prispevek za dolgotrajno oskrbo: 20 evrov 
    • prispevek za zaposlovanje: 1,2 evrov  
    • prispevek za poškodbe pri delu: 10,6 evrov 
    • prispevek za starševsko varstvo: 2 evra  

Skupni strošek delodajalca: približno 2.342 evrov.

Vir: Unsplash

Skoraj polovica gre državi

Primer pokaže bistvo problema: podjetje plača okoli 2.342 evrov, zaposleni prejme okoli 1.300 evrov, razlika – več kot 1.000 evrov – pa se prelije v prispevke, davke in obvezne dajatve. To pomeni, da gre državi okoli 45 odstotkov celotnega stroška dela, v praksi pa se ob nižjih olajšavah ali dodatnih obremenitvah ta delež približa 47 odstotkom. Pri višjih bruto plačah je razlika med neto plačo in stroškom delodajalca večja.

Primer:

  • Ob bruto plači 3.000 evrov prejme zaposleni neto znesek dobrih 1.870 evrov, strošek delodajalca je 3.513 evrov. Državi gre dobrih 1.600 evrov.
  • Ob bruto plači 4.000 evrov prejme zaposleni neto znesek dobrih 2.415 evrov, strošek delodajalca je 4.684 evrov. Državi gre dobrih 2.260 evrov.

Primeri rasti cen osnovnih živil (medletno)

Po javno dostopnih podatkih SURS in Eurostata so se v približno enem letu cene nekaterih osnovnih živil v Sloveniji spremenile približno takole:

  • kruh in pekovski izdelki: + 6–8 odstotkov;
  • mleko in mlečni izdelki: + 5–7 odstotkov;
  • meso in mesni izdelki: + 6–9 odstotkov;
  • sadje: + 5–6 odstotkov;
  • zelenjava: + 7–10 odstotkov.

Lahovnik: razlogi so doma

Ekonomist dr. Matej Lahovnik opozarja: »Če bi bili vzroki za rast cen hrane zunanji, bi bila rast podobna v vseh državah EU. Ker Slovenija izrazito izstopa, so vzroki doma – v davkih, stroških dela in regulaciji.«

Slovenija danes ni le država z najvišjo rastjo cen hrane v EU. Je država, kjer podjetja nosijo breme višjih bruto plač. Državi gre skoraj polovico stroškov dela, zaposlenim pa ob dražji hrani ostane manj za preživetje. Hrana ni luksuz. Ko postane najdražja v Evropi ob hkratnem padcu realne vrednosti neto plač, je to jasen znak sistemskega političnega neuspeha.

Dr. Matej Lahovnik: »Če bi bili vzroki za rast cen hrane zunanji, bi bila rast podobna v vseh državah EU. Ker Slovenija izrazito izstopa, so vzroki doma – v davkih, stroških dela in regulaciji.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike