Gorivo kot simptom razpada sistema: državi se majejo temelji

Slovenija se je znova znašla v položaju, ki razkriva, kako hitro se lahko pokažejo razpoke v državnem upravljanju. Medtem ko se vlada ukvarja s tem, kdo je posnel prisluh o domnevno spornih poslih na črpalkah, se na terenu dogaja nekaj precej bolj resnega: oskrba z gorivi ni zadostna, prevozniki opozarjajo na kolaps, državljani pa se znajdejo pred praznimi točilnimi mesti in improviziranimi omejitvami.

Omejitve točenja: simbol popolne neorganiziranosti

Namesto jasnih državnih ukrepov imamo kaos. Nekatere črpalke dovolijo 20 litrov, druge 30, tretje sploh ne omejujejo. Ne zato, ker bi tako odločila država, temveč zato, ker so trgovci prepuščeni sami sebi. Vlada je sprožila paniko z napovedjo podražitev, nato pa odgovornost elegantno preložila na podjetja, ki naj »zagotovijo nemoteno oskrbo«.

To je klasičen recept za zmedo: oblast se izogne odgovornosti, posledice pa nosijo državljani in gospodarstvo.

Kurilno olje: pomanjkanje, ki ga nihče ne želi priznati

Na terenu se že kažejo resne motnje. Na Celjskem, Kozjanskem in v Obsotelju kurilnega olja preprosto ni. Dobavitelji ga ne morejo dobiti niti sami, saj se energent preusmerja v javne ustanove. Če dobavitelji kupujejo olje po višjih cenah, kot ga lahko prodajo, je jasno, da se bliža nova podražitev – in da je sistem cenovnih regulacij povsem zgrešen.

Prevozniki: »To ni več opozorilo, to je alarm«

Prevozniki, ki so hrbtenica oskrbovalnih verig, opozarjajo, da se situacija nevarno približuje točki preloma. Tovornjakov na številnih lokacijah sploh ne morejo več oskrbeti z gorivom. Če se ustavi transport, se ustavi država: hrana, zdravila, industrija, javne storitve – vse je odvisno od logistike.

OZS in GZS opozarjata, da to ni več običajna tržna motnja, temveč sistemska kriza. A vlada se odziva mlačno, kot da gre za obrobno težavo.

Tujci točijo brez omejitev, domačini čakajo v vrstah

Ena najbolj absurdnih posledic neodločnosti je dejstvo, da država ne more omejiti točenja tujcem, ker to prepovedujejo evropska pravila. Lahko pa bi uvedla splošno omejitev za vse – a se za to ne odloči, ker potekajo kmetijska dela.

Rezultat je grotesken: Slovenci čakajo v vrstah, medtem ko tujci točijo brez omejitev. In to v času, ko naj bi država skrbela za stabilnost oskrbe.

Slovenci čakajo v vrstah, medtem ko tujci točijo brez omejitev.  

Podražitve so neizogibne – ker je vlada prepozno reagirala

Vlada zdaj obljublja znižanje trošarin in začasno omilitev CO₂ dajatev. A to je gasilski ukrep, ki je prepozen. Cene bodo takoj po volitvah kljub temu šle navzgor, kar bo ponovno sprožilo naval na črpalke. In ker je gorivo pri nas še vedno cenejše kot v sosednjih državah, bo pritisk tujcev ostal.

Koren problema: politika, ki reagira, namesto da bi vodila

Najbolj zaskrbljujoče je, da goriva v resnici ne primanjkuje. Primanjkuje pa vodenja. Vlada je z napovedjo podražitve sprožila paniko, nato pa trgovcem ni dala nobenega razloga, da bi v tem obdobju prodajali gorivo po nizkih cenah. Ti so že dolgo stisnjeni v okvir minimalnih marž in nimajo prostora za manevriranje.

Dodatno naj bi premier osebno blokiral sprostitev cen na avtocestah – ukrep, ki bi razbremenil sistem. Namesto tega imamo improvizacijo, prelaganje odgovornosti in politično taktiziranje.

Kriza, ki razkriva resnico o stanju države.

V Sloveniji ni pomanjkanja goriva, temveč manjka kompetentno upravljanje. Omejitve, vrste in prazni rezervoarji so posledica napačnih signalov, ne pa praznih skladišč. Prevozniki opozarjajo na kolaps, državljani izgubljajo zaupanje, vlada pa preusmerja pozornost na tiste, ki na problem opozarjajo, namesto da bi se ukvarjala z vsebino, s sistemskimi rešitvami.

Če se bo nadaljevalo s takšnim pristopom, bo naslednja kriza le vprašanje časa – in morda bo takrat cena še višja.