[Gledali smo] Zgodba o odpuščanju

Marija Goretti se je rodila 16. oktobra 1890 Luigiju in Assunti Goretti kot tretja od sedmih otrok. Dninarska družina si je v kraju Le Ferriere hišo delila z vdovcem Giovannijem Serenellijem in njegovim sinom Alessandrom. Ko je ta skušal enajstletno Marijo posiliti, se mu je uprla, zato jo je večkrat zabodel. Marija mu je v bolnišnici odpustila in 6. julija 1902 umrla. Goduje 6. julija.

Pripoved se začne v dramatičnem trenutku, ko orožniki vpričo množice kmetov aretirajo in odpeljejo mladeniča Alessandra, bolničarji pa prepeljejo okrvavljeno deklico Marijo v bolnišnico, kjer jo po operaciji obišče p. Bazilij, ki se ob njej začne spominjati preteklih let …

Presunljiva drama mlado svetnico izriše v potezah, ki so božje celo bolj kot njena sama mučeniška smrt. Dekle, ki je bilo kljub revščini in hudemu pomanjkanju deležno pristne starševske ljubezni, je lahko prav v moči te odkrivalo in vse bolj vstopalo v Božjo ljubezen. Ta se je ob smrti njenega očeta poglobila, še močneje pa je njena ljubezen do Jezusa zaživela, ko ga je prvič prejela pri svetem obhajilu.

Izjemna štirinajstletna Martina Pino se je izvrstno prelevila v enajstletnico ter ji vdihnila svetlobo in življenjski optimizem. Celoten film tako prevevata milina in tankočutnost male Marije, ki je skorajda edina svetla lučka v obupu blatnega močvirja in življenjske bede tako revežev kot mogotcev. Seveda sta ob njej tudi starša, ki sta svojo vero z zgledom prenesla na hčerko, podpira pa jo p. Bazilij, ki je tudi sicer na strani revežev in izkoriščanih dninarjev. Tako se brez težav pred grofom postavi zanje in mu celo očita, da mu ni mar za človeška življenja. Ko ga grof skuša utišati s ciničnim prezirom, da ne potrebujemo socialističnih duhovnikov, mu p. Bazilij odvrne, da je samo citiral encikliko Rerum novarum papeža Leona XIII., s čimer film odpre tudi zavzemanje za socialno pravičnost v okviru katoliškega nauka.

Zaradi človeške bede in izkoriščanja film preveva depresivno razpoloženje: garanje v močvirnati pokrajini, vsepovsod blato, obupani dninarji, malarija in umiranje. V vse to pa vstopa Marija kot angel dobrega, ki jo najbolj boli sovraštvo, saj razkraja življenje na blatnem močvirju. Zato pravi: »Sovraštvo je kot malarija. Če mu dopustiš, da vstopi, ne odide več.« Škoda le, da napisi ob koncu filma ne omenjajo tudi Alessandrovega spreobrnjenja.

Alessandro Serenelli je bil zaradi umora Marije zaprt kar sedemindvajset let. Po prestani zaporni kazni je Marijino mater Assunto prosil za odpuščanje in ga od nje tudi prejel. Ko je papež Pij XII. 24. junija 1950 razglasil Marijo Goretti za sveto, je bil na trgu svetega Petra navzoč tudi Alessandro. Slednjič je postal kapucinski brat in po dveh desetletjih molitve, pokore in dela v samostanu v Macerati umrl 6. maja 1970.

(D208: 60)