[Gledali smo] O ženi, vdovi in mistični redovnici

Marjeta Lotti, ljubkovalno Rita (okrajšano iz Margherita), se je rodila leta 1381 v Roccaporeni blizu Cascie. Po poroki s plemičem Pavlom Mancinijem je rodila dvojčka. Ko so ji umorili moža, je morilcem javno odpustila. Po smrti dvojčkov je želela postati redovnica, a so ji avguštinke dale pogoj, da naj spravi sprti rodbini. Nato je 40 let služila bolnikom in prejela tudi stigmo na čelu. Umrla je 22. maja 1457, ko tudi goduje.

Pokojni režiser Giorgio Capitani je posnel kar tri filme o svetnikih: leta 2002 film Papež Janez XXIII., leta 2006 Papež Luciani – Božji nasmeh, vmes pa leta 2004 film Marjeta Kasijska. V slednjem je v skoraj tri ure in pol trajajoči pripovedi o zelo priljubljeni in češčeni svetnici iz Cascie skušal zajeti predvsem njeno družinsko in vdovsko življenje. Zgodba nam predstavi ljubko mladenko Marjeto, hčer poštenega in miroljubnega notarja. Marjeta Lotti se rada druži s prijateljico, gibelinsko plemkinjo Katarino Mancini, ki pa jo vse bolj mika življenje v samostanu, kjer obe pomagata pri skrbi za bolnike. Marjeta se kmalu zagleda v Katarininega gizdalinskega brata Pavla. Ta se zaljubi v lepo Marjeto, toda njegovo srce je predvsem vneto od sporov in spopadov med političnimi frakcijami gvelfov in gibelinov …

Filmska pripoved se naslanja na izročilo, da je bil Pavel do Marjete grob, nasilen in celo nezvest (česar sicer film ne pokaže), medtem ko sodobne razlage kažejo, da je bil Pavel zgolj vročekrven in užaljen gibelin, ki pa ga Marjeta ni ukrotila, ampak je izmolila, da je zmogel svojo vero zaživeti na pristnejši način. Obenem pa je, kot izvrstno prikaže filmska pripoved, izmolila tudi milost zase, da je lahko moža začela sprejemati takšnega, kakršen je, in na njegovo vročekrvnost odgovarjati s potrpežljivo ljubeznijo.

Sicer morda malce preveč razpotegnjena pripoved sledi izročilom in življenjepisom o sv. Marjeti. Celotno zgodbo uokvirja politični spor med frakcijama gibelinov (naklonjeni Svetemu rimskemu cesarstvu) in gvelfov (naklonjeni papežu) ter posledično vključuje notranje pritiske in trenja med gibelinskima rodbinama Mancinijev in Cicchijev, ki so njihovi pokrovitelji. Marjeta v teh sporih, sovraštvu in krvavih obračunih ne zapade v zamere in maščevalnost, ampak zmore s svojo držo in predanostjo Bogu v Cascio slednjič prinesti spravo in mir. Iz celotne pripovedi pa precej izstopa njeno štiridesetletno samostansko življenje, ki se odvrti dobesedno v petih minutah, pri čemer ta »ekstrakt« deluje kot nekakšen tujek, saj prikaz stigmatiziranja in čudežev učinkuje nekoliko izumetničeno, še posebej v odnosu do predhodne zgodbe. Verjetno bi bilo bolje, da bi bil gledalec s temi dogodki seznanjen pri drugih napisih ob sklepu filma. Toda pripoved je kljub temu spodbudna in navdihujoča.

(D200: 60)