Gabriel Indihar: s tem ko se vračamo, je dosežen cilj, s katerim so se naši predniki preselili v Argentino (2. del)

V prvem delu intervjuja smo se z Gabrielom Indiharjem pogovarjali o njegovi podjetniški poti in o tem, kako je prišel na newyorško borzo ter kako vidi prihodnost poslovnega sveta po pandemiji. V drugem delu pa smo se pogovarjali o življenju v Argentini in New Yorku, slovenski skupnosti v Argentini ter spravi v slovenskem narodu.

Gabriel Indihar je argentinski Slovenec. Odraščal je v Buenos Airesu, po študiju pa odprl borzno-posredniško podjetje, s katerim je kot prvi Slovenec prišel na newyorško borzo. Danes živi v Buenos Airesu in vodi svoje podjetje v New Yorku in Buenos Airesu. Veliko pa spremlja tudi dogajanje v Sloveniji in Slovenijo tudi dobro pozna. Tako on kot njegovi otroci tekoče govorijo slovensko

Odraščali ste v Buenos Airesu, kasneje živeli v New Yorku, dobro pa poznate tudi življenje v Sloveniji. Kje so ključne razlike v življenju v teh treh različnih koncih sveta?

Kultura je v vsakem kraju drugačna. Kljub temu sem povsod, kjer sem živel, imel nek stik s slovenskim svetom. V Argentini imamo slovenske domove in slovenske šole, kamor sem redno zahajal. V New Yorku imamo tudi slovensko cerkev na Mannhatnu in sem lahko hodil k slovenski maši. Ko prideš tja kot Slovenec, smo vsi kot ena velika družina, tako te sprejmejo. V Sloveniji pa se počutim zelo dobro, saj je to dežela mojih prednikov. Večkrat razmišljam, če bi se dalo nekoč tudi vrniti sem in tukaj zaživeti za stalno.

V Argentini in ZDA, kjer v velemestih živi na milijone ljudi, je življenje precej drugačno kot v Sloveniji. Tam si lahko celo življenje povsem anonimen. Vsak dan na cesti srečaš druge ljudi, ki jih verjetno ne boš videl nikoli več. V Sloveniji, ko greš dvakrat na isti kraj, srečaš iste ljudi, to se v velemestih ne dogaja.

ZDA so vsekakor najboljša država za podjetnike. Argentina me je po drugi strani naučila stalnega prilagajanja, saj se stalno dogajajo neke spremembe. Ko prideš iz Argentine v drugo okolje, se bistveno hitreje prilagajaš na nove situacije, saj si že dosti bolj pripravljen na to iz življenja v Argentini. Veliko Argentincev je uspelo kot direktorjev velikih podjetij, ker so preživeli vse spremembe v svoji domači državi. Ko vodijo globalno podjetje in pride neka situacija, kot je zdaj covid, so se mentalno bolj pripravljeni prilagajati. Čeprav je to nekaj slabega, ko si mlad in majhen, ti to pomaga, ko postaneš velik.

Tudi v Sloveniji je zaznati nekaj tega sentimenta s preprekami. Morda smo prav zato tudi Slovenci precej uspešni v mednarodnem okolju. Pa vendarle, kje vidite v Sloveniji priložnosti za izboljšave okolja za podjetnike?

Slovenskih razmer ne poznam zelo dobro, lahko pa rečem, da je nekaj zelo uspešnih podjetij. Slovenija ima ogromno možnosti, ker je v Evropi in lahko sodeluje z evropskim gospodarstvom brez ovir. Mislim pa, da Slovenci ne bi smeli iskati kapitala samo v Evropi, ampak tudi v največjem trgu na svetu, ZDA. V ZDA radi prisluhnejo Evropejcem. Mislim, da bi morali gledati širše in tudi izkoristiti potencial, ki ga predstavljajo Združene države Amerike.

Velik problem je, da visoki davki skušajo ustvariti neko uravnilovko, ki pa ne motivira ljudi k uspehu. Sistem bi ljudi moral vzpodbujati, da se trudijo delati na veliko, ne na majhno. To je delo države, da zakone pripravi tako, da vzpodbuja k rasti.

Argentina je bila nekoč najmočnejše gospodarstvo sveta. Potem pa je oblast z zakoni začela vzpodbujati ljudi, da razmišljajo majhno. Ne k rasti, ampak k temu, da si majhen, ker če si velik, ti država vse pobere. To je napačna miselnost. Sloveniji bi predlagal, da razmišlja, kako se stvari lotiti na veliko, kako rasti in vzpodbujati k rasti. Če ima Avstrija boljši sistem od nas, se lahko zgledujemo po njih in še malo izboljšamo. Moramo biti konkurenčni.

Se bolj počutite kot Slovenec ali kot Argentinec?

Vem, da živim v Argentini in je zato v meni tudi malo Argentinca, hkrati pa se zavedam svojih korenin, ki so slovenske krvi in vsi, ki me poznajo, to vedo. Od malega sem govoril slovensko in zato se vsekakor počitim kot Slovenec. Ko pa pridem v Slovenijo, se zavem tudi, da imam dom, kjer sem se rodil v Argentini, da imam ta latinski naglas, da me včasih kdo zamenja za Italijana, govorim bolj hitro, sem zelo odprt. Vse to sem dobil v Argentini, zato se gotovo počutim tudi kot Argentinec. Tam sem se rodil in odraščal in na to sem tudi ponosen. Ko moja družina ni imela kam iti, jim je Argentina odprla vrata in za to sem ji hvaležen.

Od tega je že 70 let. Kljub temu je slovenska skupnost uspela ohraniti slovenski jezik celo v tretji in četrti generaciji. Marsikateri večji narodi so se povsem zlili z družbo in govorijo le še špansko. V čem smo Slovenci drugačni?

Zavedati se je treba, da je v tem primeru šlo za 100% politično emigracijo. Ljudje so bili prepričani, da odhajajo za dva tedna, da bi počakali da se v Sloveniji vzpostavi demokracija, vzpostavil pa se je totalitarni sistem. Ni šel vsak posameznik v svet, ampak so držali skupaj. Šlo je za demokratične Slovence, ki so verovali v Boga, večini je vsaj nekaj sorodnikov umrlo v taboriščih in breznih.

Ti ljudje so verjeli v slovenske ideale in Boga. Ker tega niso mogli vzdrževati v Sloveniji, so se odločili, da bodo skupaj šli drugam kot skupnost in to vseeno vzdrževali. To je tisto, kar jih je vzdrževalo. Med njimi je bilo veliko intelektualcev. Že v taborišču so ustanovili osnovne in srednje šole, skavte, imeli so stike z univerzami, da so tisti, ki so bili stari za univerzitetni študij, lahko študirali. Potem je bilo tukaj ogromno število duhovnikov, ki so imeli pomembno vlogo pri tem. In kot taki so skupaj prišli v Argentino.

Tudi trpljenje 4-letnega življenja v taborišču v šotorih in barakah jim je vlilo optimizma, ko so prišli v nov dom. Oni so ves čas držali skupaj, ker so pričakovali, da se bodo vrnili v Slovenijo. Moji stari starši so načrtovali, da zapuščajo Slovenijo za 15 dni. Na koncu so živeli v Argentini 50 let in se niso nikoli vrnili. Še vedno pa jim je bil cilj, da se v Slovenijo vrnejo njihovi otroci, vnuki ali pravnuki. Ta ideal in pa krščanska vera sta jih držala skupaj. In skupnost, ki so jo zgradili. Če bi bil vsak sam, ne bi mogel tega vzdrževati.

Moji stari starši so načrtovali, da zapuščajo Slovenijo za 15 dni. Na koncu so živeli v Argentini 50 let in se niso nikoli vrnili.

Kakšne obete vidite za slovensko skupnost v prihodnje? Bo zdržala še naslednjih 20, 30 let, se bo vrnila v Slovenijo ali se bo počasi asimilirala?

Vsaka skupnost se na dolgi rok asimilira. So sicer tudi izjeme. V Patagoniji je skupnost Valižanov, ki so prišli iz Walesa pred 120 leti. Takrat, ko so se preselili v Argentino, so govorili valižansko, ne angleško. Ko je Argentino obiskala princesa Diana jih je šla obiskat, ker so bili praktično edina skupnost na svetu, ki je še govorila originalni valižanski jezik.

Slovencem nam je to za zgled. Lahko da bomo ostali vsaj še 50 let. Marsikdo pa se je tudi vrnil v Slovenijo. Veliko mojih prijateljev in znancev se je vrnilo sem. Tukaj je dežela njihovih prednikov in tukaj lahko živijo bistveno bolj v stiku z naravo in bistveno bolj mirno življenje. Če se na koncu vsi vrnejo sem, bo pa po svoje dosežen osnovni cilj, s katerim so se naši predniki tudi preselili v Argentino, da se enkrat vrnejo nazaj.

Zakaj  še danes, ko gledamo nazaj na tisto obdobje zgodovine, ko se je zgodil ta eksodus, ne znamo priznati in odkriti popolne resnice. Ne samo pri nas, ampak tudi po svetu drugače obravnavajo različne totalitarizme drugače. Marsičesa iz naše zgodovine ne poznamo in se ne učimo. Kje je problem in kdaj si bomo upali pogledati na zgodovino tako, kot se je zgodila?

Želel bi si, da bi se čim prej o tem lahko odprto pogovarjali, ampak, da bi se pogovarjali s fakti. Pripraviti bi morali platformo, ki bo omogočila, da pridejo vsi, ki imajo točne podatke in ljudje lahko spoznajo resnico. Ne pa da se po 50 letih odkrije Barbara rov in so vsi presenečeni. V Argentini smo vedeli, da se je tam pobijalo ljudi in smo to tudi povedali, ampak se je to za toliko let prikrilo.

Zakaj je tako? Ker gre pri levičarskih ekstremizmih, pa naj bo to komunizem ali socializem ali kaj drugega, vedno za laž. Oni obljubljajo raj na Zemlji, na koncu pa dobro živi le elita. Ostali pa čakajo, medtem pa jih elita hrani z lažmi.

Čeprav vsi obsojamo fašizem in nacizem, rdečo zvezdo še vedno toleriramo, ker je utemeljena na takšni laži, da so tiste, ki so govorili resnico, enostavno ubili ali drugače utišali. Zato so tudi preživeli. Če tisočkrat ponoviš laž, se zdi, da postane resnica. Da bomo to premagali, bo verjetno trajalo še nekaj časa, čeprav bi si želel, da to naredimo čim prej.

Enkrat bodo morali zgodovinarji povedati, kaj se je v resnici zgodilo. Dejstvo je, da so bile vse demokratične stranke v Jugoslaviji proti okupatorjem. Komunistična partija pa je prvega maja 1941 še praznovala skupaj z nacisti. V začetku so bili oni partnerji. Poglejte Poljsko. Z ene strani so jih napadli nacisti, z druge komunisti. In potem so komunisti v Katynskem gozdu pobili vse poljske častnike in to prikrili. Šele nedavno se je to izvedelo, ker so ves ta čas lagali. Lagali so, da niso nikogar pobili, svojim nasprotnikom pa govorili, da so izdajalci. V Sloveniji so bili edini izdajalci tisti, ki so slovenski narod izdali Moskvi.

V Sloveniji so bili edini izdajalci tisti, ki so slovenski narod izdali Moskvi

Ko se je tukaj zgodila druga svetovna vojna, so demokrati skušali mirno obstati in preživeti v tem prostoru, podobno kot so denimo ravnali Nizozemci. Komunisti pa so šli v revolucijo. Res bi potrebovali nek zgodovinarski panel, da se te stvari razčistijo in potem začnejo učiti celotno resnico v šolah. Ne samo eno polovico. Najhujša laž je polresnica. Ko se govori o zgodovini, je treba predstaviti celoto, naši otroci pa izvedo morda kakšno tretjino resnice, ostalo pa jim zamolčijo.

V Sloveniji se veliko še vedno govori o spravi. Je ta sploh možna, ne da bi najprej razčistili z zgodovino, kot predlagate?

Sprava je vedno možna, ampak mora biti utemeljena na resnici.

Torej ne da bi razkrili vso resnico ni možna?

Del sprave se je zgodil. Ljudje, ki prihajamo iz tujine, se dobro počutijo tukaj. Ampak sprava nikoli ni enostranska. In komunisti so tisti, ki nočejo sprave, ker če bi se spravili, bi vsi lahko po pravici govorili, kaj se je dogajalo, bi se izkazalo, kako so bili privilegirani in koliko ljudi so pobili ter zasegli vile in premoženje. To jim ni všeč. Te privilegije želijo še naprej prikrivati in uživati. To je glavni razlog.