Gabriel Indihar, prvi Slovenec na newyorški borzi: politična korektnost je prišla iz univerz, drugi morajo biti tiho, da ne izgubijo službe (1. del)

Med njegovim obiskom v Sloveniji smo se pogovarjali z Gabrielom Indiharjem, argentinskim Slovencem, podjetnikom na področju financ, direktorjem podjetja Omega Group in prvim Slovencem, ki je prišel na newyorško borzo.

V prvem delu intervjuja smo ga povprašali o njegovi podjetniški poti in spremembah, ki jih v poslovni svet prinaša epidemija, v drugem delu pa smo se dotaknili slovenske skupnosti in življenja v Argentini ter vprašanja sprave.

Ste prvi Slovenec, ki je prišel na newyorško borzo. Kako Slovenec iz Buenos Airesa pride na borzo v New Yorku? Kako je potekala vaša pot do tja?

Ko sem zaključil srednjo šolo, sem začel študirati elektrotehniko, ampak vedno me je privlačila ekonomija. V tistem času se je ravno začenjala doba interneta. Veliko se je govorilo o podjetništvu. Študij sem zaključil pri 24-tih letih in pri 25-tih sva s sošolcem odprla podjetje v New Yorku. Šlo je za borzno-posredniško hišo.

V Kaliforniji sva iskala zagonska sredstva in jih po enem letu tudi dobila. Še leto kasneje pa nisva več iskala zagonskega kapitala, ker je podjetje že ustvarjalo zadostne prihodke in kmalu tudi dobiček.

Stranke smo iskali v Južni Ameriki. Zato sem prepotoval celotno Južno Ameriko. Nekaj strank smo iskali tudi iz Evrope, ampak večina jih je iz Južne Amerike. Mislim, da je bil ključni jezik, sam namreč govorim špansko.

V glavnem ni šlo za posameznike ampak poslovne stranke, banke in druge borzno-posredniške hiše. Na tak način smo prek malo strank dosegli množico ljudi. Ker smo imeli zalo dobro ponudbo, je podjetje hitro raslo in pridobivali smo stranke, ki so prej sodelovale z Deutsche Bank, City Bank in podobne.

Naša konkurenca je takrat večinoma še trgovala preko telefona in posrednikov, mi pa smo med prvimi omogočili neposreden dostop za trgovanje prek interneta.

Zdaj imam podružnico tudi v Buenos Airesu, ker smo tako bolje optimizirali stroške. Nekatere aktivnosti delamo v New Yorku, nekaj pa v Argentini.

Kaj se vam zdi ključno za uspeh, da ste se prebili naprej in dobili zagonski kapital?

Vztrajnost. Ko smo začeli iskati, smo pogosto naleteli na zaprta vrata. Ampak smo vztrajali in počasi so se začeli sestanki. Za največjo stranko, ki je ena izmed bank iz Čila, sem delal eno leto, da smo jih pridobili. Večkrat letno sem potoval na sestanke v Čile in v New York, ogromno klicev. Brez vztrajnosti tega ne bi dosegli.

Kaj bi svetovali mladim, ki se danes podajajo na podjetniško pot?

Vsekakor vztrajnost. Potem pa pripravljenost na prilagajanje. Vsakodnevno se je treba prilagajati spremembam, če želiš uspeti. Tudi poslovni načrt je treba kdaj spremeniti.

Ko smo mi začeli s podjetjem, smo najprej iskali stranke med fizičnimi osebami. Čez čas se je izkazalo, da je za nas bolje, če iščemo institucionalne stranke, prek njih pa smo dobili tudi posamezne stranke. Ni enako, če potrkam na tisoč vrat ali pa na ena, da dobim tisoč strank. Tako smo spremenili svoj poslovni načrt. Vsak dan je treba iskati izboljšave.

Kljub temu, da se prilagajamo in iščemo različne poti, pa je vedno treba imeti pred seboj jasen cilj. Tega ne spreminjamo, ampak stremimo k njemu. Prilagajamo pa pot, da najdemo najbolj optimalno.

Nikoli ni ta pot samo rožnata. Pogosto smo bili tudi obupani. Ampak če imaš jasen cilj, te vleče naprej, da nadaljuješ z delom.

Veliko spremembo v svetu je prinesla tudi epidemija covida-19. Kako je spremenila vaš poslovni svet?

Mi smo bili že prej pripravljeni na tak način dela, ker račune odpiramo in praktično vse delamo v celoti elektronsko. Razlika je edino pri sestankih, ki so prej potekali v živo, zdaj pa prek video-povezave.

Po covidu ne bo enako kot prej, ampak odnosi med poslovnimi partnerji se bodo še vedno odvijali v živo, ljudje bodo še vedno želeli hoditi na počitnice v druge kraje.

Kaj je epidemija spremenila za trajno? Katere stvari se ne bodo spremenila nazaj tudi, ko se bo pandemija enkrat končala?

Za ta odgovor bi verjetno rabil kristalno kroglo. Gotovo se bo več odvijalo na spletu. Spoznali smo, da ni več potrebno da vse opravke opravimo v poslovalnicah, ampak se da marsikaj opraviti digitalno. In to bo ostalo tudi v prihodnje. Danes tudi pogodbe lahko podpisujemo digitalno, tako da ni potrebe, da vse poteka v živo.

Seveda pa je neposredni stik s strankami še vedno pomemben, zato mislim, da se ne bo kar vse prestavilo na splet. Posebej sestanki s poslovnimi partnerji in odnos, ki ga zgradiš v živo. Spet pa ni potrebe, da bi vsak sestanek bil v živo, marsikaj se da opraviti na daljavo. Ne moreš enakega odnosa zgraditi na daljavo.

Zdaj smo še vedno precej omejeni s potovanji, ampak mislim, da se bo tudi to normaliziralo. Ne bo enako kot prej, ampak odnosi med poslovnimi partnerji se bodo še vedno odvijali v živo, ljudje bodo še vedno želeli hoditi na počitnice v druge kraje.

Epidemija nam je dala tudi nov pogled na delo od doma. Sami imate podjetje tako v New Yorku kot v Buenos Airesu in marsikaj opravite na daljavo. Kaj vse se da narediti na daljavo, kaj pa res ni mogoče?

Z zaposlenimi se marsikaj lahko dogovoriš po telefonu, ampak vsake toliko se moraš z njimi srečati tudi v živo. Ko pridejo poslovni partnerji, enostavno moraš biti tam, v živo, da se z njimi srečaš. Zdaj se sicer marsikaj naredi tudi na daljavo, ampak takoj, ko se situacija umiri, te bodo spet želeli videti v živo, s kom poslujejo, še posebej, če gre za nove stranke.

Mislim, da ne bo ostalo veliko dela na daljavo. Večina podjetij ima svoje pisarne in šefi imajo radi nadzor nad svojimi zaposlenimi. Morda bo kakšna fleksibilnost, da ne bodo zaposleni kakšen dan na teden delali od doma, redko kje bodo delo od doma obdržali za stalno. Celo Google, ki je v celoti spletno podjetje, napoveduje vračanje v pisarne.

Hibriden model, da bi ljudje delali dan, dva v pisarni in tri dni od doma torej ni model, ki bi ga videli na dolgi rok?

Malo fleksibilnosti bo gotovo ostalo. Vsekakor več kot pred epidemijo. Ampak bistveno manj kot zdaj v času epidemije.

So vaši zaposleni bolj učinkoviti, kadar delajo v pisarni ali ko delajo od doma?

Prednost dela v pisarni vidim v stiku med ljudmi, gradnji skupnosti. Mislim, da to pozitivno vpliva na rezultate. To ne pomeni, da če je zaposleni sam, da slabo dela. Je pa bistveno lažja koordinacija med zaposlenimi, če so skupaj v istem prostoru. Je drugače, kot če komuniciraš po e-pošti ali aplikacijah. Če nisi v živo, ne slišiš naglasa, ne vidiš, kako te gledajo, kaj pravi telesna govorica. To manjka. Organizacije pa to potrebujejo.

Seveda je delo na daljavo rešitev in deluje, ko je kriza, ne bo pa se prijelo za stalno. Zagotovo ne za 100 %, čeprav bo tega več, kot je bilo prej.

Politično korektnost so vsilili drugim, posledica česa je,  da morajo ti ostajati tiho, da ne izgubijo službe.

Včasih je veljalo, da so se podjetja umikala iz družbeno-političnega diskurza. Vmešavanje gospodarstva v te teme je veljalo kot slabo za posel. Danes pa so mnoga podjetja, posebej tehnološki giganti, glavni nosilci progresivne agende in politične korektnosti. Kaj se je spremenilo, da se je nekaj, kar je bilo včasih slabo za posel, spremenilo v normo?

Mislim, da je to prišlo prek univerz. Skoraj vse univerze na zahodu so polne liberalnih idej prek profesorjev. Celo pri najprestižnejših univerzah je tega veliko. Študentje, ki se učijo na univerzah, potem prevzamejo te ideje in jih prinesejo v podjetja, kjer se kasneje zaposlijo.

Sčasoma so postali že dovolj velika večina, da so vsilili to politično korektnost tudi drugim. Enostavno so se navadili na takšno stanje in jim je v tem udobno, posledica česar pa je, da morajo drugi ostajati tiho, da ne izgubijo službe.

Sami se ne uklanjate politični korektnosti, ampak poveste, kar mislite. Ste se zaradi tega že kdaj znašli v težavah?

Ne, nisem. V podjetju sem jaz šef (smeh), s strankami pa se ne pogovarjam o politiki. Ko sklepamo posel, se ne pogovarjamo o politiki.

Pričakujete, da se bo ta trend vsiljevanja politične korektnosti še zaostroval, ali vidite, da se bo počasi situacija začela obračati? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se to umaknilo vsaj iz podjetij?

Če smo racionalni, bo do spremembe na neki točki moralo priti, saj delovanje v skladu s politično korektnostjo ni racionalno. Ne more se nekdo, ki je star 40 let, počutiti, da je star 20, četudi ti ne bo nihče nič rekel, to ni realno. Enako tudi na drugih osebnih lastnostih. Na neki točki se bo to moralo ustaviti.

Kje pa je ta točka? Kako daleč moramo še priti, da jo dosežemo?

Trenutno je situacija že precej slaba. Kultura izbrisanja je že zelo grozljiva, ampak mislim, da do sprememb ne bo prišlo zelo kmalu. To je zdaj vdrlo povsod, v politiko, univerze, gospodarstvo. To se ne bo spremenilo v kratkem. To bo treba še nekaj časa preživeti. Če tega ne podpiraš, znati to preživeti?

Kakšen nasvet, kako preživeti?

Biti svoj šef (smeh). Dobro je, da nisi odvisen od nikogar. Če te nekdo plačuje, se boš moral tudi strinjati s politiko tistega, ki te plačuje.