France Prešeren (12/12) »Vsak sreča s svojim se nekoč življenjem ...«

Za Prešernom hodi vsak po svoje. Kot je napisal že naš največji pesnik sam, ga eden hvali, drugi vpije: fej te bodi! V zadnjih desetletjih ga po pesniški plati hvalimo tako rekoč vsi. Ob tem poskušamo tudi sami pesniti, kljub vsemu pa še vedno radi izpostavljamo njegove domnevno slabe življenjske navade. A kdor je poskusil ustvariti vsaj en pravi sonet, osebne poglede hitro porine na stran in začne Prešerna takoj še bolj spoštovati.

O Prešernu je napisanih veliko knjig, razprav, analiz, razmišljanj. Zdi se, da je najboljše tisto, kar je o njem napisala hčerka Ernestina. Med drugimi knjigami je žal nekaj takih avtorjev, ki so svoje poglede na Prešerna iztisnili samo iz malega prsta. Sam sem se vsaj toliko potrudil, da sem šel ničkolikokrat na teren, prebral sem tako rekoč vse, kar so drugi napisali o njem, ustvaril pa sem tudi Sonetni venec.

Ernestina

Ernestina je bila drugi Prešernov otrok. Rodila se je leta 1842, umrla pa je pred dobrimi sto leti, leta 1917. Pri tem je zanimivo, da je s tega sveta odšla prav na očetov rojstni dan. Za slovensko literarno zgodovino je zelo pomembna zato, ker je iz prve roke napisala Spomine na Prešerna. Marsikaj se je še spomnila od pripovedovanja matere in očetovih znancev. Za današnje čase je precej nenavadno, da je spomine napisala v nemškem jeziku, a tedaj je bilo žal še vedno takšno stanje. Pozneje so izšli tudi v slovenščini. V uvodu se je glede tega takole opravičila:

»Te spomine sem napisala v letih 1875 in 1876 na prigovarjanje pokojnega doktorja Razlaga in jih tudi njemu izročila s pogojem, da jih sme samo on uporabiti. Spomine sem napisala v nemškem jeziku ter jim dala naslov Erinnerungen an Dr. Franz Prešéren. Da sem pisala takrat po nemško, temu, mislim, se pač ne bo čudil noben rojak, če pomisli, da sem hodila v nemške šole, s štirinajstimi leti ostavila rojstno mesto in odsihbod občevala z ljudmi samo nemško. Poleg tega sem živela le med Nemci ter mi je bilo nemško čtivo v obilici na razpolago, dočim nisem imela, žal, dvajset let slovenske knjige v rokah. Danes pišem tudi v svojem materinem jeziku.«

Ernestinini spomini so po Razlagovi smrti prišli v roke Levstiku, Levcu in nazadnje Aškercu, ki jih je tudi objavil. Ernestina se je skupaj z materjo res potikala po vsem svetu, nazadnje pa revna kot cerkvena miš umrla v ljubljanski ubožnici. Preživljala se je sicer s šivanjem.

Ernestina je bila drugi Prešernov otrok. Zanimivo je, da je s tega sveta odšla prav na očetov rojstni dan.

Nastanek mojega Sonetnega venca

Veliko poslušalcev in bralcev me pozna predvsem po uglasbenih besedilih za narodnozabavno, zabavno in zborovsko glasbo. Napisal sem jih več kot tri tisoč. Marsikdo med njimi me je tudi že vprašal: »Kaj pa kaj resnega, si kdaj v življenju napisal kaj resnega?«

Takemu spremljevalcu mojega dela potem brž hitim odgovarjati, da sem že v mladosti pisal pesmice sošolkam in pozneje napol odraslim dekletom. Pri vojakih, pod šumadijskimi hrasti v Srbiji, pa sem napisal pravi Sonetni venec. Prešerna sem vedno občudoval, na fakulteti smo ga s pomočjo dr. Paternuja proučevali kar dve leti, a mi še vedno ni dal miru. Za to, da je nastal moj Sonetni venec, napisan natanko po Prešernovem vzoru, sta krivi vsaj dve okoliščini. Na vojaškem dopustu sem spoznal neko Dolenjko in se z njo družil tri dni. Ravno toliko, da me je vznemirila in da sem vedel, da iz tistega srečanja ne bo nič. Zato Sonetnega venca nisem okrasil z njenim imenom in priimkom, temveč se moj akrostih glasi V IMENU LJUBEZNI. S prikritim načrtom, da ga bom lahko pozneje podaril prav vsakemu dekletu, predvsem pa svoji bodoči ženi. Tisti hipni Dolenjki ga nisem poslal tudi zato, ker mi na moje pismo sploh ni odgovorila. Pozneje, po 50 letih, sem jo hotel poiskati, pa mi je njen brat, nekaj časa moj sovojak, povedal, da se me ne spominja in da mojemu literarnemu delu ne sledi. Vidite, takšne so sodobne muze ...

Sonetnega venca nisem okrasil z njenim imenom in priimkom, temveč se moj akrostih glasi V IMENU LJUBEZNI. S prikritim načrtom, da ga bom lahko pozneje podaril prav vsakemu dekletu, predvsem pa svoji bodoči ženi.

Besedna umetnost

Ker sem v tistem svojem 20. letu starosti nameraval postati drugi Kosovel, Gregorčič ali vsaj Koseski, sem s seboj k vojakom vzel zelo dragoceno knjigo Silve Trdina z naslovom Besedna umetnost. V njej so natanko razložene metrične in vse druge zakonitosti, seveda pa tudi vse osnovne oblike klasičnega pesnjenja. Odlična knjiga! Ničkolikokrat sem jo pozneje priporočil vsem nadobudnim pesnikom, ki bi radi postali drugi Prešerni, a so me posebej pisci narodnozabavnih viž gledali pretežno pisano, češ, le kaj nam bo pesniška osnova, ko pa je jasno, da se pesnik rodi in je s tem že vse opravljeno.

Kmalu po vrnitvi z dopusta smo se s kamioni odpeljali na vojaške vaje v Šumadijo. Sam sem imel na skrbi relejno postajo, s katere bi se moral vsak dan vsaj petkrat javljati v slogu: Tukaj orel! Predpostavljenega sem, ko me je zapuščal v divjini pod hrasti, vprašal, kaj bo, če mi postaja 'crkne'. Odvrnil mi je, da naj v tem primeru pač počakam, da me poberejo. Na srečo mi je postaja odpovedala že prvi dan, pobrali pa so me šele čez dober mesec. V tolažbo mi je bilo, da med pozabljenimi nisem bil samo jaz, temveč tudi dva topa in osem pušk.

Tako sem imel neskončno veliko časa za skladanje verzov, premetavanje besed sem ter tja, iskanje rim, poglabljanje v vsebino, druženje s peterostopnim nadštevilnim laškim enajstercem, kovanje kvartet in tercin ter za ure in ure ubadanja z magistralom. Rečeno na kratko: v resnici težaško delo, a na srečo sem imel časa več kot dovolj. S pesnjenjem sem se malce branil tudi simpatičnega srbskega dekleta, ki mi je nosilo hrano in se hotela na koncu moje vojaščine v Srbiji z menoj preprosto – poročiti!

Sočutni profesor

Pozneje sem na filozofski fakulteti, ko smo prišli pri predavanjih do Prešerna, ves vznemirjen odnesel pokazat svoj Sonetni venec prof. dr. Borisu Paternuju. Vsak ustvarjalec je zaljubljen vase, še posebej pa tisti, ki želi hoditi po Prešernovih poteh. Čutil sem, da moj Sonetni venec ni ravno briljanten, a pričakoval sem vendarle naklonjeno oceno. Ker je profesor menil, da ga bova ocenila osnovnošolsko, sem mislil, da bom dobil vsaj oceno štiri.

Ker pa ga tri tedne sploh ni pogledal, sem oceno znižal na plus tri.

Ko me je končno le – precej slabe volje – poklical v svoj kabinet, sem sam pri sebi znižal oceno na minus tri.

Potem je prof. dr. Paternu deset minut hodil po kabinetu gor in dol, nazadnje pa se sunkovito obrnil k meni, me sočutno objel preko ramen in dejal: »Takole se bova zmenila, tovariš Sivec! Odličen pesnik ste! A vašemu Sonetnemu vencu bova dala oceno plus dve. Nekaj pozitivnih nastavkov pač ima.«

Seveda sem bil močno poparjen. Po malem sem krivil navdih oziroma muhasto dolenjsko muzo, nekoliko šumadijske hraste, ki so me ves čas močno motili, malce pa sem podvomil tudi vase. Vse v slogu: dvom je napredek.

Po tednu dni sem dal profesorju prav. Morda res znam pisati besedila za narodnozabavno glasbo, visokih pesmi pač ne.

Glavno pa je prišlo takoj zatem. Dokončno sem pred Prešernom dal klobuk dol. Pred toliko in toliko desetletji napisati takšno visoko pesem je v bistvu znanstvenofantastično pesniško dejanje. Kdor misli drugače, Prešerna še ni odkril …

Pozneje sem vseh petnajst sonetov kar dvakrat javno objavil v svojih knjigah. Leta 1982 v knjigi Tedaj so cvetele češnje, leta 2009 pa v knjigi Ribčev dohtar. Kritik Tone Pretnar je celo znanstveno primerjal laški enajsterec v Zupanovem Levitanu in mojem Sonetnem vencu. Na veliko presenečenje je bil mojemu enajstercu dokaj naklonjen. S slednjim res ni nič narobe, besede sem nalil v enako posodo kot Prešeren, vsebina pa je vsekakor precej bolj klavrna.

»Takole se bova zmenila, tovariš Sivec! Odličen pesnik ste! A vašemu Sonetnemu vencu bova dala oceno plus dve. Nekaj pozitivnih nastavkov pač ima.«

(D193: 48-49)