Feminizem: Zmeda je velika, škoda dolgotrajna, cena visoka

»Feminizem je boj, ki se ne bo nikoli končal,« je eno izmed gesel, ki sem ga ujela v sklopu 45 dni feminizma, nekakšne feministične alternative krščanskemu postnemu času oz. pobudi 40 dni za življenje.

Očitno so tudi feministke zaznale potrebo po nečem »duhovnem« v pripravi na Veliko noč. A za razliko od molivcev pred porodnišnico, po katerih veselo pljuvajo, je bila njihova »molitev« precej bolj aktivistična, nasilna, če hočete. Feminizem je pač boj, glede na geslo očitno večen - ni možnosti sožitja, remija: izgubiš ali zmagaš.

Sodobne feministke pa so prizadevanja za pravice žensk žal že davno tega zamenjale za radikalizem, nevaren tako ženskam kot tudi moškim. Kot ženska sem tako nad tem tako imenovanim feminizmom globoko razočarana.

Sodobne feministke pa so prizadevanja za pravice žensk žal že davno tega zamenjale za radikalizem, nevaren tako ženskam kot tudi moškim.

To so prave feministične teme

Če bi slovenske feministke za svojimi vrednotami namreč zares stale, potem bi opozarjale na stisko stotin milijonov žensk sveta, ki ne znajo brati in pisati ter ne morejo ali ne smejo v šolo, na stotine spolnih suženj Islamske države, delavk v tekstilnih in drugih tovarnah v Bangladešu, izgubljenih begunk, žensk v trgovini z ljudmi, nadomestnih mater kje v Indiji, prisilne poroke mladoletnih deklic in zatiranje in umore žensk v muslimanskem svetu …

Opozarjale bi na spornost medijskih objav, ki dajejo vtis, da so najhujši življenjski problemi sodobne ženske celulit, izbira diete, obleke in odgovor na vprašanje, kako moškega osvojiti in zadovoljiti. Opozarjale bi na to, da so to vsebine, ki jih ustvarjajo ženske same, opozarjale bi na medvrstniško spolno nasilje v šolah, na močno izpostavljenost mladih pornografiji, na težave žensk, ki bi rade ostale doma, pa ne morejo …

Ne pa ...

A sodobne feministke imajo pač preveč drugega dela; ukvarjajo se z debatami o filmih, knjigah, prirejajo čajanke in se ukvarjajo s projekti, ki niso niti več variacije na feminizem.

A če kaj, potem nas učijo, da je njihovo glavno orožje kulturna produkcija, poleg nje pa – kot so zapisale same - še lobiranje in gverilski feminizem; načini, ki jih velja jemati strašno resno.

Sodobne feministke se ukvarjajo s projekti, ki niso niti več variacije na feminizem.

Različni valovi feminizma so prinesli marsikaj. Medtem ko so si ženske in moški v prvem prizadevali za pridobitev volilne pravice, enakopravnost, izboljšanje možnosti za zaposlitev in enakovredne plače, možnost izobraževanja itd., je drugi odprl predvsem vprašanja reprodukcije kot je pravica do splava, kontracepcije in družbene dimenzije, ki so se od prvotnega namena feminizma že precej oddaljile.

Povzeli bi jih lahko v misli Simone de Beauvoir: "Ženska se ne rodi, ženska to postane". Nekje po poti je nastal tudi radikalni oz. kulturni feminizem, ki je poveličeval ženske, moške pa odkrito zatiral.

Tretji, postmoderni val feminizma, promovira raznovrstne spolne vloge in njihovo svobodno izbiro. Njegove privrženke verjamejo, da je spol produkt razmerij moči in nikakor naravna danost.

Kaj sploh je feminizem danes

Feminizem je danes koncept z mnogimi pomeni, o katerih konsenza ne najdejo niti feministke same. Nekatere ga razumejo kot žaljivko, drugim je v ponos, tretje – običajno bolj slavne – ga izkoriščajo za lastno promocijo (Ema Watson, Lady Gaga, Beyonce …) ali pa za pridobivanje denarja različnih sponzorjev, skladov, iniciativ in Unij.

A to je vse prej kot boj za politične, ekonomske in socialne pravice žensk - gre za zlorabo feminizma, okoriščanje za podle (lastne) cilje in zavajanje družbe.

V Ameriki je bil eden hujših udarcev poraz feministke Hillary Clinton, ki je takoj izzval proteste in še večjo agresijo njenih podpornic, ki nasprotujejo demokratičnim odločitvam, rušijo družbene vrednote in imajo tudi močan politični vpliv. Pri nas ni nič drugače.

Feministična zmeda

Zmeda je velika, škoda dolgotrajna, cena visoka. Izgubili smo smisel – spoštovanje med moškim in žensko. Slednje je za feministke le še utopija, da bi bili ženske in moški aktivni in kritični soustvarjalci družbe pa se jim prav tako zdi že nemogoče, s čimer je dostojanstvo tako enih kot drugih že pohojeno. Da gre za tiranijo feminizma, ki tudi ženske sili v podrejenost sprevrženim gibanjem, opozarja celo dolgoletna feministka Cleta Mitchell.

Takšno enoumje sesuva temelje. Ni več »boljše polovice«, ker je cilj postaviti družbo, kjer bo tudi moški lahko ženska in kjer spol ne bo več obstajal. Glede na sodobni feminizem – enakopravnost ni več možna, ker predpostavlja, da različnosti ni. Iz tega tudi prizadevanja za enakost.

Ker živimo v času, ko ženske moških ne potrebujemo niti za reprodukcijo, gremo precej v smer sicer prvotno satiričnega filma No man beyond this point, ki prikaže svet brez moških.

Ti nosijo čedalje močnejše posledice gibanja, ob katerem so bolj ali manj izgubljeni. Če opozarjajo na opisan problem, so označeni za šoviniste, nasilneže, privržence patriarhata, seksiste … pa ob tem že po definiciji niti ne morejo biti žrtve nasilja. Umikajo se v ozadje, odvisnosti od dela, alkohola, iger, interneta … ali pa se uklonijo v šibke, poženščene žrtve brez hrbtenice. Vodijo po številu samomorov, brezdomnosti, po smrtih na delovnem mestu …

Še največja škoda je s tem povzročena odraščajočim otrokom, ki jim manjka oče, ki bi trdno stal ob njihovi strani, bil opora sredi zmedenega sveta relativnosti, ki bi postavil meje v svetu, kjer brezmejna svoboda izriva odgovornost.

Da je njegova vloga ključna, v to znanost ne dvomi. A odsotnost očeta je znova voda na mlin - radikalnega feminizma, ki je močno napadlo tudi materinstvo in družino. A o tem kdaj drugič.