Federico V. Potočnik: Iz zatiranja ne more nastati boljši zdravstveni sistem

Intervju: Federico V. Potočnik, dr. med., MSc

Ko sem se vrnil iz slovenske skupnosti v Argentini v Slovenijo, sem videl, da se je slovenski človek zelo spremenil. – Slovenec je izjemen človek, ki zmore izjemne stvari. - To naivno zaupanje, da bo za vse poskrbela država, je hudo nevarno. - Nekateri imajo še vedno to tendenco po še večji centralizaciji, jaz pa se zavzemam za močnega posameznika. - Vlada kritike ne želi in kljub vsem dobronamernim nasvetom in zahtevam rine v svojo smer. – Medicor je imel najnižjo smrtnost na evropski ravni. Bil sem zraven. – Socializem ne mara konkurence, ker bi se potem videlo, da morda državno zdravstvo le ni tako dobro, kot se govori. – Najprej bi morali lastnim ljudem omogočiti, da živijo slovenstvo, in potem v ta svet povabiti ter vključiti tudi tujce.

G. Potočnik, zakaj Federico in ne Miroslav? Povejte nam kaj o svojih koreninah.

Federico je španska verzija Friderika ali Miroslava. Tako sem poimenovan, ker smo živeli v Argentini, kjer smo Slovenci v večini uporabljali domača imena. Slovenci nismo zgolj prinesli svoje kulture in jo živeli, temveč smo se tudi zelo hitro vključili v argentinsko družbo.

In nekako ohranili oba pola, kajne?

To je eno naših največjih bogastev: da smo ostali Slovenci – četrta generacija še vedno govori slovensko in hodi v slovenske šole, obenem pa smo polno vklopljeni v argentinsko skupnost, kjer tvorno sodelujemo.

S starši ste se že pred leti priselili nazaj v Slovenijo, potem ko ste v Argentini končali osnovno šolo. Tukaj ste naredili gimnazijo in končali študij medicine. V čem se slovensko – srednjeevropsko šolsko okolje razlikuje od argentinskega, latinskoameriškega?

V Argentini Slovenci obiskujemo sobotne slovenske šole, tako sem izkusil slovensko šolstvo vzporedno z argentinskim šolstvom, katerega šolo sem obiskoval med tednom. Praktično vsi stari starši mojih sošolcev so prihajali iz kakšne evropske države, ni pa skoraj nihče znal svojega narodnega jezika tako, kot smo Slovenci znali svojega. In kako naj bi bilo drugače, ko se je naše šolstvo začelo že na Vetrinjskem polju? Nasploh smo veliko vedeli o Sloveniji, pa ne zato, ker bi se o njej učili na pamet, ampak ker smo s slovenstvom rasli; tako postane del tebe. Sošolci v gimnaziji so rekli, da vem o Sloveniji veliko več kot oni, ki so tu rojeni. Njim se ni bilo treba boriti za obstoj jezika.

Argentinsko okolje pa je veliko bolj dinamično, stvari se premikajo zelo hitro, vedno moraš biti pripravljen na spremembe. Tudi politično je Argentina zelo nestabilna, pravzaprav je edina stabilnost v državi nestabilnost. Šolski sistem te tako poleg drugega nauči pripravljenosti na nenadne spremembe in sposobnosti prilagoditve nanje.

Končali ste tudi študij poslovnih ved na znamenitem Stanfordu v ZDA. Kako se je s tem dopolnil vaš pogled na svet in na Slovenijo?

Človeka bogati, ko sliši ljudi iz različnih držav sveta in spozna, kako razmišljajo zunaj našega kulturnega okolja, predvsem pa, kako živi poslovni svet na tako visokem in intenzivnem nivoju, kot je v okolici Stanforda, kjer je Silicijeva dolina. Na School of Business – torej poslovni fakulteti – nimajo podatka o tem, da bi ta študij poleg mene tam opravil še kak Slovenec, kar se mi zdi škoda. Iskati bi morali znanje tudi v tujini in ga nato prinesti domov. Vsakemu bi priporočal, da gre tja, se nauči in pride nazaj dvignit Slovenijo.

V Argentini ste gotovo gradili drugačen odnos do Slovenije, kot ste ga doživeli v Sloveniji. Kakšne so te razlike?

To je bil kulturni šok. Ko sem se vrnil iz slovenske skupnosti v Argentini v Slovenijo, sem videl, da se je slovenski človek zelo spremenil. Ker smo zaradi komunizma živeli precej ločeno od matične domovine, smo se lahko razvijali neodvisno od dogajanja v Sloveniji. Pri zamejcih in izseljencih po svetu po dveh ali treh generacijah je opaziti, da so si med seboj podobni, a vseeno različni od običajnega človeka v Sloveniji.

Najbolj pogrešam ta občutek države ali državnosti, ki bi ga moral imeti vsak državljan. Vsak bi moral imeti v svoji državi občutek, da sodeluje in gradi, ne pa da je njegova naloga, da sistem izigrava. Državni sistemi, na primer, niso tako trdni, kot bi lahko bili. Niso sposobni zdržati skrajnosti ali različnih tokov. Tak primer je ustavno sodišče, ki se je očitno politiziralo. Moralo bi biti trden temelj, ne glede na politično opcijo. Izgubljeno zaupanje vanj je treba graditi naslednjih 20 ali 30 let.

Zanimiv primer so državniški pogrebi, ki so v osnovi rezervirani za državnike – voditelje in ljudi, ki so državo oblikovali. V Sloveniji pa je to postala stvar, ki jo je možno nekomu 'zrihtati'. To čast so namreč dobili tudi ljudje, ki niso bili voditelji države ali pa so bili voditelji prejšnje države. Tako država postane igra. Enako je s predčasnimi volitvami. Na Švedskem so v 100 letih imeli ene same predčasne volitve, mi pa že skoraj dvajset let nimamo rednih menjav vlade, ker je postalo vsakdanje, da politiki taktično sprožijo volitve, ko jim številke kažejo dobro. Ta neresnost se kaže tudi v zunanji politiki: primer je, ko smo priznali Palestino. Ne glede na to, kaj si mislim o neodvisnosti Palestine, je vprašanje, ali je bilo to dejanje v skladu z neko dolgotrajno zunanjo politiko ali pa bo to naslednja vlada spremenila. Manjka nam neka resnost, neka stalnost, ki pa mora priti od ljudi – iz našega narodnega ponosa in ne od zgoraj ali zunaj.

Vsak bi moral imeti v svoji državi občutek, da sodeluje in gradi, ne pa da je njegova naloga, da sistem izigrava.

Vsaka država ali družba podeduje vzorce obnašanja, vrednot bivših držav in režimov. Kaj se vam je pri Slovencih zdelo najbolj opazno?

Slovenec je izjemen človek, ki zmore izjemne stvari. Imamo Petra Opeko, politike, ogromno inovatorjev v ZDA, veliko uspešnih podjetnikov v tujini, o katerih se ne govori. V Ameriki so primerjali število patentov glede na narodno skupnost in ugotovili, da jih imajo Slovenci bistveno več od drugih v sorazmerju s številom pripadnikov narodne skupnosti. Slovenski človek je sposoben in uspešen, če le ima prave zgodovinske in krajevne okoliščine. Poglejte, Slovenec je zunaj Slovenije zelo samostojen, doma pa smo postali zelo odvisni od navodil centralne oblasti, kar je značilno za totalitarne sisteme. Človeku, ki zgolj čaka na navodila, pravzaprav ni treba razmišljati in je lahko vodljiv. Sposobnost samoodločanja naredi človeka močnega. Predstavljajte si močno državo dveh milijonov močnih posameznikov, ki ne bodo samo čakali na navodila. Mislim, da ideal druge Švice za nas ni nedosegljiv.

Napisali ste izjemen članek v zborniku Katedrala svobode, kjer razmišljate o sedanjosti in prihodnosti, pišete tudi, da v Sloveniji živimo v prepričanju, da bo za vse poskrbela država.

To naivno zaupanje, da bo za vse poskrbela država, je hudo nevarno. Če država kaj naredi ali priskrbi, še ne pomeni, da je dobro in deluje. Danes vidimo, da večina državno vodenih sistemov ne deluje. Ko se prepuščamo državi, se prepuščamo nekomu, ki ne ve, kaj dela oz. slabo opravlja svoje delo. Dolgoročno človek, ki se odvadi odločati in razmišljati, postane šibek, zmeden in lahko vodljiv. Hitro lahko postane žrtev nekoga, ki mu bo dajal navodila, povedal, kaj sme in česa ne, ter mu ne bo dovolil alternative. Praktičen primer: včasih je na primer obstajala izbira med zavarovalnicami za zdravstveno zavarovanje. Če ti zavarovalnica ni bila všeč, si šel k drugi in zavarovalnica se je morala potruditi, da je stranko ohranila ali pridobila. Cilj je bil bolje poskrbeti za bolnika. Zdaj tega ni več, ker se je dopolnilno zavarovanje nacionaliziralo. Ljudje namreč nimajo več izbire in zavarovalnici (ZZZS), ki je edina, se ni treba več truditi biti vedno boljša in konkurenčna, kot bi se sicer morala za obstoj na trgu. Mislim, da je to tudi bistvena težava ostalih podsistemov.

Ste tudi uspešen zdravnik infektolog v celjski bolnici in ste kritik sedanjih razmer v zdravstvu, ki jih seveda poznate iz prve roke. Od kod vse to izvira, zakaj je ravno z zdravstvom pri nas tak problem?

Podoben problem se kaže tudi v drugih sistemih, s podobnim vzrokom. To je pretirana centralizacija, država želi vse narediti, za vse poskrbeti, ker če imaš ves nadzor, lahko kaj izboljšaš, dodaš ali pa vzameš. Gre za kontrolo. Ta totalitarna kontrola je ostala iz Jugoslavije. Nekateri imajo še vedno to tendenco po še večji centralizaciji, jaz pa se zavzemam za močnega posameznika, ki močan postane s sposobnostjo samoodločanja. Ker država ne more imeti vpogleda v vsako bolnišnico, ambulanto ali šolo, se na ministrstvu odločijo za določene ukrepe, ki naj bi veljali za vse zdravstvene ustanove po Sloveniji. To pa ne deluje, ker smo ljudje med seboj različni, z različnimi potrebami, zato je to osnovni problem našega zdravstva. Vodstva zdravstvenih ustanov bi se morala samostojno odločati o svojih ukrepih v skladu s svojimi potrebami. Trenutno ima nek direktor bolnišnice praktično ničelni vpliv na poslovanje svoje ustanove. Plače so namreč kolektivno določene, obseg dela in cene storitev pa samovoljno postavlja ZZZS. Če o vsem odloča država, ljudje nehamo razmišljati in postanemo pasivni – to ustreza totalitarni oblasti, ki ne želi razmišljujočih ljudi, ker se ji utegnejo upreti.

Problem zdravstva v Sloveniji je tako eskaliral, da zdravniki pravijo, da se gre vlada vojno proti zdravnikom. Izraz je morda pretiran, vendar nas zanima, kaj je v ozadju, so plače res glavni problem?

Izraz totalne vojne je točno tisti, ki ga je bivši minister Bešič Loredan uporabil v pogovoru s sindikalistom iz Fidesa. Grozil mu je s totalno vojno, če se zdravniki ne bi uklonili. Seveda se nismo, ker bi morali sprejeti stvari, ki so za zdravstvo preprosto slabe. Gre za poskus vzpostavitve totalne kontrole nad skupino, ki zna biti kritična. Vlada te kritike ne želi in kljub vsem dobronamernim nasvetom in zahtevam rine v svojo smer, ki je napačna in prinaša slabe rezultate, ki so vsem na očeh.

Uradno so se čakalne vrste skrajšale, kajne?

Recimo temu drugače: če smo imeli prej akademskih 15 za zamujanje, bomo zdaj rekli, da imamo akademskih 30, pa nihče več ne zamuja. Ljudje še vedno čakajo enako dolgo ali celo dlje, le izigrali so pravila poimenovanja teh čakalnih dob. Ampak ljudje so spregledali, račun pa jim bodo še izstavili – najpozneje na volitvah.

Ljudje še vedno čakajo enako dolgo ali celo dlje, le izigrali so pravila poimenovanja teh čakalnih dob. Ampak ljudje so spregledali, račun pa jim bodo še izstavili – najpozneje na volitvah.

V igri je nov vladni predlog – kaj prinaša, se bodo stvari končno obrnile na bolje?

Ko bi le lahko navedel eno izboljšavo, pa je ne najdem! Zakon vsebuje številne dodatke, ki so si jih izmislili z namenom nagajanja. Razna omejevanja, prepovedi, določila, kje in kdaj lahko kdo dela, koliko sme nekdo na trgu računati, če nekdo ponuja samoplačniške storitve, obstajajo celo omejitve zaslužka pri zasebnikih, kar je neustavno. Če je kadra malo in potrebe naraščajo, potem mora vlada spodbujati zdravnike, da delajo več. Vlada ima za to dve možnosti: ali izboljša delovne pogoje v javnih zavodih ali pa alternative tako zelo onemogoči in poslabša, da kader nima druge izbire, kot da se vrne v državne zavode. Trenutna vlada je očitno izbrala drugo možnost. Iz zatiranja ne more nastati boljši sistem.

Vlada ima dve možnosti: ali izboljša delovne pogoje v javnih zavodih ali pa alternative tako zelo onemogoči in poslabša, da kader nima druge izbire, kot da se vrne v državne zavode. Trenutna vlada je očitno izbrala drugo možnost.

Vi na situacijo gledate s strani zdravnika in interesov, ki jih imate zdravniki. Kljub tem težavam ni videti, da bi padla raven oskrbe v zdravstvu, da bi bilo recimo večje število smrti in podobno.

Kako pa vemo, da je raven oskrbe enaka? Če je nas, zdravstvenih delavcev, vedno manj v sistemu, bolnikov pa je enako ali več, saj se naša družba stara, imamo na razpolago manj časa in virov, ki jih lahko namenimo pacientu. Včasih na primer nimam na razpolago radiologa in je na voljo le na daljavo, torej ne morem narediti določenih preiskav. Neki kirurg je, recimo, le na klic od doma in potrebuje nekaj časa, da pride. Skratka veliko majhnih prilagoditev, zaradi katerih oskrba ne more biti enako dobra. Pa vendarle vztrajam, ker delam za svoje paciente. Vlada na nek perverzni način računa na to našo vztrajnost, da kljub stavkam in totalni vojni ne bomo pustili bolnika umreti. Zato stopnjuje pritisk – ker ve, da bomo mi slej ko prej popustili, ker ne bomo pustili svojih pacientov umreti. Na to sem ponosen, vlado pa je lahko sram.

Vlada stopnjuje pritisk – ker ve, da bomo mi slej ko prej popustili, ker ne bomo pustili svojih pacientov umreti. Na to sem ponosen, vlado pa je lahko sram.

Povejte nam konkretno o sebi. Vemo, da mesečni delovnik uradno obsega 176 ur.

V praksi delamo okrog 250 ur. Na našem oddelku bi moralo biti po normativih 14 specialistov, nas je pa le šest. Delamo tudi 24-urna dežurstva. Zaradi potreb nekdo pokriva dve delovišči naenkrat, potem pa so tu še nadomeščanja zaradi bolniških in drugih odsotnosti. Delamo več, kot je zakonsko dovoljeno, ker so pač potrebe takšne. Nemogoče pa je tako shajati v nedogled, sploh vedoč, da imaš na eni strani vlado, ki te označi za parazita, doma pa te čaka družina. Zdravniki imamo zaradi stresa in preobremenjenosti dokazano krajšo življenjsko dobo in veliko pogosteje zbolevamo za različnimi boleznimi. Služba zdravnika človeka počasi ubija, saj je zaradi naše moralne drže, ki nas žene, da delo opravimo do konca in dobro, nemogoče ohranjati zdravo ravnovesje med delom in življenjem. Tisti, ki jim to uspe, gredo iz sistema ali v tujino. Bati se je treba trenutka, ko se bomo zdravniki odločili, da bomo delali le zakonsko določenih 176 ur na mesec, kajti takrat se bo sistem avtomatsko ustavil.

Delamo več, kot je zakonsko dovoljeno, ker so pač potrebe takšne. Nemogoče pa je tako shajati v nedogled, sploh vedoč, da imaš na eni strani vlado, ki te označi za parazita, doma pa te čaka družina.

Bati se je treba trenutka, ko se bomo zdravniki odločili, da bomo delali le zakonsko določenih 176 ur na mesec, kajti takrat se bo sistem avtomatsko ustavil.

V večini držav to razmerje pacientov in zaposlenih pomaga reševati zasebno zdravstvo. Kako je s tem pri nas, kjer se pritisk izvaja tudi na zasebne zdravstvene ustanove, kot je primer Medicor?

Pri nas je ravno nasprotno. Zasebni zavodi morajo meriti svoje rezultate, da so lahko primerljivi. Medicor je imel najnižjo smrtnost na evropski ravni. Bil sem zraven, ko so se evropski kardiologi čudili, kako je možen tak rezultat ob istih kohortah ljudi. To se vedno dogaja pri uspešnih ljudeh, ki jih neka totalitarna ali totalitarizma željna oblast ne more kontrolirati.

Zakaj bi jih sploh kontrolirala, saj dobro delajo?

Ker se država boji konkurence. Ljudje bi tako lahko raje izbirali zasebne zavode, ki pa jih država nima pod kontrolo, kar pomeni, da tam ne more uveljavljati svoje volje. Ti zavodi ji tudi ne prinašajo prihodkov – v Sloveniji je zdravstvo velik vir denarja in tudi možnosti za goljufije, kot je večkratno preplačevanje zdravstvenih potrebščin. Zasebnik ne bo naokrog prinesel samega sebe.

Pri vsem gre torej tudi za varčnost. Ali so storitve zasebnikov za državo dražje ali cenejše?

Vsekakor cenejše, saj morajo sami skrbeti za svoje prostore, za katere sicer v državnih ustanovah skrbi država. Večji problem pa je, da ne merimo uspešnosti delovanja državnih zavodov, kar bi omogočalo primerjanje sektorjev, česar si vlada ne želi. Socializem nasploh ne mara konkurence, ker bi se potem videlo, da morda državno zdravstvo le ni tako dobro, kot se govori. Moramo meriti, moramo primerjati. Stanje po bolnišnicah je lahko zelo slabo, a tega ni mogoče prikazati, če o tem ni podatkov. Ko se bomo naučili meriti rezultate v zasebnih in državnih zavodih, bomo lahko bolnišnice in njihove zaposlene po kakovosti primerjali med sabo in s tem boljšim omogočili boljše plačilo, ostalim pa potrebo po izboljšanju. Kar naenkrat imamo tekmo, kdo se bo bolj potrudil za bolnika.

Znano je, da imamo pri nas premalo zdravnikov in da je število ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika, zraslo na več kot 150.000. Premier Golob pa pravi, da to ni res, da ljudje, ki nimajo osebnega zdravnika, ga bodisi nočejo imeti bodisi si ga ne želijo izbrati.

To je težka izjava. Mislim, da bi predsednik vlade moral iti v Slovensko Bistrico in človeku na koncu tiste 400 metrov dolge vrste, ki že cel dan čaka za vpis k osebnemu zdravniku, reči, da ga on v resnici ne potrebuje oz. ga noče imeti. Take izjave so žaljive in pritlehne, ampak mislim, da je slabše to, da smo se ljudje navadili, da premier z nami tako komunicira, da laže. Veliko njegovih izjav nima osnove – mladi zdravniki smo vprašali vlado, kdo so ti paraziti, ki jih je omenjal, in so odgovorili, da o njih nimajo podatkov. Premier laže in žali ljudi; to ni način vodenja države in upravljanja sistema, ki je tako bolan. Na teh mestih potrebujemo ljudi, ki bodo gradili in sodelovali z nami, da bomo lahko skupaj izboljšali situacijo za zaposlene in bolnike. Mislim, da si zaslužimo boljše. Vse je odvisno od volitev, na katere bomo morali čakati še eno leto.

Poleg vlade v veliki meri politiko zdravstva usmerja Jaša Jenull, ki sklicuje tiskovne konference, vabljen je na odbore. Kolikšen je njegov prispevek k izboljšanju situacije v zdravstvu?

Nič. K zdravstvu ne prispeva nič pozitivnega. Problem ni konkretno v njem, ampak v tem, da se nam, ki poznamo sistem, postavlja ob bok nekdo, ki o tem ne ve ničesar. To je nekakšna degradacija stroke, kar se ne dogaja le v zdravstvu. To nas vrača k tistemu vprašanju državnosti, da temeljne sisteme, ki bi morali biti v državi trdni, rahljamo na tako neodgovoren način.

Ta vlada je svoj mandat nastopila tudi s pomočjo javnih protestov, kolesarjenja, kritik takratnih protikovidnih ukrepov, vi pa ste bili kot infektolog na prvi bojni liniji. Kako se spomnite tega časa?

Bilo je boleče, saj je levica politizirala vprašanje kovida in ukrepov. Ključno je bilo ustaviti širjenje, saj bolnišnice niso imele kapacitet za vse osebe, ki bi potrebovale oskrbo s kisikom. Oni pa so kovid revolucionarno širili naokrog, kot da bo tako padla vlada. Padlo pa je veliko ljudi, le videli jih niso, mi pa smo jih.

Pri nas velja, da naj bi imeli skoraj najhujše ukrepe.

Sploh ne. Tak občutek je povzročila predvsem skrajna levica, ki je iz tega naredila politično temo, kar nam je povzročilo ogromno škode, saj so ljudi razdelili na dva pola – desni naj bi bili za ukrepe, levi proti, kar je povsem narobe. Če si za zdravje, bi moral biti tudi za ukrepe. Sedanja vlada pa je situacijo izkoristila le za to, da bi prišla na oblast. Sprašujem se, koliko ljudi je umrlo, ker zaradi vseh teh obtožb in laži vlade niso zaupali zdravstvenim delavcem. Levico bi rad vprašal, kako veliko pokopališče je njihova krivda.

Vse to me spominja na čas, ko se je leta 1941 politična okupacija izkoriščala za prihod na oblast. Kot argentinski Slovenec verjetno dobro veste, kje je ta prastari slovenski antagonizem, ki je trajal več kot 80 let in sega vse do današnjega časa. Zakaj se ta tema ne konča in je ne prepustimo zgodovini, ko pa imamo resne probleme z obstankom nacije?

Mislim, da se ta tema ne bo in se tudi ne sme končati, dokler se ne zaključi pošteno. Mi lahko v tem trenutku potegnemo črto in rečemo, da je status quo odraz resnice, ter se o tem ne pogovarjamo več, vendar bi bilo to nepošteno. Stvari ne moremo zaključiti na krivici, ker bo ta tlela naprej. Šele ko se dokopljemo do resnice, ki bi jo sprejeli obe strani, lahko pride do pomiritve. To pa je naloga zgodovinarjev. Nekoč sem delal intervju z Janezom Stanovnikom, ki je lepo povedal, da kolaboracije ni bilo, ampak da je šlo za samoobrambo. To je epohalno priznanje! Ki ga je tako prostodušno povedal. Še vedno imam nekje shranjen posnetek. To mi pove, da vse strani jasno vedo, kaj se je zgodilo, vedo za vse napake in krivice – le v njihovem interesu ni, da se o tem pošteno pogovorimo. A do tega preprosto bo prišlo. Če ne danes, pa jutri. Narod se bo nekoč pomiril in potem lahko to temo prepustimo zgodovinarjem in gremo enotni naprej. Najprej pa resnica in pravica.

Nekoč sem delal intervju z Janezom Stanovnikom, ki je lepo povedal, da kolaboracije ni bilo, ampak da je šlo za samoobrambo. To je epohalno priznanje! Ki ga je tako prostodušno povedal.

Soočamo se s problemom obstanka nacije, problem je demografija ter promoviranje splava, ne pa rodnosti, življenja in materinstva. O tem ste pisali tudi v Katedrali svobode.

Demografija je res trenutno naš največji problem, lani se je namreč v Sloveniji rodilo 17.000 otrok, kar je najmanj v več kot 100 letih našega obstoja. Veliko od teh otrok je tuje narodnosti. V našem koncu je na primer petina rojenih albanske narodnosti. Brez sodbe o tem – gre za dejstvo, da se bo naša država, ki je bila vedno zelo homogena in zato tudi lahko vodljiva, v prihodnosti močno predrugačila. Nismo pripravljeni na te različne narodnosti, ki prihajajo in si ustvarjajo skupnosti pri nas v Sloveniji. Da je rojenih Slovencev vsako leto okrog 10.000 manj, skupaj z veliko smrtnostjo in uvažanjem velikega števila ljudi v državo, ki se šele uči biti država in nima dobrih temeljev državnosti – to bo še velik izziv, na katerega bi se bilo treba pripraviti

Argentina je našim prednikom omogočila nekaj dni hotela za imigrante, potem ko so prispeli v državo, nato pa so morali iti.

Vaši predniki so bili prav tako tujci v Argentini. Kako so se vaši predniki postavili v Argentini in kaj jim je država gostiteljica omogočila in nudila?

Omogočila jim je nekaj dni hotela za imigrante, potem ko so prispeli v državo, nato pa so morali iti. To je vse, kar je Argentina storila zanje, in nihče se ni spraševal, kaj bo Argentina naredila, da se bomo Slovenci bolje počutili, ali kaj bo za nas spreminjala. Kot vsaka zrela država je Argentina pričakovala, da se bomo v čim krajšem času asimilirali – ne integrirali. Za državo velika narodnostna in etična diverziteta zaradi vseh nesoglasij in različnih interesov ni dobra. Sami smo si postavili domove, tovarne in skupnost zdaj cveti, ker smo jo sami gradili. V Sloveniji pa se pričakuje, da bo država za vse poskrbela, jih naučila jezika, dala službo, skrbela za njihove svojce s socialno podporo … Vsega tega mi nismo imeli in s tem ni nič narobe. Tako ravnanje dolgoročno pomeni, da bo Slovenije manj. V državah, kot sta Argentina in Amerika, si po eni ali dveh generacijah že popolnoma asimiliran. Zato je tudi meni ime Federico in ne Friderik.

V državah, kot sta Argentina in Amerika, si po eni ali dveh generacijah že popolnoma asimiliran. Zato je tudi meni ime Federico in ne Friderik.

Asimilacija torej pomeni, da ste lojalni državljani Argentine, obenem pa ste ohranili slovensko narodno zavest.

Tako je, mi nismo nič manj Argentinci, ker smo tudi Slovenci. To je obogatitev. Sem pa tu slišal, ko je bil nekdo rojen v Sloveniji, starši pa ne, in     je rekel, da ni Slovenec. Tukaj nam ne uspe ustvariti tega slovenstva skozi generacije.

Kaj bi morala Slovenija pričakovati od tistih, ki pridejo na primer iz Bosne, Kosova, Filipinov?

Najprej bi morali lastnim ljudem omogočiti, da živijo slovenstvo, in potem v ta svet povabiti ter vključiti tudi tujce. Omogočiti bi morali ljudem, da dihajo Slovenijo z nami. Če tega ne bomo storili, bomo imeli znotraj države veliko skupnosti, ki se ne pogovarjajo med seboj, kar se v veliki meri že dogaja. To vidimo že po imenih. Otroci albanske skupnosti, rojeni v Sloveniji, dobivajo albanska imena. To je njihova kultura in pravica, ampak v Argentini nihče (že v prvi generaciji rojen) ni imel več slovenskega imena. Imeli smo argentinska lokalna imena in slovenske priimke; četudi mojega č v Potočnik ni nihče pisal, se nihče ni sekiral. Moje slovenstvo je več kot črka č.

Ste član Nove Slovenije; kakšne prihodnosti in politike si želite za Slovenijo?

Imeli smo kar nekaj – sposobnih – politikov v stari Avstriji, Jugoslaviji, pa tudi v obdobju osamosvajanja. Moj najljubši politik je ne nazadnje Lojze Peterle zaradi svoje dostojanstvenosti in vizije. Želel bi si čim več takih državnikov, pa ne samo na politični, pač pa tudi na osebni ravni. Želel bi si imeti čim več sodelavcev in prijateljev, ki so voditelji svojih življenj ali svojih skupin in imajo stvari pod kontrolo. Ljudje, ki imajo svoje življenje pod kontrolo, bodo namreč vedeli, v katero smer iti. Imamo velik potencial, ki ga naši politiki lahko zbudijo. Mislim, da je to naloga vseh desno od skrajne levice. Skrajna levica namreč ne spada v parlament in javni diskurz. Demokratične stranke bi se torej morale zediniti, v katero smer iti, in skupaj sestaviti dolgoročni načrt, ki se ne bo spreminjal iz vlade v vlado. Izjava g. Peterleta je bila, da je preveč petelinov na kupu gnoja. Dokler stranke desno od sredine ne bodo imele več kot 50 odstotkov podpore volivcev, se nimajo kaj prepirati. Prvi cilj je, da usmerimo državo v pravo smer.

Smo narod s tisočletno zgodovino, veliko smo dosegli, imamo svojo državo, ampak naša prihodnost ni samoumevna. Kje vi vidite tiste vire, na katerih moramo sloneti, da bomo obstali in se razvijali?

Potrebujmo pogum! Moramo se pogovoriti, sodelovati, ni treba, da smo enotni, ampak da se vsaj zedinimo v želji, v katero smer nadaljevati. In druga stvar: v ljudeh vzbuditi ta pogum, ki ga vsak Slovenec zmore, in ga pokazati navzven. Ne da se pogovarjamo po tihem, ker se bojimo za službe ali kaj bo kdo rekel; če dva milijona nas, Slovencev, pokaže ta pogum in sposobnost, potem ne bomo samo druga Švica, mi smo lahko prva Švica!

Dokler stranke desno od sredine ne bodo imele več kot 50 odstotkov podpore volivcev, se nimajo kaj prepirati. Prvi cilj je, da usmerimo državo v pravo smer.

(D196: 34-39)