Fašizmu vseh barv odreči legitimnost

dr. Andrej Fink
Peršmanova domačija. Vir: Peršmanhoff

Dogodki na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem še vedno prebujajo razmišljanje in zaključke in jih bodo gotovo vsaj do septembra, ko naj bi »multiprofesionalna komisija« avstrijskega notranjega ministrstva preštudirala, kaj se je tam zares zgodilo in zakaj, kaj so avstrijske oblasti ob tem zaznale in zakaj so (nesorazmerno) reagirale (intervencija s helikopterjem, psi, policijo in okrajnim glavarstvom).

V komisiji je tudi predsednik slovenskega sosveta župan Globasnice, Bernard Sadovnik. Postopek zaradi zlorabe oblasti je sprožil tudi predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov (DKSP), odvetnik Rudi Vouk. Poleg tega je naslovil pismo na ministrico za pravosodje, na vodje koalicijskih strank in deželnega glavarja. V pismu opozarja na »hude postopkovne pomanjkljivosti in kršitev Avstrijske državne pogodbe«, saj se kraj dogajanja pri Peršmanu nahaja v občini Železna Kapla, ki ni samo uradno dvojezična, ampak ima celo svoje dvojezično sodišče.

Partizanski spomenik na Peršmanovi domačiji. Vir: Wikipedia

Fašizem obujajo njegovi nasprotniki

Dogodek, kot rečeno, da misliti. Za nekatere ima beseda antifašizem še vedno magični pomen, čeprav je bil pred dobrimi osemdesetimi leti italijanski fašizem vsestransko premagan. Ker pa nekateri brez idejnega in političnega sovražnika ne morejo živeti oz. njihovo početje brez njega nima smisla, še danes oživljajo fašizem, da s tem opravičujejo svoj obstoj. Paradoksalno torej je, da danes fašizem obujajo njegovi nasprotniki. Danes mora biti za nekatere vsa politična dinamika zaobsežena v nasprotju fašizem-antifašizem. Drugače se ne znajo izražati. Vse, kar je slabo, je fašistično. Očitno tukaj ne gre za zgodovinsko gibanje in početje, ki je slovenskemu narodu pustilo strahotne brazgotine in politične posledice. V tem smo vsi nasprotniki totalitarnega fašizma (mimogrede naj povem, da je med vojno moj oče bil dolge mesece v fašističnem koncentracijskem taborišču Gonars). Toda danes nekateri fašizem pojmujejo ideološko. Zato se poslužujejo predpone »anti«, kar kaže zgolj nasprotovanje in nobene pozitivne misli, ki bi bila resnično originalna.

Fašizem nas je tragično zaznamoval. 

Z vidika slovenske polpretekle zgodovine v zadnjem stoletju je fašizem nekaj, kar nas je tragično zaznamovalo. Vendar je treba pojav opredeliti celostno, integralno. Iz Italije je nad nami po prvi vojni nad Primorsko do rapalske meje zavladal črni fašizem, ki je trajal do septembra 1943. Nad koroškimi rojaki v Avstriji se je že kmalu po plebiscitu začel javljati nacizem oz., kot je danes komu bolj všeč, fašizem rjave barve. Nad celo Slovenijo je pa po letu 1945 zavladal rdeči fašizem, ki je potem trajal do leta 1991, njegove posledice se pa močno vlečejo še do danes.

Policijska racija na Peršmanovi domačiji (27. julij 2025) Vir: posnetek zaslona

Fašizem v vseh barvah je totalitarni sistem

Fašizem kot totalitarni sistem je celosten pojav, le nekateri zunanji znaki so različni: za ene so to cilindrične butare s sekiro, za druge kljukasti križ, za tretje srp in kladivo ter rdeča zvezda. Jedro je pa isto.

Ustanovitelj fašistične stranke, Mussolini, je bil pred ustanovitvijo tretji človek v italijanski socialistični stranki in je izhajal iz njene tradicije. S kakšno miselno vsebino je ustanavljal sebi radikalno nasprotno stranko?

V Nemčiji je Hitler ustanovil Nacional socialistično nemško delavsko stranko (NSDAP). Torej jo je sam ustanovitelj definiral kot »socialistično«, povrhu pa še »delavsko« (smiselno bi se lahko imenovala »proletarska« – kam bi jo kot tako lahko uvrstili?).

O »znanstvenem socializmu«, marksizmu-leninizmu in titoizmu, pa je bilo pa tudi že v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju toliko povedanega, in je pri nas še danes, po stotih letih, da se človek kar čudi, da mnogi ne vidijo temeljnih podobnosti med vsemi tremi. Vsi trije so socializmi, le da je eden od njih toliko časa »farbal«, da si stojijo na nasprotnih bregovih, da je v glavah mnogih ostala ta domnevna razlika, ki pa še daleč ni resnična.

Iz francoščine prihaja rečenica: »Les extremes se touchent« (Nasprotja se dotikajo). Dotikajo se zato, ker niso prava nasprotja. Samo na zunaj nam tvezijo, da si stojijo »na drugi strani ceste«. Vsem trem je lasten socializem; za ene nacionalni, za druge internacionalni, kot totalitarizem in enoumje pa to lahko poimenujemo z »najhujšim« vzdevkom – fašizem. Spomnimo se samo na nenapadalni pakt med hitlerjevskim nacional-socializmom in sovjetskim socializmom, stalinizmom, s 23. avgusta 1939, ki ga je naslednji mesec dopolnila pogodba o prijateljstvu med obema, na podlagi katere si bosta/sta si razdelila nekatere sosednje države. Obojega se spominjamo v teh dneh in tednih.

Po policijski raciji na Peršmanovi domačiji. Vir: posnetek zaslona RTVS
Vsem trem je lasten socializem; za ene nacionalni, za druge internacionalni, kot totalitarizem in enoumje pa to lahko poimenujemo z »najhujšim« vzdevkom – fašizem.

Že takoj na začetku s(m)o bili antifašisti vsi Slovenci, posebno na razširjeni Primorski, podvrženi vsestranskemu poitalijančevanju. Kot odporniško gibanje so se prvi pojavili Tigrovci (1927), o katerih potem od Komunistične partije vodeni partizani niso hoteli nič slišati, ker so hoteli biti samo oni edini in pravi »antifašistični« borci. Da ne govorimo o medvojnem in medrevolucionarnem času v celi Sloveniji, ko so v imenu naroda rdeči fašisti napovedovali smrt črno-rjavemu fašizmu. Ta kliše se ohranja še danes.

Integralni antifašizem

Danes je samo integralni antifašizem (če se že hočemo tako izražati) lahko pravo izhodišče. Vsako drugačno gledanje je nesmiselno. Bralca vabim, da razmisli. V svetopisemskem izrazju je nelogično izganjanje Hudiča z Belcebubom, v današnjem izrazju pa, na podlagi rdečega fašizma izganjanje črno-rjavega. Le celostni vidik doslednega antifašizma je lahko združevalni faktor, ki vsakemu fašizmu, tudi rdečemu, odreka vsako legitimnost.

Šele na tej podlagi lahko upravičeno in z vso odločnostjo zahtevamo demokratične svoboščine in pravice, ki pripadajo naši manjšini v Avstriji. Študentje z jugoslovansko rdečo zvezdo slovenski manjšini delajo medvedjo uslugo, ker to njihovi nasprotniki uporabljajo kot argument za napade. Ves čas Titove Jugoslavije namreč prav ta država ni bila za naše zamejce noben zgled, še manj opora, niti v narodnostnem niti v političnem oziru. Poleg tega se je v bistvenem le minimalno zanimala zanje. Avstrijci so pa na koroške Slovence gledali kot podaljšana roka Jugovine.

V 21. stoletju si po vsem prestanem »ves slovenski svet« zasluži, da mu točijo čistega vina ali vsaj čiste studenčnice, brez takih ali drugačnih totalitarnih izvorov, vsebin in simbolov. Le na tej podlagi si bo slovenski svet prost »volil vero in postave«.

V 21. stoletju si »ves slovenski svet« zasluži, da mu točijo čistega vina ali vsaj čiste studenčnice, brez takih ali drugačnih totalitarnih izvorov, vsebin in simbolov. 
Izbrano za naročnike
Domovina 214: Bruselj Golobove vlade ne jemlje resno
Tednik Domovina 214: Bruselj Golobove vlade ne jemlje resno
Po Arktiki (12. del): Življenje na Arktiki naju je obogatilo
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Erich Rajakowitsch, nacistični zločinec slovenskih korenin
  • 12. 11. 2025
[Video] Dr. Bogomil Ferfila: Levičarsko zmerjanje in mediji razlog za atentat na Kirka (Vroča tema, 13. 9. 2025)
  • 13. 09. 2025
[Gledali smo] Jezuit proti nacizmu
  • 01. 11. 2025