»Evtanazija vodi k razvrednotenju življenja«

O tem, ali se strinjamo, da se sprejme zakon, ki bo legaliziral evtanazijo, bomo kmalu odločali na referendumu. Zdravniki, ki bi morali, če bi bil sprejet, evtanazijo izvajati, so zakon takoj odločno zavrnili. Pravijo, da je popolnoma v nasprotju z njihovim etičnim kodeksom in da bi morali trpljenje ljudi reševati s paliativno oskrbo in psihološko podporo, ne pa z evtanazijo.

Zdravniki so opozorili na vrsto zlorab, ki se dogajajo v državah, kjer je evtanazija dovoljena in imajo veliko bolj urejene zdravstvene sisteme, zato ne verjamejo, da v Sloveniji do takih ali še hujših zlorab ne bi prihajalo. Da gre pri legalizaciji evtanazije za popolno razvrednotenje človeškega življenja, je prepričan tudi doktor filozofskih znanosti in redni profesor na Filozofski fakulteti dr. Borut Ošlaj.

Vprašanje legalizacije evtanazije in pomoči pri odvzemu življenja ni tema, o kateri bi lahko razpravljali le na podlagi nabora nekaj ozkih in tragičnih zgodb, ampak je tema, ki zahteva širšo družbeno razpravo in upoštevanje dostojanstva vseh, ki so vpleteni v ta proces, je prepričan dr. Ošlaj. Predvsem zato, ker gre za prevrednotenje osnovnih človekovih pravic, kjer je najpomembnejša nedotakljivost človekovega življenja, ki je zapisana tudi v slovenski ustavi.

Hkrati pa gre za vprašanje, ki ne vključuje le pravice in dostojanstvo osebe, ki želi svoje življenje končati, a tudi pravice in dostojanstvo drugih, ki bi bili vpleteni v izvajanje evtanazije. Čeprav zagovorniki evtanazije trdijo, da bi z legalizacijo evtanazije okrepili človekovo dostojanstvo, ker bi mu omogočili dostojno smrt, dr. Ošlaj pojasnjuje, da je to popolnoma napačno razumevanje človekovega dostojanstva. Človekove pravice, ki smo si jih priborili – pravica do izobraževanja, svobode govora, verske svobode, zdravstvenega varstva, pacientove pravice in druge, so namenjene krepitvi in zaščiti vsakega človeškega življenja posebej.

Pravica do lastne smrti pa uniči prav tisti temelj, na katerem vse te pravice slonijo in jih končno tudi legitimira. Je pa legalizacija evtanazije in pomoči pri samousmrtitvi najenostavnejši, neučinkovitejši, najhitrejši in najcenejši način za končanje trpljenja neozdravljivo bolnih, invalidov in vseh tistih, ki iz različnih razlogov ne vidijo več smisla svojega življenja. Takšno stanje zelo ustreza neoliberalnemu trgu, kjer je človeško življenje vse bolj razvrednoteno in ekonomizirano, saj neoliberalni trg temelji na kalkulaciji koristi, zniževanju stroškov in povečevanju dobičkov, trdi dr. Borut Ošlaj.

Pri javni razpravi o evtanaziji ste kritični do tega, da se nanjo ne gleda širše - da je govora o dostojanstvu umirajočega, ne vključuje pa dostojanstva drugih. Zdravniki so se na predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja že burno odzvali in dejali, da evtanazije ne bodo izvajali. Nekateri so celo dejali, da bodo zapustili zdravniški ceh, če jo bodo morali izvajati. Torej je jasno, da pri legalizaciji evtanazije, niso vključeni le tisti, ki bi si morda res želeli hitreje umreti.

Dr. Ošlaj: Pri odsotnosti širšega pogleda na vsebino predlaganega zakona pri pobudnikih ne gre le za to, da vztrajno ponavljajo izključno navidezne »pravice« tistih, ki si želijo predčasno umreti, in njihovo dostojanstvo, ne pa tudi tistih, ki naj bi usmrtitve na zahtevo in pomoč ob samomorih izvajali, temveč, kar je še huje, povsem spregledajo, da zakonsko urejanje obeh oblik pomoči pri predčasnem dokončanju življenja terja korenite spremembe medicine, prava, morale, predvsem pa vrednotenja človeškega življenja. Ker gre pri tem za majhno in nereprezentativno skupino aktivistov, ki se izogiba odprtemu in kritičnemu dialogu z najbolj prizadetimi družbenimi sistemi, namesto tega pa javnost nagovarja s populističnimi argumenti v stilu »ne bo vam treba več trpeti«, je to še toliko bolj zaskrbljujoče. Tovrstni paternalistični način uveljavljanja določenih idej v našem prostoru seveda ni nič novega. Če bi šlo za vprašanje odpiralnih časov nakupovalnih središč, bi ga morda še lahko spregledali, ker pa gre za prihodnje vrednotenje življenja in smrti, bi bilo prav, da se tovrstnemu brezumju upremo.

Zagovorniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja govorijo avtonomiji in o dostojni smrti. Je smrt z evtanazijo res dostojna in ali smo dolžni osebi, ki si želi umreti, ugoditi, da prej umre zaradi njenega dostojanstva?

O tem, kaj je dostojna smrt je težko prepričljivo razpravljati, tudi in predvsem zato, ker je beseda dostojanstvo pomensko odprta, pojmovno precej nejasna in posledično dovzetna za različne interpretacije in zlorabe. Priznam pa, da ne razumem, zakaj naj bi bila dostojna smrt to, da najprej v bolečinah umiraš v zdravstvenem sistemu, ki ti ne zmore omogočiti ustrezne in etično legitimne pomoči, in zato posledično pišeš prošnje za odobritev evtanazije, ki jih bodo presojale komisije, pred katerimi se boš moral kot umirajoča ali neznosno trpeča oseba zagovarjati in dokazovati, zakaj si do takšne pomoči upravičen, celoten postopek pa bosta nadzorovala kazensko pravo in škandalov željni mediji. Če je to dostojna smrt, potem je bolje, da se sploh ne rodimo. Rojstvo in smrt sta najbolj intimna trenutka v našem življenju; če iz umiranja naredimo pravni postopek, je to po moji presoji ultimativna razveljavitev dostojanstva; da, njegova »evtanazija«. Nekaj podobnega velja tudi za avtonomijo: če in ko moja smrt postane odvisna od pravnega postopka, lastno avtonomijo ne okrepim, temveč jo, nasprotno, predam v roke pravnemu redu. Upravičeno se lahko tudi vprašamo, mar je v stanju neznosnega trpljenja sploh možna avtonomno izražena in dobro premišljena volja, ki naj bi bila temeljni pogoj za sprožitev postopka. Kdor trpi, si namreč ne želi ničesar drugega kot končanja trpljenja za vsako ceno, tudi za ceno smrti; odločitev torej terja neznosno trpljenje.

Če bi človek lahko odločal o tem, kdaj in kako bo umrl, bi s tem imel več pravic, več avtonomije?

Formalno gledano bi se nabor človekovih pravic na ta način povečal. Opozarjam pa, da je uporaba pojma pravica v tem kontekstu neustrezna oz. da gre za njeno zlorabo. Klasične človekove pravice služijo krepitvi vsakega posameznega človeškega življenja; »pravica« do lastne smrti pa nasprotno in nepovratno uniči življenje, torej natanko tisti temelj, ki sploh omogoča in legitimira pravice. V tem pogledu je ta »pravica« v očitnem nasprotju z vsemi drugimi človekovimi pravicami in zato ne more biti njihova razširitev.

Zakaj je legalizacija evtanazije iz pravnega vidika problematična? Nov zakon bi namreč prinesel pravno podlago za evtanazijo.

Razlogov je precej. Naj omenim le nekatere: V zdravstveno neustrezno urejenem sistemu, kar za našega gotovo velja, bi tak zakon v predčasno smrt silil vse tiste, ki jim ne bi mogli ponuditi ustrezne oskrbe. Namesto da bi s skupnimi močmi uredili zdravstveni sistem, predvsem pa paliativno oskrbo in hospice, trpečim in neozdravljivo bolnim ponujamo usmrtitve na zahtevo. V naših razmerah to pomeni: »Ne moremo vam zagotoviti humanega umiranja, lahko pa vas na vašo željo usmrtimo«. Ob sprejeti zakonodaji (samo)usmrtitve neozdravljivo bolnih, neznosno trpečih in invalidnih postanejo družbeno sprejemljiva norma in običaj, s čimer se s časoma predvidljivo spremeni družbeno vrednotenje najbolj ranljivih skupin. Stopnja njihove ranljivosti in ogroženosti se s tem le še poveča. V tem smislu bi uzakonitev obeh oblik »pravice« do smrti najbolj ranljive družbene skupine ljudi neupravičeno le še dodatno ogrožala in zmanjševala njihovo že tako načeto samopodobo. Dodaten problem so možne zlorabe. V državah, ki so obe obliki pomoči uzakonile, je zlorab precej (na Nizozemskem je denimo uradno odobrenih evtanazij le dobra polovica). Mar res menimo, da bo pri nas zlorab manj? Zakaj le? Zato, ker imamo dokazano višjo stopnjo tolerance do nezakonitosti in vseh oblik družbene neodgovornosti? Ta vprašanja ne potrebujejo odgovorov. Pomislimo pa tudi na vzgojni moment - v okolju s pravnomočno »pravico« do smrti bi bili otroci priče usmrtitvam njihovih staršev, starih staršev, sorodnikov in znancev. Na vprašanje, zakaj so morali umreti, bi se odgovor glasil: ker so neznosno trpeli in ker njihovo življenje zanje ni bilo več smiselno in vzdržno. Na ta način bi otrokom privzgojili skrajno nevarno »vrednoto« o življenju, ki je nevredno življenja. Kaj to pomeni za bodoče presoje njihovega lastnega življenja in številnih kriz, v katerih se bodo prej ali slej znašli, ni težko napovedati.

Lahko to v resnici vodi v razvrednotenje človekovega življenja?

Da, vrednost človekovega življenja, ki je v vseh kulturah temeljna vrednota, na ta način ostane nezaščitena, saj jo kadarkoli lahko suspendira osebna želja in interes. Moje življenje ima na ta način vrednost le tako dolgo, dokler mi ponuja vse tisto, kar osebno cenim, kar me osrečuje in zadovoljuje. Življenje postane tržno blago, katerega ceno določata interes in povpraševanje. Sicer pa se ne smemo sprenevedati - smo del neoliberalne kulture, ki tiho temelji zgolj na dveh utilitarnih vrednotah: na osebnih pravicah in interesih (brez odgovornosti in dolžnosti). Uzakonitev evtanazije torej pomeni uskladitev postopkov umiranja z vrednotno močno erodirano neoliberalno družbo. Človekovo življenje je drago, predstavlja visoke stroške, še zlasti ob koncu življenja. Uzakonitev evtanazije in zdravniške asistence pri samomoru pa nedvomno omogočata visoke prihranke. Interesi in pritiski v tej smeri so zato veliki. Na kratko in sklepno: sprejeti zakon bi de facto odpravil nedotakljivost človekovega dostojanstva in ga nadomestil s ceno.