Evtanazija: Od Hipokratove prisege do "milostne smrti" v nacističnem Tretjem rajhu

Nacistična propaganda za evtanazijo: Prikazuje zdravnika v bolnišnici ob sloganu "Ko je življenje samo še breme." Foto: Holocaust encyclopedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred tedni je slovensko politiko razvnela izjava Pavla Ruparja, da bi bila Biserka Marolt Meden, ki se zavzema za uzakonitev evtanazije v Sloveniji, lahko bila svetovalka Adolfa Hitlerja, zaradi katere mu je politični vrh odvzel legitimnost. Pogled v preteklost kaže, da je vprašanje evtanazije sicer bistveno starejše, a da Rupar morda le ni udaril toliko mimo, kot mu očitajo nekateri.

Začetki evtanazije segajo že v daljno preteklost. V času antike je obstajala redna praksa, da so zdravniki pacientom, ki so želeli umreti, predpisali strup. V moderni dobi so se resnejše debate o uzakonitvi začele po letu 1870, prvi zakonski predlogi, sicer neuspešni, pa so se pojavili v začetku dvajsetega stoletja.

Prva država, ki pa je dejansko uzakonila evtanazijo, pa je bila nacistična Nemčija leta 1939, ko je Adolf Hitler zaupnikoma Phillipu Bohlerju in dr. Karlu Brandtu podelil odgovornost, da neozdravljivim pacientom zagotovita »milostno smrt«. Med letoma 1939 in 1945 je program evtanazije, imenovan tudi T4, vzel samo v Nemčiji približno 250.000 življenj prizadetih, poškodovanih in duševno bolnih otrok ter odraslih psihičnih bolnikov, ranjencev in starostnikov.

V času antične Grčije in Rimskega imperija je bila evtanazija sorazmerno razširjena praksa. Veliko ljudi je rajši kot agonijo brez vidnega konca izbralo prostovoljno smrt, pri čemer so jim pogosto pomagali tudi zdravniki s predpisovanjem smrtonosnih učinkovin. Tej praksi se je upirala Hipokratova medicinska šola, ki je od svojih študentov pričakovala prisego, da nikomur ne bodo dali smrtonosne učinkovine, niti nikomur svetovali česa podobnega.

Hipokratova miselnost je predvsem s prevlado krščanstva v Rimskem imperiju prevladala, Hipokratova prisega pa še danes zavezuje medicinske delavce tudi pri nas.

Odkritje morfija in darvinizem kot katalizatorja debat o evtanaziji


Prve ideje o evtanaziji v modernem času so se začele pojavljati v 17. in 18. stoletju, zagon pa so dobile z odkritjem morfija v 19. stoletju, ki je, ironično, omogočal ravno lajšanje bolečin, zaradi katerih so se v antiki najpogosteje zatekali v prostovoljno smrt.

Leta 1870 je Samuel D. Williams v Birminghamskem Speculative Clubu predstavil idejo, da bi morfij in kloroform uporabili za namerno končanje življenja pacienta s hitro in nebolečo smrtjo, kar je tako v Veliki Britaniji kot v ZDA začelo resno debato o evtanaziji, ki jo je še okrepilo zanimanje za darvinizem v 80-ih letih 19. stoletja. Argumenti so bili večinoma ovrženi z veliko možnostjo zlorab, ki bi jih legalizacija prinesla, ter dejstvom, da bi zdravnike spremenila v rablje.

Prvi zakonski predlog v Ohiu


Prelom stoletja je debato iz pretežno medicinske stroke razširil tudi na pravniško in filozofsko ter stroko družbenih znanosti, ki so začeli aktivneje zagovarjati pacientovo »pravico do evtanazije«. Leta 1905 je Charles Eliot Norton na Harvardu pripravil ognjevit govor, ki je navdušil bogato in vplivno Anno Hill, ki je imela hudo bolno mamo, trpečo za rakom. Hillova je začela kampanjo za legalizacijo evtanazije v Ohiu, ki je požela veliko zanimanje javnosti in medicinske stroke.

Medical Journal je tedaj zapisal: »Vsake toliko se pojavijo različni diletanti, ki ne prenesejo misli na bolečino in akademsko razglabljajo pravico do evtanazije. Medicina se vedno jasno postavlja proti ukrepom, ki bi neizbežno vodili v najbolj ogabne zlorabe in degradacijo medicinskih delavcev v rablje.«

Kongres v Ohiu je predlog Hillove zavrnil z 79 proti 23. Kasneje se je podoben predlog pojavil tudi v Iowi. Slednji bi evtanazijo dovoljeval ne le za neozdravljivo bolne odrasle, ampak tudi za »grozno deformirane in idiotske otroke«. Vendar ni doživel resne obravnave. Še en poskus uzakonitve evtanazije se je zgodil v začetku tridesetih let v Londonu, a je bil tudi zavrnjen.

Dr. Karl Brandt (levo) in Philipp Bouhler (desno), vodji programa evtanazije v nacistični Nemčiji. Foto: Wikipedia, Holocaust encyclopedia

Zloglasni program T4 – evtanazija v Tretjem rajhu


Prva država, ki je dejansko uzakonila evtanazijo, je januarja 1939 postala nacistična Nemčija. Adolf Hitler je program poveril zdravniku Karlu Brandtu in vodji svojega kabineta Philippu Bouhlerju in jima dal mandat »ubiti vsakogar, čigar življenje ni vredno življenja«. Program je nosil imel T4 po naslovu Tiergartenstrasse 4, kjer je bil sedež programa.

Tajni program pobijanja se je najprej osredotočil na otroke, mlajše od treh let. 18. avgusta 1939 je bil izdan dekret, ki je od vseh zdravnikov, medicinskih sester in babic zahteval, da poročajo o otrocih, ki kažejo znake resne duševne bolezni ali invalidnosti. Starše so nato pozvali, da otroke pripeljejo v posebej za to pripravljene klinike, ki so dejansko bili objekti za ubijanje, kjer so te otroke ubijali z vbrizgavanjem smrtonosnih doz učinkovin, v nekaterih primerih pa tudi z izstradanjem. Kasneje so pretežno začeli uporabljati plinske celice.

Nacistična propaganda za evtanazijo: Ob prizadetem otroku napis. Foto: Holocaust encyclopedia


Program so kmalu razširili na mladostnike do 17. leta starosti, že 1. septembra 1939 pa tudi na odrasle, ki so živeli institucionalizirano. Hitler je hkrati vse medicinsko osebje, ki je sodelovalo v programu T4, z ukazom zaščitil pred pregonom. Vsi zdravniki, ki so skrbeli za starejše in duševne bolnike, so prejeli formular, prek katerega so vodilni v programu skušali identificirati bolnike s shizofrenijo, epilepsijo, demenco in drugimi nevrološkimi in kroničnimi boleznimi, tiste, ki niso sposobni za delo, kriminalce in tiste, ki so v institucijah že več kot pet let.

Na podlagi tako zbranih podatkov so januarja 1940 začeli odstranjevati paciente, predvidene za evtanazijo, iz institucij, kjer so bivali, v plinske celice. Da bi ustvarili vtis medicinskega postopka, so njihovi rablji nosili zdravniške halje, evtanazija pa je potekala z zaplinjanjem v plinskih celicah, ki so izgledale kot tuši. Obiski sorodnikov niso bili dovoljeni, po določenem času pa so sorodniki prejeli žaro ter mrliški list z lažnim »naravnim« vzrokom smrti.

Utemeljitev in nasprotovanje


Evtanazijo so povezovali z evgeniko, ki je bila uradna ideologija režima, v kateri so nekateri zdravniki videli »uporabno biologijo« in jo tudi podpirali. Kasneje med vojno so evtanazijo utemeljevali tudi z ekonomskimi razlogi – odstranjevanjem ljudi, ki so breme družbe. Hitler je ob začetku programa, ki je sovpadal z začetkom druge svetovne vojne, povedal, da je »vojna najboljši čas za eliminacijo neozdravljivo bolnih«.

Program je bil sicer skriven, vendar je kmalu postal »javna skrivnost«, zaradi česar je bil deležen tudi nasprotovanja. Nekateri zdravniki so se upirali izpolnjevanju formularjev s podatki o pacientih, najbolj glasna pa je bila Katoliška cerkev. Münsterski škof Clemens August Graf von Galen je v pridigi 3. avgusta 1941 javno povedal, da je »dolžnost kristjana, da nasprotuje jemanju človeškega življenja, četudi za ceno lastnega«.

Uvod v holokavst


Program evtanazije je bil uradno prekinjen avgusta 1941. Po uradnih evidencah so v slabih dveh letih evtanazirali 70.273 ljudi. Ustavitev pa je bila samo uradna, program evtanazije se je neuradno, a z blagoslovom države in predvsem lokalnih oblasti, nadaljeval vse do konca druge svetovne vojne.

Ocenjuje se, da so samo v Nemčiji v tem času evtanazirali več kot 250.000 ljudi, od tega 10.000 otrok. Za razliko od nemškega ozemlja so »evtanazijo« na vzhodu, na Poljskem in v Sovjetski, zvezi izvajali kar SS-ovci, najpogosteje kar s streljanjem ali izstradanjem.

Nacistična propaganda za evtanazijo prikazuje temnopoltega azilanta ob sloganu "Duševno bolni niger 16 let v instituciji stane 35.000 nemških mark". Foto: Holocaust encyclopedia


Poleg siceršnjih evgeničnih motivov jih je na okupiranih ozemljih gnala tudi ekonomska motivacija, da so izpraznjene institucije in bolnišnice lahko uporabili za vojašnice, rezervne vojaške bolnišnice in skladišča streliva.

Program evtanazije v Nemčiji je tako predstavljal uvod oz. pripravo na kasnejšo genocidno politiko. Nacistično vodstvo je kasneje »upravičence« do evtanazije razširilo tudi na t. i. biološke sovražnike arijske rase, ki so bili v prvi vrsti Judje in Romi, za njimi pa tudi Slovani. Tudi plinske celice, ki so jih uporabljali v koncentracijskih taboriščih, so bile najprej uporabljene v programu evtanazije T4.

Holokavst za 20 let zaustavil željo po evtanaziji


Konec druge svetovne vojne in odkritje koncentracijskih taborišč ter tudi vloga zdravnikov pri nemškem programu evtanazije je za nekaj časa povsem utišala zagovornike evtanazije. Prve povojne debate v to smer so se začele leta 1969, vendar sprva niso dosegale večjega odmeva.

Prva država, ki je za nacistično Nemčijo uzakonila evtanazijo, je bila Nizozemska, leta 2002, kmalu ji je sledila Belgija ter nato še peščica držav. Resnejše debate pa se znova pojavljajo v več evropskih državah, med drugim tudi v Sloveniji, kjer trenutno poteka zbiranje podpisov za zakon o evtanaziji, ki ga nameravajo avtorji vložiti v Državni zbor.

Katalizatorji evtanazije


Raziskovalci zaznavajo, da pritiski na uzakonitev evtanazije prihajajo v valovih, imajo pa nekaj skupnih lastnosti. Običajno jih poganja porast individualizma (glede tega je nacistična Nemčija sicer izjema, a je tudi narava njihove evtanazije nekoliko drugačna), ekonomska recesija, vzpon socialnega darvinizma ter povečan dvom v medicinsko stroko, ki sicer skozi vso zgodovino postopku nasprotuje.

Argumenti zagovornikov za njeno uzakonitev pa že 120 let ostajajo enaki in napredek medicine nanje bistveno ne vpliva, še ugotavljajo v Annal of Internal Medicine, kjer so podrobneje raziskovali njene medicinske vidike.

O problematičnih vidikih evtanazije, ki jo želijo uzakoniti tudi v Sloveniji, v Vroči temi s filozofom prof. dr. Borutom Ošlajem ter zdravnico prof. dr. Marjeto Zorman Terčelj, dr. med.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike