Evropa za zeleni prehod, dokler se surovine rudari drugje po svetu

vir: pixabay.com

EU se zaveda, da je močno odvisna od tujih sil, kot je Kitajska, pri pridobivanju dragocenih surovin, ki jih potrebuje za svoj zeleni prehod. Za zdaj je oskrba EU s temi surovinami v veliki meri odvisna od avtokratskih režimov, zlasti od Kitajske, ki zagotavlja skoraj 98 odstotkov oskrbe EU z redkimi zemeljskimi kovinami.

Evropa želi začeti rudariti na lastnem dvorišču, da bi odpravila odvisnost od Kitajske pri surovinah, ki so ključne za zelene tehnologije, kot so baterije za električne avtomobile. Do leta 2030 naj bi po naših cestah vozilo 30 milijonov električnih avtomobilov.

Enako število baterij bo treba izdelati, pri čemer je dostop do surovin vsak dan bolj pomemben. Toda za Evropejce, ki živijo v bližini območij, bogatih z mineralnimi surovinami, odpiranje novih rudnikov, ki lahko povzročijo lokalno okoljsko škodo, ne pride v poštev.

Litij, kobalt in druge surovine

Litij in redke kovine bodo kmalu pomembnejši od nafte in plina,” je prejšnji mesec dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. “Samo naše povpraševanje po redkih kovinah se bo do leta 2030 povečalo za petkrat.

Da bi se izognili tveganju, da bi bili odrezani od trga, Bruselj pripravlja novo zakonodajo, ki naj bi bila sprejeta spomladi, da bi povečali raznolikost virov za pridobivanje teh materialov, tudi z začetkom novih rudarskih projektov.

Da pa bi zagotovil stalen dotok teh materialov in se izognil morebitnemu izsiljevanju s strani avtokratskih ponudnikov, mora blok oživiti nekatere industrijske dejavnosti, za katere njegovi okoljsko ozaveščeni prebivalci raje ne bi imeli več skrbi.

“Splošne razmere na Kitajskem so se sčasoma še poslabšale in približno 80 odstotkov vseh kritičnih surovin prihaja s Kitajske,” je dejal Frank Umbach, direktor raziskav v Evropskem centru za podnebje, energijo in varnost virov na King’s College London.

Akt o kritičnih surovinah

Cilj Akta o kritičnih surovinah bo predvsem opredeliti ukrepe politike, potrebne za razvoj strateških projektov za krepitev dobavnih verig EU ob ohranjanju trajnostnih enakih konkurenčnih pogojev.

Ta zakonodajni akt bo dopolnjen s sporočilom, v katerem bodo predstavljene druge pobude za spodbujanje diverzifikacije oskrbe z ukrepi s tretjimi državami, vključno s trgovino, sodelovanjem in industrijskimi strateškimi sporazumi, ki so lahko v obliki partnerstev, sektorskih sporazumov ali večstranskih pobud. Kritične surovine so bistvene za uvajanje tehnologij, ki omogočajo zeleni in digitalni prehod.

Redke kovine so na primer ključne sestavine trajnih magnetov, ki se uporabljajo za proizvodnjo vetrnih turbin, litij ali kobalt se uporabljata pri proizvodnji baterij, polisilicij pa se uporablja za polprevodnike. Pospešitev zelenega in digitalnega prehoda bo povečala evropsko in svetovno povpraševanje po teh ključnih surovinah, zato mora EU zagotoviti, da bo lahko zagotovila ključne surovine, ki jih bo potrebovala v prihodnosti.

Evropska komisija trenutno vodi javno posvetovanje do 25. novembra 2022.

Rudarjenje na domačem dvorišču

Evropska komisija se nevarnosti dobro zaveda. V okviru svojega načrta, s katerim želi preprečiti zamenjavo ene odvisnosti z drugo, si prizadeva določiti prednostne rudarske projekte znotraj Evropske unije in zagotoviti poenostavljene postopke izdaje dovoljenj ter zasebne naložbe.

Načrt podpirajo številne države, vključno z nekaterimi, ki že izvajajo rudarske projekte. Francosko-nemški dokument, ki je prejšnji mesec pozval k večjemu financiranju proizvodnje surovin v bloku, je podprlo več držav, med njimi Danska, Irska, Poljska, Grčija, Portugalska, Finska, Belgija in Romunija.

Medtem ko ima izvršni organ EU morda te države za svoje, pa bo težje prepričal lokalne prebivalce. Rudarstvo ima še vedno “umazano” podobo, je priznal evropski komisar za notranji trg Thierry Breton. Okoljevarstveniki opozarjajo, da možnost odprtja novih rudnikov v bloku lahko škoduje biotski raznovrstnosti in onesnažuje podtalnico. Lokalni prebivalci se tako zavedajo okoljske cene zelenega prehoda, ki jo trenutno plačujejo skupnosti na drugi strani sveta.

Ta kompromis se močno čuti v okrožju Jönköping na Švedskem, kjer se nahaja najbolj znano nahajališče težkih redkih zemeljskih kovin v EU, območje gozdov in kmetijskih zemljišč, imenovano Norra Kärr.

Aktivisti se že dolgo borijo proti poskusom rudarjenja na tem območju. Predlagano območje se nahaja v bližini območja Natura 2000, kar pomeni, da je zaščiteno z zakonodajo EU, in na hribu jezera Vättern, najgloblje in drugo največje švedsko jezero, ki 250.000 prebivalcem Švedske zagotavlja svežo vodo. Prihodnost rudarskega projekta ostaja negotova.

Švedski projekt še zdaleč ni edini sporni rudarski načrt v EU. Od rudnikov litija v zahodni Španiji in osrednji Portugalski do rudnika bakra v Romuniji, kjer nasprotniki odkupujejo zemljišča na razvojnem območju projekta, bi lahko kampanje ovirale poskus EU, da se izkoplje iz kitajskega monopola.

Berlin se loteva samostojne poti

Četudi si Bruselj želi evropske enotnosti zaradi nemirnih odnosov s Kitajsko, vsaj Berlin še vedno raje dela po svoje. Dejansko se je Xi, ko je potreboval Evropo na svoji strani, instinktivno obrnil na Nemčijo. Tako je bilo vsaj do trenutka, ko je Angela Merkel zapustila najvišji položaj kanclerke.

Sedanja berlinska koalicija za zdaj pošilja zmedena sporočila o tem, kako namerava urejati odnose s Xijem. Nemški kancler Olaf Scholz načrtuje potovanje na Kitajsko v začetku novembra, s seboj pa bo pripeljal poslovno delegacijo le nekaj mesecev po tem, ko je na potovanju na Japonsko poudaril, da se morajo podjetja preusmeriti iz Pekinga.

Pričakuje se tudi, da bo preglasoval šest svojih ministrstev in odobril sporni posel kitajskega državnega ladjarskega velikana za pridobitev manjšinskega deleža enega od pristanišč v Hamburgu, kjer je bil nekoč župan.

Scholzov pristop je dvignil obrvi v Bruslju, kjer je prejšnji teden svojim kolegom iz EU odločno dejal, da ne sme priti do “ločitve” od Pekinga. Scholzova koalicijska partnerica, zunanja ministrica Annalena Baerbock, je v nedavnem intervjuju za časnik Süddeutsche Zeitung napadla podjetja, ker krepijo svojo odvisnost od Kitajske. “Popolna gospodarska odvisnost, ki temelji na načelu upanja, nas naredi politično izsiljive,” je dejala.

9 komentarjev

  1. Ta zeleni prehod je kar nekaj. Prešli bomo na nove tehnologije in ugotovili, da le niso samo zelene in da bo ostali del sveta še vedno deloval na starih tehnologijah. Posledica bo, da bodo podnebne spremembe še naprej šle svojo pot in da bo razviti svet postal ideološko, strokovno in tudi socialno še bolj razdeljen. Narava pa bo šla svojo pot. In človek bo še enkrat ugotovil, da kar on obrača, na koncu Bog obrne po svoje.

  2. Ja, prihaja čas, ko bo treba izračunati in pregledati celotno verigo “zelenega prehoda”. t.j. od pridobitve surovin, izdelave gradnikov (za sončne plošče, turbine, baterijske ali akumulatorske celice) za naprave in potem celoten življenjski cikel vključno z razgradnjo vsega in hrambo ter predelavo odpadkov. tudi to, ker bodo nekoč države v zahodni Afriki, kjer je sedaj eno večjih odlagališč izrabljene elektronike in drugega, po zgledu drugih zaprle uvoz odpadkov ali pa ga drago zaračunale. skratka, še zanimivo bo in vsi se bomo morali vprašati, kako naprej.
    o tem pišem, ker članek, ki bi moral na našo dvoličnost opozarjati, to dela za moj okus premedlo in ekoaktiviste premalo sprašuje, kako naprej.
    kot se je na tem portalu in tudi v pričujočem članku omenjalo, zeleni prehod, ko ga jemljemo v celoti, ni tako čist in zelen, kot ga želijo predstaviti birokrati. ni treba na Švedsko, Španijo ali Portugalsko, da bi to videli. že Srbija in njen primer rudnika litija sta dovolj zgovorna.
    da ne bo pomote, podpiram tehnološki napredek, izkoriščanje sonca, vetra in drugih pogojno (ne)škodljivih virov energije mi je blizu, vendar pa poznam toliko fizike, kemije in drugih ved, da mi je popolnoma jasno, (da o ZKP – zdravi kmečki pameti) ne govorim, da ima vsaka medalja dve plati in da zastonjskega kosila ni.
    in pod črto, ko sešteješ vse dobre in slabe strani vseh energij in sistemov skozi celoten cikel, se izkaže, da zeleni prehod za okolje ni tako zelen, kot ga hočejo predstaviti.

  3. Če bomo sami rudarili v Evropi, potem bodo surovine enormno drage in s tem produkti (baterije in podobno). Delovna sila pri nas je namreč zelo draga, poleg tega bodo rudniki obremenjeni še z ekološkimi dajatvami. Poleg tega evropejci sami že ne bodo rudarili. Zato bomo spet morali uvoziti delovno silo. Le od kje? Zdaj izkoriščamo tudi otroško delovno silo, na primer k Kongu, kjer kopljejo kobalt.

  4. Nobena človekova dejavnost ni brez vpliva na okolje, zato jih moramo vedno primerjati med seboj. Pri fosilnih gorivih ne gre samo za podnebne spremembe, onesnaževanje ob pridobivanju in nesrečah, ampak tudi za prezgodnje smrti in zdravstvene težave zaradi onesnaženja pri izgorevanju.

    Poleg tega imajo nove tehnologije še eno prednost pred fosilnimi gorivi – fosilna goriva skurimo in potrebujemo nova, ker pomeni, da smo dolgoročno odvisni od pretežno diktatorskih držav. Litij iz baterij in ostale surovine lahko recikliramo, zato bomo po prehodnem obdobju potrebovali le še razliko za rast.

    • Prej obratno – vemo kako škodljiva je uporaba fosilnih goriv za okolje in zdravje ter da bodo zanamci za to plačali zelo visoko ceno (za začetek seštejte ceno letošnjih požarov, suše in poplav). Na voljo imamo čistejšo tehnologijo, mi pa še kar kurimo…
      El. avto je tudi tišji in prijetnejši za vožnjo, napolnimo si ga doma, ampak Butalci ne bodo menjali za nič na svetu…

  5. Za tiste, ki vas zanima, si lahko preberete e- knjigo:

    Global WAR-NING! Geoengineering Is Wrecking Our Planet and Humanity Global Research E-Book, Centre for Research on Globalization (CRG)
    By Prof. Claudia von Werlhof, Dr. Rosalie Bertell, Prof Michel Chossudovsky, Josefina Fraile, Elana Freeland, Maria Heibel, Claire Henrion, Conny Kadia, Linda Leblanc, and Vilma Rocío Almendra Quiguanás

    https://www.globalresearch.ca/global-war-ning-geoengineering-is-wrecking-our-planet-and-humanity/5753754

  6. Zeleni prehod, kakor si ga zamišljajo bruseljski birokrati, je velikanska neumnost, ki je že požrla mnogo milijard EUR in dala borne rezultate. Veter in sonce lahko prispevata nekaj odstotkov potrebne elektrike, ne pa celote, saj sta to nestabilna vira, na katera človek nima nobenega vpliva. Pol dneva je noč, veter pa piha, kot se mu zazdi. Hidroelektrarne v Evropi lahko krijejo le manjši del potreb, ob segrevanju ozračja bo več suš, torej manj vode. Zgraditi bo treba precej atomskih central, do takrat pa bo potrebno še naprej kuriti premog. Sicer se bomo soočili z električnimi mrki večjih razsežnosti. Ali hočemo to? – Fosilna goriva še dolgo ne bodo za odmet, zmanjševanje “ogljičnega odtisa” pa je ravno tako ena od levičarskih neumnosti, pri katerih se bolj zviti nadejajo enormnih zaslužkov.

Komentiraj