EU odprla vrata Ukrajini, a prej ven poslala Viktorja Orbana

Foto: Profimedia.si

Tik pred koncem tega tedna se je na zgodovinskem zasedanju Evropskega sveta v Bruslju sestala vsa visoka garnitura evropske politike. 26 voditeljev članic EU je sprejelo odločitev o začetku pogajanj med EU in Ukrajino ter Moldavijo o njunem članstvu v EU, ki bo povzročila  pravi tektonski geopolitični premik EU.

Enfant terrible Evropske unije, Viktor Orban, je ob ključni odločitvi zapustil konferenčno dvorano in s tem omogočil sprejetje te odločitve, vendar njegov odhod nikakor ni bil edini vrhunec evropskega srečanja. Tokratni Evropski svet je ponovno pokazal solidarnost Evrope, a hkrati tudi jasne omejitve delovanja te evropske inštitucije.

Ukrajina še en korak bližje Evropski uniji

Odkar je Evropski svet junija lani Ukrajini podelil status kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU), so številni mediji in analitiki ugibali o verjetnosti vstopa Ukrajine v EU in nasploh o nadaljevanju njenega procesa včlanitve. Razlogov za njihove dvome je bilo veliko in vsak je (bil) na nek način kredibilen. Med glavnimi je seveda ruska agresija nad Ukrajino, ki, čeprav deluje tudi kot argument za članstvo Ukrajine, za številne analitike ostaja odločilna ovira. EU se v svoji zgodovini namreč še nikoli ni pogajala za članstvo s kandidatko, ki bi bila v vojni s tretjo državo. Poleg tega bi vstop Ukrajine v Evropsko unijo razburil agrarne lobije tako zahodnih kot vzhodnih članic. Vstop več deset milijonov Ukrajincev v Evropsko unijo bi tudi konkretno spremenil razmerje znotraj Evropskega parlamenta, medtem ko bi velikost Ukrajine spremenila tudi razmerje moči znotraj drugih evropskih inštitucij.

Ne glede na težo argumentov proti vstopu Ukrajine v Evropsko unijo je na koncu vendarle zmagala evropska solidarnost. Ukrajina seveda še ni članica, a zgodil se je zgodovinski premik naprej. Nasprotovanje Putinovega zaveznika Viktorja Orbana je bilo sicer pričakovano, a kar je res presenetljivo, je bila izkazana solidarnost vseh ostalih članic, tudi Francije in Nizozemske. Ti državi, ki sta že nekaj let najbolj skeptični do nadaljnjega širjenja EU, sta bili tokrat, tako kot junija, med prvimi podpornicami Ukrajine. Omembe vredna je evolucija stališča Avstrije in Slovaške, ki sta tudi prižgali zeleno luč za odprtje pogajanj. Slednja je še pred kratkim izvolila levo-konservativnega populističnega predsednika vlade Roberta Fica, ki je najprej najavil podobno obnašanje do Ukrajine, kot ga ima Orban. Istočasno je avstrijska vlada pod vodstvom kanclerja Karla Nehammerja že kazala znake skepticizma, a je na koncu, tako kot njena slovaška soseda, ostala na strani Evrope in Ukrajine.

Kljub množičnemu pritisku se Orban ni vdal, zaradi česar je zasedanje evropskih voditeljev prišlo do mrtve točke, dokler ni nemški kancler Olaf Scholz namignil Orbanu, da je »čas za kavo« in da naj se raje izogne glasovanju. 

Scholz poslal Orbana ven iz sobe

Kljub množičnemu pritisku se Orban ni vdal, zaradi česar je zasedanje evropskih voditeljev prišlo do mrtve točke, dokler ni nemški kancler Olaf Scholz namignil Orbanu, da je »čas za kavo« in da naj se raje izogne glasovanju. Po poročanju časopisa Politico se je Scholz naučil tega političnega trika v času, ko je bil član mladih nemških socialdemokratov. Orban se je nato sicer hitro vrnil na zasedanje in še uspel blokirati sprejetje odločitve o finančni pomoči Ukrajini, a je bila takrat najpomembnejša odločitev na dnevnem redu že sprejeta.

Vprašanje sicer ostaja, kaj je na koncu premagalo Orbanovo aroganco. Angleški časopis The Guardian sicer omenja delovni zajtrk pred začetkom zasedanja, na katerem so se sestali francoski predsednik Emmanuel Macron, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, Scholz in Orban. V pogovoru naj bi evropski voditelji vsak argument Orbana za veto kategorično zavrnili.

Večina analitikov opozarja, da je tik pred sprejetjem te odločitve Evropska komisija odmrznila del evropskih sredstev, namenjenih za Madžarsko, kar je verjetno že zvišalo začetni vložek pred začetkom te razprave. Pritisk vseh ostalih voditeljev v Svetu Evrope je seveda tudi igral svojo vlogo, čeprav je na koncu verjetno res prav Scholz odigral ključno potezo.

V prihodnosti bo treba delati drugače

Če se je do sedaj Scholz za razliko od svoje predhodnice le malokrat izkazal pri reševanju visokih diplomatskih zapletov, mu bo njegov bruseljski vložek pomagal pridobiti politične točke tako v domači kot v mednarodni javnosti. Kljub temu pa bo sprejemanje pomembnih rešitev Evropskega sveta s politiko praznega stola imelo tudi v prihodnje omejen domet pri reševanju madžarskega problema. Trenutna praksa, ki predpostavlja gentlemansko obnašanje in spoštovanje mnenja vsake članice, ni več primerna za današnji čas. Morda deluje pri reševanju težav z Gazo in Izraelom, kjer sta na tokratnem zasedanju Sveta Nemčija in Avstrija blokirali poziv EU za premirje v Gazi.

V vsakem primeru bo za Evropski svet Madžarska pod Orbanovim vodstvom ostala problem, ki ne bo izginil kar čez noč. Težko si je zamisliti, da lahko relativno majhna članica, ki praktično živi od davkoplačevalskega denarja ostalih članic, s svojim vetom diktira zunanjo politiko EU. Dejstvo je, da je bil Scholzev nastop prvi konkreten primer jasnega pritiska na Madžarsko, kar kaže, kako dolgo so se evropski voditelji z Orbanom pogovarjali v rokavicah.

Sedaj je morda nastopil čas za premislek. Ali lahko pustimo usodo Ukrajine in nenazadnje vse Evrope v rokah enega avtokrata? Ali je smiselno, da dajemo tako močno vlogo Orbanu pri odločanju uradne politike Evropske unije? Če je dovolj, da nemški kancler Orbanu samo enkrat pokaže vrata, se postavlja vprašanje, kaj bi lahko voditelji še vse dosegli, če bi bil pritisk bolj jasen in javen. 

Čas za spremembe je sedaj, a vendar lahko le upamo, da bodo evropski voditelji začeli počasi obvladovati Orbana tudi brez rokavic.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike