Enakost v revščini. Ali, kaj rešuje vladna davčna reforma.

Habemus Papam ali če to preoblikujemo v slovenske razmere, imamo reformo. Več kot leto dni je Šarčeva vlada porabila za pripravo davčne reforme. Sicer tako skromne, da bi bilo spremembam spodobneje reči popravki, ampak v sili zlodej še muhe žre, zato se bomo pač razveselili celo drobtinic.

Razmere na trgu dela so zadnja leta navidezno sijajne. Nizka brezposelnost, podjetja se pulijo za dobre kadre. Žal gre bolj za fatamorgano – v času svetovnega gospodarskega razcveta smo visoko izobražene strokovnjake zamenjali za neizobražene fizikalce. Zaradi relativno nizkih plač so najboljši odšli v tujino. Davčna reforma naj bi beg možganov vsaj malce ustavila. Družina z dvema minimalnima plačama bo letno prihranila 301 evro, tista s povprečnima pa 413. Kjer oba prejemata dvakratnik povprečne plače, bo prihranek družine 602 evra.

V prva dva davčna razreda, z letno neto davčno osnovo do 20.400 evrov, sodi prek 1,4 milijona zavezancev. Njihova skupna vsota letne dohodnine znaša približno 1,1 milijardo evrov. Manj kot 100.000 zavezancev iz zgornjih treh razredov pa letno plača preko 800 milijonov dohodnine. Statistični podatki jasno kažejo, da moramo povečati število davčnih zavezancev iz zgornjih razredov. Sem namreč spadajo najboljši IT strokovnjaki, vrhunski znanstveniki, zdravniki in ostali kadri, nujni za moderno, visoko razvito družbo.

Žal pa Šarčeva vlada deluje pod močnim vplivom Levice, ki je nenadkriljiva na področju politikantstva ter nenehnega netenja kulturnega boja. Zato davčna reforma ne more biti bolj korenita. Zlasti, ker vladno-opozicijska stranka pravzaprav ne ve, kaj hoče. Nič čudnega torej, da se poslanec Kordiš skromno otepa 700 evrov, ki jih bo reforma prinesla njemu. Seveda mu ne pade na kraj pameti, da bi se tem evrom odpovedal v korist Karitasa. Tudi predlog, da bi se poslance iz reforme pač izvzelo, mu ne diši.

Popolno zmedenost stranke, ki je vsled nenehnega lebdenja med koalicijo ter opozicijo razumljiva, pa vedno znova dokaže še koordinator Mesec.

Popolno zmedenost stranke, ki je vsled nenehnega lebdenja med koalicijo ter opozicijo razumljiva, pa vedno znova dokaže še koordinator Mesec. Ta sicer pravilno pojasni, da nekaj deset evrov mesečno najbrž visoko kvalificiranemu strokovnjaku ne bo pomenilo dovolj, da bi ostal v Sloveniji. Žal iz dokaj pravilne teze potegne popolnoma neverjeten sklep, da se bo premalo plačanemu strokovnjaku plača dvignila še preveč. Razumi, kdor more.

V resnici je Levica ujetnica mentalitete, ki jo je razviti svet že davno presegel – enakosti v revščini. Tak koncept še nekako životari na Kubi, kjer je povprečna plača okoli 25, najvišja pa 42 evrov. Zagotovo se jim ni treba obdajati z bodečo žico, da bi preprečili vdor horde vrhunskih strokovnjakov.

Davčna reforma je torej majhen korak v pravo smer. Nekoliko bo razbremenila stroške dela in dvignila prihodke davkoplačevalcev.

Davčna reforma je torej majhen korak v pravo smer. Nekoliko bo razbremenila stroške dela in dvignila prihodke davkoplačevalcev. Na žalost bo lep delež pozitivnih učinkov izničila višja obdavčitev kapitala, ki bo še bolj dušila že tako slabo razvit slovenski finančni trg. Škoda tudi, da je vlada pozabila znižati stopnje DDV na raven izpred krize. Začasni krizni ukrep je očitno postal trajen. Dolgoročni cilj države mora biti, da postane visoko tehnološka družba, ki ustvarja visoko dodano vrednost. To lahko dosežemo samo z ohranjanjem svojih ter privabljanjem strokovnjakov iz tujine.

V interesu vseh je torej čim večje število zavezancev z visokimi dohodki, ki bodo ustvarili dovolj prihodkov tudi za dodatno rast najnižjih plač. Postati moramo družba bolj in manj bogatih, ne pa revežev.