Emil Rojc: Če ljudje po toliko letih zapustijo stranko, bi moral to biti jasen signal, da nekaj resnično ni v redu.

Župan Ilirske Bistrice Emil Rojc je bil pred kratkim izključen iz stranke Socialnih demokratov. Sledila mu je celotna svetniška skupina SD. 

Zanimalo nas je, kako kot uspešen župan lokalno uspeva povezovati liste obeh političnih polov. Dotaknili smo se tudi aktualnega dogajanja v slovenski politiki, razlogov za nezmožnost preseganja delitev na državnem nivoju, razlogov za njegovo izključitev iz stranke in aktivnosti koalicije KUL.

Ilirski Bistrici županujete že tretji mandat. Čeprav ste pripadali stranki Socialnih demokratov, uspešno sodelujete z SDS in SLS. Kako vam lokalno uspeva presegati te delitve na levo in desno in zakaj po vašem mnenju politiki na državni ravni tega niso sposobni?

Na druge stranke gledam kot na konkurente, ne kot sovražnike. To, da se politično opredeljujejo nekoliko drugače od mene, me ne ovira, da se ne bi mogli dogovoriti glede stvari, ki so za občino bistvene. Parlamentarno demokracijo razumem kot skupek različno mislečih, ki pa imajo vsi enake pravice. Razmišljanje, da nek kandidat ali stranka ne sme zasesti določenega mesta ali priti na oblast, je napačno.

V svojem prvem županskem mandatu sem imel velike težave prav zaradi tega, ker so moj predhodnik in njegova ekipa mislili, da so edino oni poklicani, da opravljajo to funkcijo. Tudi na državni ravni se dogaja nekaj podobnega. Določena skupina ljudi je prepričana, da so oni edini poklicani za vladanje, vsi ostali pa so neprimerni in jih je treba onemogočiti.

Ko sem bil še član Socialnih demokratov, sem sodeloval v kampanjah za to stranko. Vedno me je bilo groza, ko sem videl, da naša stranka pred vse druge politične cilje postavlja diskreditacijo Janeza Janše. Čeprav nisem volivec Janeza Janše, sem temu nasprotoval. Vem, da takšen način političnega angažiranja ne pelje nikamor. Ne moremo zmagati s predpostavko, da je SDS slaba stranka, ki jo moramo zradirati s političnega prizorišča. SDS je politična konkurenca, ki, tako kot mi, deluje v skladu z zakonodajo. To je edini način, da pridemo do realne in poštene oblasti, ki bo delovala v prid državljanov.

Če je jasno, da takšno politično angažiranje proti eni osebi ne pelje nikamor, zakaj se potem zdi, da je na celotnem levem polu to glavna točka programa?

Leva opcija se ne more sprijazniti s tem, da je trenutno v opoziciji in to jemlje kot katastrofo. Pa morda sploh ne bi bili dolgo. Pripravili bi program, prepričali volivce in čez leto in pol zopet prišli v vladajočo koalicijo. Treba je sprejeti stanje, kakršno je, in na zakonit, parlamentaren in demokratičen način premagati nasprotnike na volitvah.

Nihče, ki je izvoljen, ne sme videti sebe kot edinega možnega kandidata za to funkcijo. Tisti trenutek, ko si izvoljen, se moraš zavedati, da imaš določen rok trajanja, ki je tvoj mandat. Izven tega obdobja se ne ve, kaj bo s tabo. Lahko boš ponovno izvoljen, lahko ne. Ampak začeti moraš s predpostavko, da če ne boš, to ne bo tragedija tvojega življenja. Potem tudi poraz lahko preneseš na dostojen način.

Vsak politik bo slej ali prej poražen, ali pa se bo umaknil. Do smrti na položaju ni praktično nihče.

Kaj bi se moralo na državni ravni spremeniti, da bi bilo preseganje delitev na levo in desno bolj realno in uresničljivo? Trenutno se zdi dokaj nepredstavljivo, da bi imeli koalicijo SD-SDS v vladi. Zakaj?

Obe strani bi morali pozabiti zgodovinske zamere. Tukaj ne moremo govoriti samo o trmi na levi ali samo na desni. Del krivde je na obeh straneh. Naša politika se opredeljuje na levo in desno glede na stališče, ki ga imamo o drugi svetovni vojni. To je skoraj sto let po drugi svetovni vojni nesprejemljivo. Mi, ki danes živimo, nismo vplivali na drugo svetovno vojno, nismo v vojni drug drugemu povzročali krivic, čeprav so zagotovo bile.

Ko se dve strani spopadeta z orožjem, vedno nastanejo krivice, običajno na obeh straneh. To ne more biti kriterij sodelovanja in obnašanja v nedogled. Krivice si je treba priznati in jih dati v zgodovino in začeti živeti na osnovi problemov, ki jih imamo danes. Ne moremo prekiniti dialoga z nekom, ker o drugi svetovni vojni misli drugače kot jaz. To je stvar zgodovine, s katero se moramo sprijazniti. Ne smemo pa si podtikati zamer iz tega obdobja. Na ta način lahko sodelujemo z SDS v Ilirski Bistrici. Tako se poslušamo, namesto da bi drug v drugem videli smrtne sovražnike.

Izključitev me ni presenetila. Neformalno sem bil iz stranke izključen naslednji dan po tem, ko sem sodeloval na protestu proti sprejemno-registracijskemu centru v Jelšanah.

Pred kratkim so vas izključili iz stranke SD, nesoglasja pa je bilo zaznati že prej. Vas je izključitev presenetila?

Izključitev me ni presenetila. Neformalno sem bil iz stranke izključen naslednji dan po tem, ko sem sodeloval na protestu proti sprejemno-registracijskemu centru v Jelšanah. Imel sem sicer še pravico plačati članarino in priti na strankarska srečanja, ampak zgolj to.

V praksi se je to pokazalo lansko pomlad, ko so se obetale predčasne parlamentarne volitve. Od osamosvojitve Slovenije naprej je bila pri Socialnih demokratih praksa, da so občinske organizacije predlagale kandidate za državnozborske volitve. Stranka jih je seveda morala potrditi, kar je logično, ampak običajno je obveljal predlog občinske organizacije. Lansko pomlad ni več obveljal. To je bil signal: »Lahko ste tukaj kot opazovalci, vpliva in funkcij ne boste imeli več.«

Da bo do izključitve prišlo, sem pričakoval. Po eni strani sem celo vesel, da sem se tega rešil.

Primerjava novinark Primorskih novic s kurami nesnicami torej ni bila razlog za izključitev?

Najprej moram poudariti, da novinark Primorskih novic nisem primerjal s kurami. Moj zapis je sestavljen tako, da mi nihče ne more očitati, da sem katerokoli novinarko primerjal s kuro nesnico. Če bi to naredil, bi tvegal tožbo. Nisem toliko štorast, da bi si povzročal te težave. Kaj pa osebno mislim o novinarkah Primorskih novic, pa ostaja v moji glavi in ni daleč od tistega, kar sem zapisal.

To vsekakor ni bil razlog za izključitev. Če bi stranka Socialnih demokratov izključevala ljudi zaradi njihovih izjav, bi morala izključiti celoten Mladi forum Socialnih demokratov v letu 2019, ko so mene in moje kolege z občine Ilirska Bistrica označili za fašiste. To je bistveno hujše, kot omeniti neki novinarki, da se mogoče nahaja v sferi kure nesnice. Ti dve izjavi nista primerljivi.

Ko pa smo že pri Primorskih novicah. Jaz nisem vstopil v politiko, da bi kogarkoli žalil, komurkoli naredil kaj slabega ali mu škodil. Nisem pa človek, ki bi po tem, ko dobim po levem licu, nastavil še desno. Glede na to, da so bile zadnjih 10 let Primorske novice motor blatenja mene in ljudi okrog mene, težko pričakujejo vljudnost in vedenje, v katerem ne bodo začutili ostrine. Kdor se proti meni obnaša arogantno, dobi to tudi nazaj.

Za politike je pogosto nesprejemljivo, da povedo stvari naravnost. Običajno so bolj uglajeni in ne kažejo svojega karakterja. Jaz pa povem tisto, kar mislim, in bom tak ostal tudi v prihodnje.

Z vami so stranko zapustili tudi vsi vaši občinski svetniki. Kaj načrtujete za prihodnost?

Največ mi pomeni, da je ostala ekipa bivših Socialnih demokratov v Ilirski Bistrici enotna in razmerja in odnosi v občinskem svetu ostajajo nespremenjeni, saj smo daleč najmočnejša svetniška skupina. Pomembno je, da občinski svet funkcionira, da lahko najdemo dogovore in realiziramo proračun. To je naša osnovna naloga in če do dogovora ne pride, je delo na občini težko in nevzdržno. To sem doživel v prvem mandatu, ko je večina svetnikov blokirala moje predloge.

Bivša svetniška skupina Socialnih demokratov se je preimenovala v samostojno listo Povezovalna lista Emila Rojca in do nadaljnjega delujemo tako. Kaj bo pa za naprej, pa ne morem govoriti, ker se o tem še nismo pogovarjali.

Bi pa poudaril, da je večina teh ljudi, ki sodelujejo z menoj, vse življenje preživela v okviru stranke Socialnih demokratov, bodisi v sedanji obliki, bodisi še v času nekdanje Jugoslavije [tedaj kot Komunistična partija op.a.]. Če ljudje po toliko letih zapustijo stranko, bi moral to biti jasen signal, da nekaj resnično ni v redu.

Glede na zadnje dogajanje v stranki – je to še ista stranka, kot je bila pod Borutom Pahorjem in še prej? Se še vedno zavzema za iste vrednote, zaradi katerih ste se ji pridružili tudi sami?

Leve stranke so nastale kot odziv na stiske delavcev v času najbolj krutega kapitalizma. V začetku prejšnjega stoletja so delavci delali po 10, 12, 16 ur na dan. Delali so za mizerno plačo in živeli v zelo nizkem standardu. Lastniki proizvajalnih sredstev so živeli bistveno bolje, delavce pa so v glavnem izkoriščali. Delavske stranke so takrat imele jasno članstvo in jasen motiv. To so bili delavci in boj za njihove pravice. Zaradi tega sem se pri 18-ih letih vključil v Komunistično partijo.

Skozi desetletja se je status delavcev bistveno spremenil. Tudi danes imamo v nekaterih podjetjih mizerne plače, ampak v splošnem delavski razred živi razmeroma normalno življenje. Ne potrebuje partije, ki se bori za njegovo preživetje. In kar je še zanimivo – mnogi člani te bivše delavske stranke so postali lastniki proizvajalnih sredstev. Interesi znotraj stranke so se pomešali. Nimamo več klasične delavske stranke.

Leve stranke so se znašle v zadregi, ker so izgubile jasen cilj, zakaj se moramo boriti. Včasih prihaja celo do tega, da desne stranke, ki se borijo za učinkovito proizvodnjo, ki dviguje standard ljudi, lažje pomagajo običajnemu človeku kot leve, ki se borijo za neke vrednote, ki jih ljudje skoraj v celoti že imajo. Leva struja počasi izgublja svoj smisel oz. ima praktično isti cilj kot desna opcija – zagotoviti boljši življenjski standard prebivalcev. Razlika je v odtenkih in, kar je najbolj žalostno, v pogledu na drugo svetovno vojno in Katoliško cerkev. To je nesprejemljivo.

Niste edini župan iz stranke SD, ki od nedavnega ni več član te stranke. Alan Bukovnik iz Radelj ob Dravi je lani oktobra zapisal, da se politika te stranke oddaljuje od ljudi in izstopil? Se strinjate s to njegovo oceno?

Kar se Alana tiče, se z njim strinjam. Poznam ga kot dobrega župana, ki se zavzema za svoje ljudi. To se v Radljah tudi vidi. Ko se pogovarjam s predstavniki drugih parlamentarnih strank v naši občini, opažam, da imajo drugačen stik z vodstvom svojih strank, da jim vodstva strank zaupajo več kot v primeru Socialnih demokratov. Vodstvo Socialne demokracije je dovolj samemu sebi, na teren pa gledajo kot na nekoga, ki jih je dolžan podpirati ne glede na to, kako se obnašajo do njih. To je občutek večih županov iz vrst Socialnih demokratov, s katerimi sem se pogovarjal.

Večkrat sem pri vodstvu stranke lobiral za to, da bi se kakšni projekti v naši občini premaknili naprej, pa to ni uspelo. Ni bilo posluha. Prosil sem za izgradnjo športne dvorane, pa nisem mogel priti do šolskega ministra, ki je bil iz naše stranke. Na vratih me je odslovil Štromajer, fant, ki je komaj prišel v politiko in mi povedal, da za to pa ni denarja. Na tak način se ne dela. Če dva župana iz stranke prosita za sestanek z ministrom, ju ne odsloviš na stopnicah. Takih primerov je veliko. Dokler bo stranka sama sebi zadosti, ta odnos s terenom ne bo funkcioniral.

Če imamo v Sloveniji zakonito vlado, je čisto vseeno, ali se mi dopade ali ne, treba se je sprijazniti z dejstvom, da je tam zakonito in da je treba funkcijo spoštovati in ji omogočiti, da funkcijo opravlja.

Koalicija KUL napoveduje ponovno vložitev konstruktivne nezaupanice s Karlom Erjavcem kot novim kandidatom za mandatarja. Kako si razlagate ta poskus? Je bilo z vidika SD-ja in Tanje Fajon, ki je sama izrazila ambicijo po vodenju vlade, strateško pametno pristati na to igro?

Mislim, da to ni resno dejanje. Ko sem bil v prvem mandatu, so moji nasprotniki naredili vse, kar so lahko, da bi moral odstopiti po nekaj mesecih. Iz zanesljivih virov vem, da so se takrat moji nasprotniki pogovarjali, »da ga je treba j** na vsakem koraku.« To ni politika zrelih ljudi. Nekoga j** na vsakem koraku ne vodi nikamor.

Vsaka država, občina, podjetje potrebuje vodstvo. Brez tega ne gre. Vodstvo mora imeti možnost izvajati funkcije, za katere je postavljeno. Če tega ne počne, podrejeni čutijo posledice. Če imamo v Sloveniji zakonito vlado, je čisto vseeno, ali se mi dopade ali ne, treba se je sprijazniti z dejstvom, da je tam zakonito in da je treba funkcijo spoštovati in ji omogočiti, da funkcijo opravlja. Če funkcije ne opravlja dobro, so znani postopki, kako se to odpravi. V primeru vlade mora to ugotoviti 46 poslancev in izglasovati nezaupnico in potem se sestavi nova vlada. Če pa tisti, ki to mislijo nimajo večine, nimajo kaj. V demokraciji pač potrebuješ večino.

Brez večine je vlaganje nezaupnice nesmiselno. S tem nikomur ne koristimo. Proces ne bo uspel, samo vsi smo zanj potratili toliko in toliko časa in energije, ko bi lahko počeli kakšno koristno stvar. S tem delamo državi škodo. Ni težko ugotoviti, ali je 46 poslancev za nezaupnico. Če je, se jo vloži in čim prej postavi novo vlado, ker vlado rabimo. Če ne, ne delajmo škode državi.

Je pa tako, da je država trenutno v stanju epidemije, ko ne funkcionira normalno. Epidemija je prinesla pravila in ukrepe, ki niso običajni. V tem času je težko delovati, ampak potrebujemo trdno oblast, ki daje jasna navodila, kako se obnašati, četudi kdaj niso optimalna. Če ne bomo imeli nikogar, ki bo dajal navodila, bomo imeli pa kaos. Tisto bo šele tragedija.

Če mene vprašate, je smiselno počakati konec tega mandata, se temeljito pripraviti na naslednje volitve, opozoriti na napake, ne pa onemogočati dela. Delo vlade je treba opraviti. Občine potrebujemo odločbo, da smo dobili evropska sredstva. Če te odločbe ni, ni vodovoda. Pa mi je prav vseeno, ali odločbo podpiše desna ali leva vlada. Ljudje potrebujejo vodo.

Kaj za eno večjih opozicijskih strank pomeni, da za mandatarja predlaga predsednika stranke, ki je na meji izpada iz parlamenta in ni bil niti izvoljen v parlament?

To je neresno. To kaže, da pobudniki konstruktivne nezaupnice nimajo jasnih ciljev in niso usklajeni. Delajo samo nekaj, zato da delajo. Po vsakih volitvah je jasno, da je kandidat za premierja kandidat iz stranke, ki ima največ glasov. Ne more biti premier iz stranke, ki ima najmanj glasov. To ni smiselno, ni naravno in je skregano z logiko. To je nenormalno početje, ki ni značilno za parlamentarno demokracijo.