Emil Rojc: Vedno, ko je bila na oblasti desna vlada, je občina nekaj profitirala. Ko je bila leva, so me kolegi odpravili na stopnicah

Po izključitvi iz stranke Socialnih demokratov smo se pogovarjali z županom Ilirske Bistrice Emilom Rojcem. Z njim je SD zapustila celotna svetniška skupina. Župan, ki je že pred uradno razglasitvijo epidemije pripravil prostor za morebitno rdečo cono doma starejših, je kritičen do destruktivnega ravnanja opozicije v času epidemije.

V prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se z njim pogovarjali o povezovanju političnih polov v občinskem svetu Ilirske Bistrice in na državni ravni. Dotaknili smo se tudi aktualnega dogajanja v slovenski politiki, razlogih za njegovo izključitev iz stranke in aktivnostih koalicije KUL.

Danes pa lahko berete o tem, kaj bi morala narediti politika, da bi vzbudila večje zaupanje ljudi, političnih razlogih za razmah epidemije, soočanju z ilegalnimi migracijami, primerjavi delovanja različnih vlad na lokalnem nivoju in o tem, kako gleda na participativen občinski proračun.

Ste župan z močno podporo v lokalnem okolju. Kaj je po vašem narobe, da slovenski politiki na nacionalnem nivoju zaupa vse manj ljudi? Kaj bi bilo potrebno delati drugače, spremeniti?

Lahko povem, kakšen je moj način razmišljanja in dela. Ko sem postal župan, sem uvedel en dan v tednu, običajno sreda popoldan, ko so se ljudje lahko naročili in prišli k meni, mi povedali katere probleme imajo, kaj je treba urediti in kar je bilo možno, sem skušal tudi narediti in njihove probleme rešiti. Zdaj zaradi epidemije obiski sicer niso možni.

Pred vsakimi volitvami sem šel s svojo ekipo po vseh vaseh v občini, se srečal z ljudmi, jih vprašal, kateri projekti so za njihovo življenje bistveni in to zapisal v naš volilni program. In kar je bistveno, te stvari smo v večini tudi realizirali. Če bi nekaj samo obljubil in ne izpeljal, je z mano konec. To je način, ki bi ga morale upoštevati vse stranke. Vprašati ljudi, kaj potrebujejo in to izpeljati. Ne pa govoriti politične floskule »trudili se bomo za to, da bodo ljudje živeli lepše, hodili 2 cm od tal in lebdeli v sončni svetlobi.« To je brez veze.

Morda lahko koga tako »nafarbate«, ampak ljudi zanimajo realni problemi. Zelo sem se jezil na Socialne demokrate, ko so se v zadnji volilni kampanji vozili s kolesi naokrog. Koga brigajo njihove zadnjice na kolesu in kako politiki izgledajo v dresu?

Predsednik Borut Pahor je pred dnevi stranke pozval k sestanku, kjer bi skušali uskladiti nekakšen skupen, enotnejši pristop k reševanju epidemije. Kako vidite ta poziv ter kako komentirate, da se je nanj odzvalo sedem strank, medtem ko sta Šarec in Mesec v imenu svojih strank tovrstno iskanje sodelovanja zavrnila?

Kaj si mislim o Borutu Pahorju, je moja stvar in tega nima smisla razlagati v javnosti. Funkcije pa je potrebno spoštovati. Borut Pahor je predsednik države. Slovenci so ga izbrali za to funkcijo in mislim, da je prav, da se temu pokaže dolžno spoštovanje in se na njegov poziv odzove. Ni primerno zavračati takšnega vabila. Čeprav se v marsičem z njim ne strinjam, cenim pri njem, da skuša zbližati levi in desni pol ter ustvariti dialog med enimi in drugimi. To je vsekakor poteza, ki je na mestu.

V tej epidemiji je padla na izpitu solidarnost drug do drugega.

Kje je po vaše glavni problem, da Slovenija v tej epidemiji med najbolj prizadetimi državami? Kolikšen je k temu prispevek vladne koalicije in kolikšen strank leve opozicije, združenih v KUL? Kaj bi vlada lahko naredila drugače in kaj stranke leve opozicije?

V okviru študija tehnike sem se pri predmetu Meritve naučil, da ko želimo nekaj izmeriti, je pomembno, kakšne merilne instrumente uporabljamo in na kakšen način ugotavljamo odstopanja od meritev. Najprej se moramo vprašati, na kakšen način sploh evropske države ugotavljajo posledice epidemije. Merila v Sloveniji in v nekaterih balkanskih državah po mojem prepričanju niso enaka. Težko se je primerjati, če ne uporabljaš enakih merilnih metod.

Obvladovanje epidemije pa je odvisno tudi od politične situacije v posamezni državi. Ne vem, kakšno situacijo imajo v drugih državah, v Sloveniji pa opažam, da smo epidemijo spremenili v politično vprašanje. To je neprimerno. Ne moremo voditi politike brez ozira na to, ali bo to pri ljudeh povzročilo določeno škodo.

Ne moremo dati otrok na ulico in jim postaviti v roko politične plakate, če bo to poslabšalo epidemiološko sliko. Starši in organizatorji protestov bi morali razmišljati, kaj bo to v naslednjih dneh pomenilo za širitev okužbe. Če takšne minimalne tolerance do opcije na oblasti nimamo, je težko obvladovati epidemijo. Tudi če sem z drugega političnega pola kot vlada, si ne morem privoščiti početi stvari, ki bodo povzročale širitev okužbe ali drugače škodovale ljudem, samo zato, da drugi opciji povem, da so neuspešni. Dolgoročno takšna politika nima perspektive. Tudi ljudje znajo to spoznati in takšno ravnanje se utegne maščevati tistim, ki to propagirajo.

Protesti se dogajajo tudi v Avstriji in na Nizozemskem. Povsod so ljudje, vključno z mano, naveličani epidemije, postajajo nervozni, jo vedno težje prenašajo. Vprašanje je tudi, koliko so se ljudje pripravljeni odrekati v dobrobit nekoga drugega. Precej ljudi je spoznalo, da njim osebno trajnih hujših posledic verjetno bolezen ne bo prizadejala in razmišljajo, zakaj bi trpel šest mesecev, če obolim za deset dni in potem živim naprej. Hkrati pa ne razmišljajo, kaj bo to povzročilo pri ljudeh, za katere je ta bolezen smrtonosna.

V tej epidemiji je padla na izpitu solidarnost drug do drugega. Potem pa berem na družabnih omrežjih: »Ne bomo otrok žrtvovali za starejše v domu upokojencev.« Pa kakšno pisanje je to? Tudi ti otroci bodo enkrat stari in si bodo želeli živeti. Ne moremo reči otroku: »Pojdi ven, tudi če bo tvoj ded zaradi tega umrl.« Kakšen odnos je to? Upam pa, da bo cepivo čim prej prispelo in da bomo s tem naredili tej epidemiji konec.

Kakšna pa je po vašem mnenju vloga medijev v okoliščinah epidemije? Znajo profesionalno odigrati svojo družbeno vlogo, dajejo svoj prispevek k normalizaciji razmer, oz. je del odgovornosti za slabšo epidemiološko sliko tudi na njih?

To kar počnejo mediji, ni normalno. Običajen državljan na medije gleda drugače kot nekdo, ki je vpet v dogajanje in na lastnih izkušnjah vidi, kako te stvari potekajo. Ko so me Primorske novice vprašale za kakšno mnenje oz. pojasnilo, sem jim napisal eno, dve strani teksta, v katerem sem skušal utemeljiti svoje mnenje. Potem pa vidim, da so v članku uporabili en stavek iz mojega odgovora, zgodbo pa zavili povsem drugače.

Tisti stavek so povzeli, kakor češ, vprašali smo ga za mnenje, ampak problema niso predstavili tako, kot sem jim ga razložil, ampak, kot je ustrezalo njim za mojo diskreditacijo. Tega je v našem medijskem prostoru preveč. Sploh v medijih v javni lasti se to ne bi smelo dogajati. Mediji v privatni lasti imajo vedno nekega lastnika, ki je tako ali drugače povezan z neko politično opcijo in mu težko zamerimo, če ni povsem nevtralen, čeprav bi bilo dobro, da bi bil.

Ampak medije v državni lasti pa plačujemo vsi enako, tako levi kot desni. Tak medij pa bi moral biti nevtralen in ne bi smel favorizirati določenih političnih skupin. Jaz Dnevnika Televizije Slovenija že kakšno leto ne gledam več. Mi gre na bruhanje, ko začnejo prvo sekundo kritizirati Janeza Janšo. Lahko, da je kaj narobe naredil, ampak prav za vse, kar je na tem svetu narobe, pa tudi ne more biti kriv. Tak pristop je zame moteč in se mi zdi nekorekten. Pa ne bom nikoli član SDS.

Tudi če sem z drugega političnega pola kot vlada, si ne morem privoščiti početi stvari, ki bodo povzročale širitev okužbe ali drugače škodovale ljudem.

Kako ste se v Ilirski Bistrici soočili s koronavirusom in njegovimi posledicami?

Najbolj sem se bal širjenja okužb v domu starejših in v šolah. Imamo velik dom starejših, sedem osnovnih šol in srednjo šolo. Rad bi pohvalil občinsko civilno zaščito in delavce doma starejših občanov. Lansko pomlad smo še pred razglasitvijo epidemije začeli razmišljati, kako bomo oskrbeli ljudi, ki bodo oboleli. V ta namen smo skupaj z delavci doma starejših  pripravili kulturni dom na Vidmu, kjer smo že adaptacijo izvajali z mislijo na možnost, da bi lahko v primeru elementarne nesreče tja evakuirali ljudi, ki bi to potrebovali.

Tam smo organizirali rdečo cono, ki je k sreči do jeseni nismo potrebovali. Jeseni pa smo tja prepeljali obolele in jih tako izolirali. Pokazalo se je tudi, da smo s tem, ko smo obolele umaknili iz glavne stavbe, okužbo upočasnili in preprečili obolelost med zaposlenimi. Kljub temu, da smo imeli tudi žrtve, se je izteklo zelo dobro.

Trudili smo se tudi za omejitev okužb v šolah, žal pa ne moremo vplivati na to, kako se virus širi med občani, razen z apelom in testiranjem, kar smo tudi naredili. Večjih okužb po delovnih organizacijah pa tudi nismo imeli.

Ilirska Bistrica je kot obmejna občina med tistimi, ki so najbolj na udaru zaradi ilegalnih migracij. Kako se soočate z njimi? Kaj glede tega vprašanja pričakujete od države? Kakšno politiko do ilegalnih migracij bi morala po vašem mnenju izvajati Slovenija?

Soočamo se tako, da nas izključijo iz stranke (smeh).

Treba je ločiti med zakonitimi in nezakonitimi migracijami. Zakonite lahko nadzorujemo in so večinoma zaželene tako s strani domačinov kot tistih, ki prihajajo. V Ilirski Bistrici imamo sorazmerno veliko priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije in imamo z njimi dobre odnose.

Nimamo dovolj ljudi, ki bi jih postavili na mejo. V zadnjih tridesetih letih smo Slovensko vojsko degradirali na stopnjo tabornikov.

Nekaj drugega pa so ilegalne migracije. Zavedam se, da dobršen del ljudi živi v razmerah, ki jih ne bi privoščil nikomur. Življenjski standard je porazdeljen zelo različno in zelo krivično. Naš standard je deloma tako visok tudi zaradi nizkega standarda rumene in črne rase. Evropejci smo uspeli vzpostaviti uspešna gospodarstva, ki tudi izkoriščajo del Azije, Afrike in Južne Amerike.

Normalno je, da si tudi oni želijo lepše življenje in če smo pošteni, jim moramo priznati tudi pravico do tega. Ampak, kako? Način, da jih vzamemo v svojo hišo, preprosto ni dober in ni rešitev. V 500 milijonsko Evropo ne moremo sprejeti 300 milijonov migrantov z drugih delov sveta, ker bomo ekonomsko propadli. Nimamo služb in stanovanj za vse te ljudi. Po drugi strani pa se lahko vprašamo, kaj se bo zgodilo z ZDA, če postavimo Pakistan ali Indijo na industrijsko raven Zahodne Evrope? V odgovoru na to vprašanje se skriva odgovor na vprašanje, zakaj del človeštva živi slabo in kdaj bo ta del človeštva normalno zaživel.

Kaj pa lahko tukaj naredi Slovenija? Kakšno migracijsko politiko bi morala zavzeti?

Jaz kot župan pa tudi predsednik vlade Republike Slovenije nepoštene razdelitve bogastva po svetu ne moreva spremeniti. Moramo pa zaščititi svoje prebivalce pred nekontroliranim prihodom ljudi od drugod.

Morda se sliši kruto, ampak če dobimo naenkrat v Slovenijo milijon priseljencev, njihove stiske s tem ne bomo zmanjšali. Sesulo se bo slovensko gospodarstvo in ti, ki bodo prišli, ne bodo dobili nič, ker jim ne bomo imeli česa dati. V tej situaciji moramo zaščititi naše gospodarstvo, naš narod in naš način življenja.

Se je stanje z zamenjavo vlade v čemerkoli izboljšalo?

Tistega, kar je nekdanja opozicija, sedaj vlada, takrat obljubljala, ni mogla ali ni hotela, skratka ni naredila. Dejstvo pa je, da je za aktivacijo vojske na meji potrebna dvotretjinska večina, česar pri nas ni mogoče dobiti. Že zaradi tega je en ukrep, ki so ga napovedovali, avtomatsko odpadel.

Letno poberemo okrog 10 ton odpadkov za migranti.

Drugi problem je, da nimamo dovolj ljudi, ki bi jih postavili na mejo. V zadnjih tridesetih letih smo Slovensko vojsko degradirali na stopnjo tabornikov. Imamo več poveljniškega kadra kot vojakov. Dvomim, da naša vojska lahko zbere več kot 2.000 vojakov, ki bi jih postavila na mejo.

Ker zadnjih 30 let vojski nismo posvečali pozornosti ali pa smo jo celo načrtno slabili, je ljudi, ki jih lahko postavimo na mejo, premalo. Samo policisti niso dovolj in posledično naših meja ne moremo zaščititi.

Kar pa se je spremenilo, so migrantske poti. Nimam natančnih številk, koliko migrantov je občino prečkalo leta 2019 in koliko 2020. Imam le podatek o količini odpadkov, ki jih za njimi pobiramo. Letno poberemo okrog 10 ton odpadkov za migranti, pa mislim da to ni niti polovica vseh smeti, ki jih pustijo za sabo. Količina odpadkov je bila lani približno enaka kot predlani.

Spremenile pa so se lokacije, kje te odpadke pobiramo. Prej smo jih okrog vasi, zdaj jih v Snežniškem gozdu. Mislim, da so tihotapci migrantov spoznali, da nima smisla tvegati konflikta in uporov med lokalnim prebivalstvom, ker je njihov cilj prečkanje tega ozemlja in ne, da bi tukaj ostali. Verjetno so ugotovili, da se s tem, ko gredo po gozdu, izognejo pogledom domačinov.

Kot župan ste veliko naredili na področju infrastrukture. Kaj za občino pomeni nedavni dvig povprečnine in zmanjšanje bremena z občin na nekaterih področjih, ki jih je prevzela država?

To je velik pozitiven doprinos k našim investicijam. Naš proračun znaša nekaj več kot 10 milijonov evrov. Prej smo imeli okrog 3 milijone evrov na voljo za investicije. Ostalo gre za obveznosti občine, ki jih moramo poravnati. Zdaj se je del proračuna, ki ga lahko namenimo investicijam, povečal na dobre štiri milijone evrov, oz. kakšnih 30 odstotkov. To močno pozdravljam. Upam, da nam pa uspe pridobiti še Evropska sredstva, saj z njimi načrtujemo en velik projekt za 17 milijonov evrov.

Pomembno pa se mi zdi, da smo prešli od »mehkih« projektov k infrastrukturi. Štiri leta prejšnje perspektive smo izvajali »mehke projekte«. Šteli smo žabe, ptiče, gledali, kam leti neka sova. Za to smo mislili porabiti 3 milijarde evrov. Potem pa smo obrnili ploščo in dobili nalogo, da v enem letu pripravimo infrastrukturni projekt za 10 milijonov evrov, kar pa ne gre. Samo za pripravo dokumentacije za vodovod ali kanalizacijo potrebuješ dve leti. To so problemi, s katerimi se zdaj soočamo. Ampak, če bo vlada, ta ali katera druga, obdržala to smer razmišljanja, da je občinam treba dati denar za infrastrukturo, potem smo zmagali.

Leve vlade vlagajo v bolj imaginarna področja razvoja. Sam pa zagovarjam, da se mora vložek v razvoj povrniti in dati konkreten rezultat. Sicer pogosto le financiramo določene skupine ljudi, ki dobijo plačo, raziščejo pa, na kakšen način se je razvijal slovenski jezik pred 200 leti. Prav, ampak najprej moramo ljudem zagotoviti pitno vodo. Dokler ni vode, je nesmiselno govoriti o takih stvareh.

Po podatkih zavoda Danes je nov dan naj bi se pred volitvami zavzeli za participativni proračun. Ga občina ima? Kakšen je vaš pogled na to?

Nisem se zavzel za to. So si to očitno malo izmislili. Jaz sem tako v volilni kampanji kot med mandatom sprejel ljudi in skupaj z njimi opredelil projekte, ki so zanje pomembni. V tem vidim participativni proračun in ga na tak način poskušam uresničevati.

Tisto, kar pa je zdaj moderno, da povabiš občane, da dajo svoje predloge in potem pet odstotkov proračuna nameniš za njihove predloge, je zgolj administrativna telovadba, ki je neučinkovita. S tem zgolj »farbamo« ljudi, da o nečem odločajo. Lahko dobijo 5.000 evrov za nadstrešek avtobusne postaje ali pa 15.000 evrov za en pločnik. Kaj so s tem dobili? Nič kaj dosti.

Ljudem je treba omogočiti, da resno sodelujejo pri delovanju občine. Če potrebujejo dva kilometra ceste, da povedo, da je to cesto treba narediti. Ampak ta cesta stane 500.000 evrov, ne 20.000 evrov. Če smo jim omogočili, da sodelujejo pri konkretnih projektih, potem smo jim dali neko veljavo. Treba jih je vprašati in njihovo voljo spoštovati. Na tak način delujem. Na tisto, kar pa nalagajo pravila participativnega proračuna, se pa požvižgam.

Če bi kot župan primerjali delovanje prejšnje in aktualne vlade – kje vidite ključne razlike pri sodelovanju države z občino med obema administracijama?

Vedno, ko je bila na oblasti desna vlada, je občina Ilirska Bistrica nekaj profitirala. Ko je bila leva, sem prosil svoje kolege, hodil do njih in so me odpravili na stopnicah. 40 let se borimo za sanacijo Globovnika, zdaj smo podpisali sporazum. Borili smo se za obvoznico. Ko smo imeli našega predsednika vlade in ministra za infrastrukturo, je letela ven iz proračuna. Ko je prišla desna vlada, so obvoznico uvrstili v proračun in smo jo dobili.

Nimamo še denarja za vodovod, ampak na MOPu so me poslušali, določene stvari so nam že potrdili in smo že blizu konca. Še vedno se lahko zgodi, da nam zavržejo projekt, ampak naredili smo določene korake, do katerih prej nismo mogli priti.