[Duhovna misel] Verniki gobavci (28. nedelja med letom)

Duhovna misel za 28. nedeljo med letom: Lk 17,11–19 

Evangelij o gobavcih nadaljuje temo vere in jo postavi v kontekst družbeno izključenih ljudi, ki se kljub izolaciji obračajo na Jezusa s prošnjo po usmiljenju. Jezus jih ozdravi in jih pošlje k duhovniku, a le eden – Samarijan – se vrne, da se mu zahvali, kar pokaže njegovo globlje razumevanje prejete milosti. Medtem ko devet Judov sprejme ozdravljenje kot nekaj samoumevnega in se vrne v svojo skupnost, Samarijan v Jezusu prepozna novi temelj svojega življenja in izbere pot vere ter odrešenja.

Evangelij poudarja, da vera ni le fizično ozdravljenje, temveč notranja preobrazba, ki vodi v nov način življenja in odnos do Boga. Tudi danes so verniki včasih izključeni iz družbe kot sodobni »gobavci«, ker vera pogosto pomeni drugačnost, ki jo okolje težko sprejme.

Komentar: Verniki gobavci

Tema vere iz prejšnje nedelje se nadaljuje tudi v današnjem evangeliju. Pri tem ni nepomembno, da je že na začetku določen kraj, kjer se nahaja Jezus – med Samarijo in Galilejo. Samarija je omenjena tudi v dveh drugih primerih. V devetem poglavju evangelist Luka pravi, da ko je Jezus šel skozi samarijsko vas, ga tam niso sprejeli; drugič pa je znana zgodba o usmiljenem Samarijanu, ki pomaga pretepenemu človeku ob cesti. V današnjem evangeliju imamo pred sabo gobavce, ki so od daleč vpili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Običajno so gobave ljudi izolirali, ker je bila gobavost nalezljiva bolezen. Takrat niso imeli bolnišničnih oddelkov za nalezljive bolezni. Zdravi ljudje z njimi niso želeli imeti stika, kar je razumljivo, saj je obstajala nevarnost okužbe. Zato so gobavci sami nase opozarjali s kričanjem.

Gobavci so bili ljudje obrobja, danes bi rekli družbeno izključeni. Jezusova gesta ozdravljenja je znamenje upanja in odrešenja, ki prihaja po njem prav k najbolj izločenim in obrobnim osebam. Gobavci postanejo deležni Božjega daru odrešenja.

Jezusova gesta ozdravljenja je znamenje upanja in odrešenja, ki prihaja po njem prav k najbolj izločenim in obrobnim osebam.

Srečanje z Jezusom se zgodi v štirih korakih: najprej je prošnja gobavcev, naj se jih usmili, sledi čudež ozdravljenja, nato hvaležnost in na koncu odrešenje.

Krik gobavcev po pomoči je krik vseh ljudi, ki se znajdejo v podobnih brezizhodnih življenjskih položajih. Verjetno so slišali o Jezusovih čudežih, zato ga kličejo na pomoč. Jezus na njihovo prošnjo odgovori s čudežem in jih pošlje k duhovniku, ki naj uradno potrdi njihovo novo zdravstveno stanje ter jim s tem omogoči vrnitev med zdrave ljudi judovske skupnosti. Ozdravljenje se je zgodilo na poti k duhovniku. Gobavci so vedeli, zakaj jih Jezus pošilja k njemu, in so šli, čeprav še niso bili ozdravljeni. Verjeli so mu na besedo. Devet od njih, ki so bili Judje, je to razumelo kot nekaj normalnega in samoumevnega. Vrnitev med svoje ljudstvo jim ni predstavljala posebnosti ali novosti. Vrnili so se tja, kamor so spadali – v svojo skupnost.

Eden pa se vrne k Jezusu, da se mu zahvali. In to je Samarijan. Ta ne ve, kam naj se vrne, v katero skupnost. Njegova primarna skupnost mu ne zagotavlja varnosti. V Jezusu je prepoznal varnost in zavetje, zato bi najraje ostal pri njem. Njegovo ljudstvo ni bilo izvoljeno kot Judje. On doživi novost in drugačnost, ki je tako različna od njegove primarne skupnosti, da se ne želi vrniti. Vera v Jezusa Kristusa je spremenila njegovo življenje, zato se v svoji nekdanji skupnosti ne počuti več varnega in sprejetega. Fizična ozdravitev je v njem prebudila hvaležnost in potrebo, da počasti Boga.

Samarijan pride do novega spoznanja o Bogu, ki je spremenilo njegov dotedanji način življenja. Vera spremeni človeka tako, da zapusti svoje stare rane in se poda na novo in drugačno pot – pot odrešenja. To ni lahko in preprosto, a je v veri mogoče in odrešujoče.

Vera spremeni človeka tako, da zapusti svoje stare rane in se poda na novo in drugačno pot.

Razlika med devetimi judovskimi gobavci in enim iz Samarije je v tem, da prvi ostanejo zvesti starim judovskim idealom, medtem ko Samarijan svobodno vstopi v nov odrešenjski svet, ki ga prinaša Jezus Kristus. Prvi so bili deležni zunanjega, telesnega ozdravljenja, drugi pa celostnega – tudi notranjega, duhovnega. Tisto, kar se je začelo kot fizično ozdravljenje, je sprožilo celosten proces ozdravljanja.

Vsak človek potrebuje določeno ozdravljenje. Danes radi govorimo o ranah, ki jih prinesemo iz primarne družine ali jih dobimo na lastni življenjski poti. Različne oblike skupnosti posameznike pogosto izločijo iz svoje sredine, ko začutijo, da jim kdo ne sledi popolnoma. Pomislimo na skupine mladostnikov ali na prijateljske kroge v času študentskega življenja. Če ne trobiš v isti rog, si lahko hitro izključen – postaneš »gobavec«. Danes je lahko nekdo »gobavec«, ker je veren in hodi v cerkev. Okolje ga izloči, ker so miselni svetovi postali tako različni, da niso več v sozvočju. Tudi družina lahko izloči svojega člana, če gre ta svojo, drugačno pot. Vera lahko postane kamen spotike, vzrok za nesoglasja in razdor, ker spremeni način mišljenja in delovanja.

Verniki so v različnih okoljih tudi danes lahko »gobavci«. Samarijan, ki je bil ozdravljen, je lahko predvideval, da ga bo njegova skupnost še naprej izključevala – tokrat ne zaradi fizičnih »gob«, temveč zato, ker je spremenil svoj pogled na Boga, ki je postal njegov edini odrešenik.