[Duhovna misel] Več kot izpolnjevanje predpisov je izziv

dr. Ivan Štuhec

15. 2. 2026 ob 6:00
1 komentar

Komentar

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 6. nedeljo med letom: Jezus dopolnjuje postavo, Mt 5, 17–37

Evangelist Matej v govoru na gori izpostavi razliko med starozavezno postavo in Jezusovim oznanilom, pri čemer poudarja kontinuiteto in dopolnitev, ne ukinitve pravil. Etos postave vključuje pravne, kultno-verske in etične norme, ki niso zgolj zunanje, temveč zahtevajo tudi notranjo naravnanost, kot sta ljubezen do bližnjega in skrb za ranljive. Biblična pravičnost ni le pravna ali družbena, temveč temelji na zvestobi Bogu in izpolnjevanju zaveze; šele to dvoje naredi človeka pravičnega. Jezus opozarja, da mora biti pravičnost njegovih učencev večja od pravičnosti pismoukov in farizejev, saj gre za notranjo, osebno motivirano izpolnjevanje Božje volje. Kristjan naj postavo poglobi, presega zgolj formalno izpolnjevanje pravil in razvija etiko, ki združuje moralno odgovornost, notranjo motivacijo in zvestobo Božji zavezi.

O postavi

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

O jezi

»Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

O prešuštvu

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«

O ločitvi

(Mt 19,9; Mr 10,11–12; Lk 16,18)

»Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

O prisegi

»Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Duhovni misli lahko tudi prisluhnete:

Komentar: Več kot izpolnjevanje predpisov je izziv

V nadaljevanju govora na gori nam evangelist Matej predstavi razliko med določenimi zapovedmi Stare zaveze in tem, kar izhaja iz blagrov oziroma kar je drugačno v Jezusovem oznanilu. V antitezah, ki pomenijo razlikovanje med starim in novim, je podano kratko pojasnilo o tem, kakšen odnos ima Jezus do starozaveznih zapovedi in predpisov. Takoj za prispodobami o soli, luči in mestu na gori je izpostavljeno Jezusovo stališče, da ni prišel ukinjat starozaveznih pravil, ampak jih dopolnit. Jezus zagovarja načelo kontinuitete in razvoja, ne pa načela revolucije in vedno novega začetka. V tem komentarju ni mogoče obravnavati vseh antitez, zato se bomo omejili na prve vrstice evangelija, ki govorijo o postavi.

Etos postave je ključen za razumevanje izraelske religioznosti. Vključuje pravne, kultno-verske in etične določbe, ki so med seboj prepletene. Pravne norme pokrivajo kazensko in civilno pravo, kultno-verske določbe obravnavajo versko čistost in kultne zakone. Etika, izražena v različnih svetopisemskih knjigah, poudarja odnose do bližnjega in skupnosti. V središču tega etosa je vera v enega Boga, Jahveja; njegovo razodetje oblikuje moralne zahteve in vzpostavlja zavezo z izraelskim ljudstvom.

Etos postave ne obravnava zgolj zunanjih pravil, temveč tudi notranjo naravnanost, kot sta ljubezen do bližnjega in skrb za ranljive. Poudarek na poslušnosti pomeni, da so konkretne določbe prilagodljive; to omogoča odzivanje na spremembe brez ogrožanja temeljnih moralnih načel.

Razodetje ima ključno vlogo pri oblikovanju etosa, saj izraža Božjo voljo in odrešenje. Vendar se zdi, da je bila ta volja v nekaterih primerih napačno razlagana. To je vodilo v vprašljive moralne posledice, kot so neenakosti med spoloma in vojne. Razumevanje razodetja kot samorazodetja Boga lahko vodi k večji etični globini in človečnosti tako pri Izraelcih kot pri ljudeh nasploh.

Ni naključje, da Matej v tem delu položi Jezusu v usta stavek: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Iz številnih mest v evangelijih vemo, da je bil Jezus v napetem odnosu s pismouki in farizeji, ki so se imeli za glavne razlagalce Svetega pisma in za pravične.

Za kakšno pravičnost torej gre? Ko danes govorimo o pravičnosti, pomislimo najprej na recipročni odnos med posameznikom in družbo kot celoto. Pravičnost naj bi bila uresničena s pravno državo in načelom, da smo pred zakonom vsi enaki, da si dobrine pravično delimo ter da so dolžnosti – od družine do države – razporejene tako, da vsakdo dobi tisto, kar si je zaslužil ali kar mu nudi socialna in solidarna skupnost.

Ekseget Limbeck razlaga, da je biblična pravičnost nekaj popolnoma drugega. Najprej se kaže v tem, da Izraelec izpolnjuje svoje obveznosti zvestobe do zaveze. Izraelci niso verjeli v Boga kot neko abstraktno višje bitje, ki nagrajuje dobra dela ali kaznuje slaba. Njihov Bog je Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, Bog izvoljenega ljudstva, Bog, ki je po zavezi partner svojemu ljudstvu. Za Izraelce je pravičnost v Božji zvestobi svojemu ljudstvu; Božja pravičnost in Božja pomoč sta zanje eno in isto. Na Sinaju je Bog razodel svojo voljo, Izrael pa se je zavezal, da ji bo zvest in da jo bo izpolnjeval. K pravičnosti Izraela spada zvestoba tej zavezi, izpolnjevanje zapovedi Izraelca dela pravičnega.

V Psalmu 31,2 beremo: »K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke; v svoji pravičnosti me reši.« Medtem ko mi Boga pogosto dojemamo predvsem kot usmiljenega in se nanj obračamo v tem smislu, se Izraelec obrača na pravičnega Boga. V tem se skriva nevarnost legalizma, torej zgolj obveznostnega izpolnjevanja dolžnosti in predpisov. Žal smo tudi kristjani del te dediščine nekoliko podedovali. Pogosto se je duh evangelija zamenjal s sistematičnim in kazuističnim načinom mišljenja. Namesto da bi gledali na celoto, se osredotočamo na posameznosti ter tako zožimo in osiromašimo polnost evangeljskega sporočila. Jezus želi postavo poglobiti in razširiti ter pokazati na notranjo osebno motivacijo, ki daleč presega zgolj zapovedano izpolnjevanje predpisov.