[Duhovna misel] Ozka vrata (21. nedelja med letom)

Duhovna misel za 21. nedeljo med letom: Lk 13, 22–30

Vprašanje o tem, kdo bo rešen, je bilo aktualno že v Jezusovem času in ostaja odprto tudi danes. Jezus odgovarja s prispodobo o ozkih vratih, ki kažejo, da odrešenje ni samoumevno, temveč zahteva trud in pravi način življenja. Formalna pripadnost veri ali poznanstvo z Jezusom ne zadostujeta – pomembna sta pravičnost in resničnost dejanj. V Božje kraljestvo so povabljeni vsi, ne glede na narod, status ali pripadnost.

Komentar: Kdo sme pričakovati večno življenje?

Vprašanje, ki ga postavi neki človek Jezusu – ali je malo tistih, ki se bodo rešili – je bilo pogosto zastavljeno v farizejskih krogih tistega časa. To vprašanje je povezano z iskanjem odgovora, kaj mora človek storiti, da pride v nebeško kraljestvo. Predstave o pogojih za vstop v Božje kraljestvo so bile takrat različne in različne so tudi danes. Na mnoge načine se je to vprašanje zastavljalo tudi v zgodovini Cerkve, ko se je razpravljalo o tem, ali bodo nekrščeni otroci prišli v Božje kraljestvo; kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki niso bili krščeni in niso poznali Jezusa; kako bo z neverniki in nasprotniki vere ter s tistimi, ki so povzročali veliko zla. Skratka – gre za vprašanje: kdo bo.

Kot običajno Jezusov odgovor ni tak, kot ga je pričakoval spraševalec. Odgovori s prispodobo o vratih, ki predstavljajo Božje kraljestvo, ter o pogojih za vstop vanj, ki niso lahki, ampak zahtevajo določen napor, trud in življenjski slog. Prav na življenjski slog opozori Jezus s prispodobo o hišnem gospodarju, ki zapira in odpira hišna vrata v določenem času in pod določenimi pogoji. Sklicevanje na poznanstvo z Jezusom – na to, da smo bili v njegovi bližini, denimo pri evharistiji, in da smo poslušali njegov nauk – ni odločilno in tudi ne dovolj. Odločilno je, ali smo v življenju delali krivico ali si prizadevali za pravico in resnico. Če naše druženje z Jezusom in naše poznanstvo z njim nimata konkretnih posledic za naše življenje in naš odnos do drugih ter do stvari, nam bližina z njim po besedi ali zakramentih nič ne koristi.

Tudi povprečen jud tistega časa bi na vprašanje o odrešenju in pogubi odgovoril, da se bodo rešili pravi Judi, pogubili pa pogani. Podobno bi lahko odgovoril kristjan, da bodo rešeni tisti, ki pripadajo Cerkvi, pogubljeni pa vsi, ki niso krščeni in člani Cerkve. A takšni odgovori so preveč poenostavljeni. Samo dejstvo, da se kdo prišteva med Jude ali kristjane, še ne zagotavlja večnega življenja.

Ko Jezus našteje starozavezne preroke, ki so v Božjem kraljestvu, s tem poudari, da tudi pripadnost njihovemu rodu ni zagotovilo za odrešenje. Deklarativna, tradicionalna, zunanja ali institucionalna pripadnost ni odgovor na vprašanje, ki ga je postavil Jezusov sogovornik. Odrešenje ni stvar kakršnekoli formalne pripadnosti, temveč sad napora, prizadevanja, življenjskega sloga in načina delovanja. V Božje kraljestvo so povabljeni vsi ljudje – ne samo Judje, ne samo tako ali drugače izbrani ali izvoljeni. Vsak človek ima možnost vstopiti skozi ozka vrata Božjega kraljestva. Božja pravičnost se v tem odlomku kaže kot odrešenje za vse ljudi. To pa ni odvisno od tega, kakšen položaj ima kdo v družbi ali v verski skupnosti, temveč od tega, ali gre skozi življenje udobno in lahkotno ali odgovorno, tudi preko preizkušnje, bolečine in trpljenja.