[Duhovna misel] Kako molita farizej in cestninar (30. nedelja med letom)

Duhovna misel za 30. nedeljo med letom: Lk 18,9–14

Evangelij o farizeju in cestninarju razkriva, da prava molitev ni usmerjena vase, temveč k Bogu. Farizej moli z napuhom in sebe postavlja nad druge, medtem ko cestninar ponižno priznava svojo grešnost in išče Božje usmiljenje. Jezus pokaže, da zunanja pravilnost in izpolnjevanje verskih predpisov nista dovolj, če ostane človek zaprt v samovšečnost. Resnična molitev odpira srce Bogu, človeku razodeva njegovo dostojanstvo in povezanost z Očetom, ki ljubi. Božje kraljestvo je namenjeno tistim, ki molijo z zaupanjem, s ponižnostjo in z iskreno predanostjo, ne pa tistim, ki so samozadostni in vase zagledani.

Komentar: Kako molita farizej in cestninar

Današnji evangelij nadaljuje temo prejšnje nedelje o molitvi in veri. Tokrat so v središču tisti, ki se imajo za pravične – za verne ali celo boljše od drugih. V skupnosti, ki je prežeta z vero, je vedno prisotno vprašanje, kdo je pravičen in kdo ne. Kdo so bili pravični v Jezusovem času? S pojmom pravični so se opredeljevali tisti, ki so živeli v skladu z zahtevami Sinajske zaveze. V evangelijih so največkrat pravični prav farizeji, s katerimi se Jezus zelo pogosto sooča. Vendar pojav farizejstva ni tuj niti krščanstvu, katolištvu ali katerikoli drugi veri.

Pri molitvi bi človek moral biti usmerjen k Bogu in ne k samemu sebi. Še slabše pa je, če se pri molitvi oziramo na druge osebe in presojamo njihovo vernost in moralnost. Farizej celo našteva vse svoje kreposti, po katerih se razlikuje od drugih grešnih ljudi. Cestninar, ki ga zagleda, je predstavnik te grešne množice. Farizej si domišlja, da ga vera in molitev postavljata nad vse te cestninarju podobne grešnike.

In zakaj se ima cestninar za grešnika? Morda zaradi svojih nemoralnih dejanj, saj mu je služba omogočala, da je kdaj kaj ukradel. Ali zato, ker je bil njegov položaj z vidika ljudi, ki so plačevali dajatve, razumljen kot nekaj slabega? Cestninar je bil nekdo, ki je ljudi odiral za koristi vladajočih. Morda bi se rad osvobodil tega poklica, a se ga ni mogel, ker je bil eksistenčno odvisen od njega. Pred Bogom se je doživljal kot majhen in ponižen, celo grešen. Ni si upal stopiti globlje v tempeljski prostor, tudi ni gledal okrog sebe, kdo ga opazuje in kako se drugi vedejo. Ves je bil zazrt v odnos z Bogom, od katerega je pričakoval blagoslov in pomoč.

Iz te prilike lahko povzamemo nekatere zakonitosti molitve, ki jih je postavil Jezus.

Molitev kot zgolj zunanji obred je v Jezusovih očeh izgubila pomen. Gotovo je farizej natančno sledil vsem predpisom starozaveznega načina molitve. Kljub vsem tem pravilom in besedam ni dosegel Boga v njegovi resničnosti, ampak je ostal zaprt v svoji samovšečnosti in samozadostnosti. Medtem pa cestninar ne izpolnjuje molitvenih pravil, ki bi ga očistila, njegovo življenje bolj kot kreposti opredeljuje grešnost. Vendar dovoli, da se ga Bog dotakne v globini in ga spremeni. Cestninar je doživel Božjo ljubezen in odpuščanje ter želi to prenesti v svoje vsakdanje življenje.

Krščanska molitev pomeni, da se po Jezusu odpremo Očetu. Z Jezusom in po Jezusu lahko odkrijemo, da je naše življenje polno darov, ki nam jih daje Bog. Moliti pomeni spoznati, da v ozadju vsega našega življenja ni brezoblična praznina ali nič, ampak Oče, ki se sklanja k nam in našim potrebam, Oče, ki nas ljubi.

Človek po molitvi sicer nima takšne potrebe kot po hrani, pijači ali zraku, lahko pa v molitvi odkrije svoj notranji, najgloblji svet – sebe kot osebo, ki je ljubljena. V molitvi človek odkrije svojo resničnost kot oseba, ki ima podarjeno dostojanstvo, ki je umrljiva in po Jezusu Kristusu odrešena za večno življenje. V molitvi človek odkriva svojo skrito kamrico – bi dejali z Ivanom Cankarjem.

Prilika o farizeju in cestninarju ni samo pouk o tem, kakšna naj bi bila molitev, ampak je oznanilo o Božjem kraljestvu in o tem, katera drža ustreza njegovim zakonitostim. Božje kraljestvo ne prenese samozadostnih in vase zagledanih ljudi, ki se obnašajo, kot da bi Boga zgrabili za brado. Božje kraljestvo je za tiste, ki znajo v sebi odkriti otroško zaupljivost in predanost Očetu.