Dr. Denis Čaleta o Turčiji, Siriji in migrantskem pritisku na meje EU (1. del)

Rok Frelih
2

“Vse skrajnosti so v večini vzpodbujene s strani varnostnih in družbenih dejavnikov na katerega evropske družbe nimajo ali nočejo imeti odgovorov,” pravi dr. Denis Čaleta, ugledni varnostni strokovnjak, sicer predsednik sveta Inštituta za korporativne varnostne študije (ICS).

Z njim smo se pogovarjali o aktualnih varnostnih vprašanjih, kot so nepredvidljiva politika turškega predsednika Erdogana, grožnja nove množične migracije v Evropo ter pripravljenost Slovenije in EU, zgrešena migrantska politika Evrope v preteklosti, in nenazadnje tudi o koronavirusu kot varnostni grožnji.

Danes objavljamo prvi del intervjuja. 

V zadnjem času smo spet priča migrantski krizi, ki ji botruje politika turškega predsednika Erdogana. Ta množice migrantov uporablja kot vzvod za doseganje svojih ciljev nasproti EU. Kako je Turčija pozicionirana v regionalni in globalni varnostni in politični kontekst ter kam jo vodi Erdoganova politika?

Potrebno se je zavedati, da ima Turčija neko posebno mesto. Absolutno postaja pomemben regijski igralec, je pa tudi članica zveze NATO. Ima eno najmočnejših vojsk in politiko, ki jo izvaja ne samo predsednik Erdogan, pač pa tudi že njegovi predhodniki, kjer Turčija želi uveljavljati neke interese, za kar se je pripravljena posluževati nekaterih vzvodov, ki zagotavljajo njene geopolitične interese v regiji in ožji soseščini.

Tudi v prihodnje lahko pričakujemo, da bo Turčija poskušala utrjevati svojo vlogo in skrbno zasledovati svoje interese. S svojo politiko želi sedeti na dveh stolih in sicer kot članica zavezništva NATO, kakor tudi nadaljevati strateško partnerstvo z Rusijo, kjer pa je vedno bolj v podrejenem položaju. Zadnjo eskalacijo migrantske krize je potrebno razumeti ne samo v smeri pritiskov na EU, temveč tudi obupne poskuse, da bi obnovila trdnejše odnose z ZDA.

Turčija torej ni vezana na interese velesil, kot so ZDA, Rusija ali Kitajska, torej večjih igralcev?

Zaradi gospodarskega vzpona v zadnjih desetih letih turška zunanja politika absolutno postaja avtonomna, se pravi, da odločitve niso vezane na večje strateške partnerje ali igralce. To je jasno razvidno iz vseh ukrepov, ki jih izvaja. Ker v določenem delu s strani ZDA ni bila deležna dovolj velike pozornosti pri nakupu oborožitve, se je avtomatsko obrnila na Rusijo in kupila najsodobnejši protizračni sistem. Še posebej je ta strateška povezava z Rusijo navzoča po spodletelem poskusu vojaškega udara v Turčiji, ko je Rusija obvestila predsednika Erdogana o načrtovani izvedbi udara.

To je dvignilo kar veliko prahu, kako lahko NATO država kupuje rusko orožje, ampak je predsednik Erdogan pred kratkim zalo jasno povedal, da če jim bodo Američani prodali Patriote, jih bodo kupili tudi od njih. To jasno pomeni, da Turčija želi imeti zadnje generacije oborožitvenih sistemov, kar bi jo še naprej uvrščalo v pomembne vojaške in geostrateške igralce v regiji.

S to izjavo je tudi jasno nakazal, da Turčija zasleduje neko svojo politiko, od tega ne odstopa in je pripravljena sodelovat z različnimi akterji za dosego svojih strateških ciljev.

Turčija je s svojimi ofenzivnimi operacijami mnogokrat sama razlog za pojav beguncev in migrantov, tu mislim predvsem na delovanje v Siriji. Kakšen je cilj teh operacij? Po nedavnem moskovskem dogovoru o premirju se zdi, da ekspanzivna moč Turčije usiha, govori se, da je izgubila tudi večino svojih proxyjev v Siriji. Vaš komentar?

To je s to gotovostjo težko potrditi. Enostavno se zadeve v regiji tako hitro spreminjajo, da je težko dati neko res jasno sliko, kaj se bo dogajalo v naslednjih dveh, treh mesecih. Je pa seveda dejstvo, da Turčijo preveva zgodovinski strah pred kurdskim problemom, in v tej stihiji so njene zunanjepolitične odločitve, povezane tudi z napotitvijo svojih sil, relativno neracionalne.

Tu je ta emocionalni naboj, ki vodi dogajanje v regiji. Je pa res, da si strateško Turčija želi ustvariti neko tamponsko cono med konfliktnim območjem Sirije in seboj, predvsem zato, da bi tri in pol milijona beguncev, ki jih ima na svojem ozemlju, nekako poskušala počasi vračati v to območje. V teh ciljih je bolj ali manj uspešna. V prihodnosti bomo videli, kako se bo situacija razvila.

Turčija dejansko načrtuje vrnitev beguncev v Sirijo? Verjetno pod svojim okriljem, ne pod okriljem Asadovega režima?

To tamponsko območje si želi popolniti z begunci, ki so nekako zvesti Turčiji, če lahko tako rečem, oziroma, da od njih ne pričakuje nekih bistvenih problemov. Treba se je zavedati, da čeprav zdaj gledamo eskalacijo vojaškega nasilja, povezanega z migrantskim valom, je tisto kar posebej skrbi Turčijo povezno s krepitvijo Kurdskega vpliva in možne teroristične grožnje, ki bi vplivale na ozemlje same Turčije. Zaradi tega si želi ustvariti to tampon cono.

Številke absolutno kažejo, da večina migracijskih tokov, ki pljuskajo v Evropo, ni več povezana z vojnimi žarišči, ampak so to predvsem ekonomski migranti

Znano je, da ogromne količine migrantov prihajajo iz Pakistana in predvsem Afganistana. Kakšna je vaša napoved dogajanja v Afganistanu po zmanjšanju prisotnosti ameriških sil? Lahko pričakujemo večje valove migrantov v smeri EU?

Številke absolutno kažejo, da večina migracijskih tokov, ki pljuskajo v Evropo, ni več povezana z vojnimi žarišči, ampak so to predvsem ekonomski migranti, ne samo iz Pakistana, Afganistana ali Irana, ampak prihajajo tudi s severa Afrike, sploh Alžirija in Maroko sta med prvimi tremi po številu migrantov, ki prihajajo po Balkanski poti. Ne smemo zanemariti tudi podsaharske Afrike, ki bo slej ko prej zaradi problemov z migracijami pljusknila pred evropska vrata.

Če se dotakneva Afganistana, je potrebno poudariti sledeče: Američani se strateško umikajo, in želeli ali ne, talibanski režim spet prevzema vajeti oblasti. Strateško za Evropo to ni nujno slabo. Če pogledamo nazaj v obdobje pred 2001, ko je bil talibanski režim na oblasti, je v Evropo prihajalo dosti manj mamil in migrantov. To pa predvsem zato, ker so zelo restriktivno nadzirali aktivnosti na svojem ozemlju.

Sam poseg mednarodnih sil je povzročil, da so se vzpostavili različni centri moči znotraj Afganistana, ki so zaradi svojih interesov in financiranja posledično imeli vpliv na povečanje trgovine z mamili in povečano število migracij iz tega območja.

Talibanska oblast je v tem smislu kvečjemu pozitivna, ne povzroča, da bi ljudje bežali proti Zahodu zaradi represije Talibanov?

Tukaj je treba biti previden, situacija ni črno-bela, je absolutno kompleksna. Če pogledava ozko, z vidika migracijskih številk, ki vplivajo na Evropo, lahko najdemo pozitivne dejavnike. Na drugi strani pa se moramo vprašati, kako bo z varovanjem človekovih pravic in ostalih stvari, kjer bodo zagotovo izraženi negativni učinki.

Če pogledamo demografsko sestavo populacije, ki želi migrirati v EU, vidimo, da gre predvsem za mlade moške od 20 do 40 let, kar je z evropskega vidika nekako čudno, saj ženske in otroci ostajajo zadaj v nevarnejših okoliščinah. Kakšna je notranja logika migrantskih tokov oziroma miselnost migrantov? Kako to vpliva na varnostno situacijo v tranzitnih in ciljnih državah?

Migracijski tok je potrebno pogledati zelo pozorno. Zakaj migirirajo predvsem moški? Predvsem zato, ker je ta pot izjemno nevarna, prežeta z mnogo ovirami, na drugi strani pa so to predvsem ekonomski migranti, njihove družine v večini ne ostajajo na vojnih območjih. To so območja, ki so predvsem pod pritiskom ekonomskih težav in slabih razmer za življenje.

Ocena je, da mlad moški lažje pride v Evropo, se tam zaposli in posledično poskuša s financami pomagati družini v domicilni državi. Kasneje pa pride do poskusov, da tudi družino nekako potegne za seboj v Evropo. To je osnovna ocena, da na migracijskih poteh družine niso v večini. Na drugi strani pa smo v migracijskem valu 2015/16 videli primere zlorabe in kraje otrok zato, da so lažje prišli čez mejo.

V takih razmerah obstaja tudi nevarnost povečanja tveganj trgovine z otroki. To so stvari, ki morajo skrbeti vse, ki kakorkoli izvajajo aktivnosti na področju obvladovanja migracijskih tokov.

 

V valu 2015/16 videli ogromne zlorabe otrok, ki so jih praktično kradli, zato da so lažje prišli čez mejo, seveda se je povečala tudi trgovina z otroki.

Kakšna pa je varnostna situacija na Zahodu, torej v ciljnih državah, kar se tiče terorizma? Kakšne so dejavnosti obveščevalnih služb? Se je situacija v zadnjem času izboljšala zaradi delovanja varnostnih organov, ali mogoče politike zahodnih držav do migrantov?

Trenutno je Evropa pod pritiskom večjih varnostnih groženj, da je problem terorizma kar malo potisnjen v ozadje, ali pa vsaj potisnjen iz prvih strani medijev. Je pa dejstvo, da države, ki so bile že prej močno pod udarom terorističnih aktivnosti, niso znižale stopnje teroristične ogroženosti.

Migracijski val absolutno povzroča sive lase in skrbi obveščevalno-varnostnim strukturam, predvsem zato, ker so med drugim migranti na teh poteh podvrženi različnim travmam. Tudi prihodi v ciljne države v večini ne prinašajo izpolnitve njihovih predstav in pričakovanj. Ta moment pa lahko povzroča vedno bolj sovražen odnos do ciljnih okolij kamor želijo ali so migrirali. Od tega stanja pa do radikalizacije svojih stališč, ki bi jih izrabile teroristične organizacije, pa je relativno kratka pot. Temu momentu posvečajo obveščevalno-varnostne strukture veliko pozornosti.

Poleg zgoraj navedenega je tudi radikalizacija v zaporih izredno problematična. Vsi ti procesi so še vedno povečini povezani z islamskim radikalizmom. Drugi moment, ki se mu na področju terorizma posveča veliko pozornost, pa je ekstremno desni radikalizem, ki je v določenih državah zelo problematičen.

Se tujerodnemu islamskemu radikalizmu kot protiutež skuša vzpostaviti domači radikalizem skrajne desnice?

Absolutno eden na drugega vplivata. Vse skrajnosti so v večini vzpodbujene s strani varnostnih in družbenih dejavnikov na katerega evropske družbe nimajo ali nočejo imeti odgovorov.

Masovne migracije v vsakem primeru predstavljajo varnostno tveganje. Kako se Evropa kot celina danes sooča s tem? Zgleda, da večino bremena še vedno nosijo države same. Kakšni so mehanizmi EU in posameznih držav za obvladovanje te problematike? Ali imamo dovolj kapacitet za varno prihodnost?

Absolutno po zadnji migracijski krizi ni bilo storjeno dovolj potrebnih ukrepov. V tem obdobju je Evropa popolnoma zaspala v zvezi z vzpostavljanjem novih mehanizmov, ki bi okrepili varnost na njenih zunanjih mejah. Dejstvo je, da zunanje članice Schengenskega območja nosijo največje breme vseh teh aktivnosti.

Upajmo, da koraki, ki smo jim priča v tem trenutku, ob pomoči Grčiji, nakazujejo na nek nov trend, kjer bo Evropa uvedla celovit pristop in pomoč tistim državam, ki so najbolj na udaru.

Mogoče veste, kakšni so načrti s Frontexom? V kakšno kapaciteto naj bi se razvil?

Tukaj trčimo na eni strani na interes Evropske komisije, da bi Frontex okrepila, predvsem s povečevanjem operativnih kapacitet. Na drugi strani pa posamezne države na svojem ozemlju še vedno nasprotujejo močnejšim kapacitetam, ki bi jih Frontex imel za posredovanje v kriznih razmerah pri nadzoru nad zunanjimi mejami.

Menim, da bo situacija, ki je pred vrati, vseeno odločitve potiskala v smer, da se bo Frontex dolgoročno krepil. To sicer ne bo tako hitro, kot bi to potrebovali in si želeli. Ocenjujem, da bo počasi dobival neko močnejšo vlogo, kjer bo lažje posredoval v obliki aktivnejše pomoči nacionalnim kapacitetam.

V drugem delu intervjuja se še konkretneje posvečamo problemu množičnih migracij za EU in Slovenijo ter še nekaterim drugim aktualnim varnostnim grožnjam … jutri na Domovina.je

2 KOMENTARJI

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime