Prihaja politična predstava za umirajoče v čakalnih vrstah javnega zdravstva

Rok Čakš
7

V prihajajočem tednu bomo priča velikemu finalu političnega prepira za oslovo senco, kako dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukiniti brez da bi ljudje opazili, da bo v obvezni obliki obstajalo naprej. A medtem ko se oblastna politika gre svoje predstave za javnost, v medije prodirajo frapantne zgodbe, ki pričajo o razsežnostih razkroja slovenskega javnega zdravstvenega sistema.

Pred kakšnim tednom je TV Slovenija poročala o starejši Ljubljančanki, ki je zbolela, vendar je k zdravniku niso sprejeli, ker nima opredeljenega osebnega zdravnika. Njen prejšnji je šel v pokoj, prav noben družinski zdravnik v Ljubljani pa novih pacientov ne sprejema. Upokojenski so svetovali, naj si osebnega zdravnika poišče izven Ljubljane.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka

To so dejanski, vsakodnevni problemi običajnih ljudi, ki pa jih politika ne naslavlja. Vso svojo energijo trošijo za obstransko, politično-ideološko vsiljeno temo, in to prodajajo kot ne vem kakšno zdravstveno reformo. Spreminjanje Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, kot se ga gredo sedaj, ne rešuje niti enega od problemov, zaradi katerega se javno zdravstvo sesuva samo vase.

Denimo tega, da državne bolnišnice in druge ustanove, glede na cene v Evropi, medicinsko opremo dvakrat ali trikrat preplačujejo. Da težko bolni pacienti na nekaterih klinikah postelje in terapije dobivajo kar na hodnikih. Da ljudje umirajo v zakonsko nedopustno dolgih čakalnih vrstah. In navsezadnje, da vse več mladih zdravnikov zaradi neugodnih pogojev, močno davčno obremenjenih plač in nestimulativnega delovnega okolja, beži v tujino. Kar ima seveda na koncu posledico, da naša bolna upokojenka, ki je del bruto plače vse življenje namenjala zdravstveni blagajni, zdaj v domačem mestu sploh ne dobi zdravstvene obravnave.

Tragedija vsega tega je, da rešitev ni na obzorju. Ves ta politični cirkus, ki smo mu priča že mesece, se namreč v ničemer ne vrti okrog reševanja navedenih bistvenih problemov. Če bodo do srede uskladili in sprejeli zakon po katerikoli verziji, ki jo predlaga ta ali ona levičarska stranka, se čakalne vrste ne bodo niti kanček zmanjšale, sistem ne bo pogoltnil niti evra manj denarja, bolniki iz bolnišničnih hodnikov ne bodo dobili postelje v sobi in v ambulantah zdravstvenih domov ne bo delal niti en družinski zdravnik več kot poprej.

Če bodo sprejeli zakon po katerikoli verziji, ki jo predlaga ta ali ona levičarska stranka, se čakalne vrste ne bodo niti kanček zmanjšale, sistem ne bo pogoltnil niti evra manj denarja, bolniki iz bolnišničnih hodnikov ne bodo dobili postelje v sobi in v ambulantah zdravstvenih domov ne bo delal niti en družinski zdravnik več kot poprej.

Ne gre za reševanje problemov ljudi, butelj!

Če je tako (in seveda je), se verjetno upravičeno sprašujete, zakaj potem oblastna politika s to temo izgublja toliko dragocenega časa, energije in resursov?!? Odgovor je, da je takšen pač modus operandi zadnjih nekaj levičarskih vlad, ki se ne ukvarjajo z dejanskimi problemi slovenskih državljanov, temveč z vsiljenimi agendami, bodisi s strani njim bližnjih interesnih lobijev, ideoloških aktivistov in drugih družbenih skupin, ki gravitirajo na politično levico.

Za primer poglejmo samo aktualno dogajanje okrog tako imenovanega “ukinjanja” dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Temo je, iz ideoloških razlogov, uspešno izsilila takrat še nadkoalicijska partnerica Levica, spromovirali pa so jo osrednji mediji. In čeprav se je, tudi zaradi nje, sodelovanje med peterčkom in Levico na koncu prelomilo, je politika vanjo zabredla že tako globoko, da se iz nje več ne zna umakniti.

Vse skupaj je na las podobno graditvi TEŠ6, katero je izsilil močan energetski lobi. Kasneje, ko se je izkazalo, da so stroški gradnje drastično narasli, da so prakse koruptivne, premoga ni toliko in daje manj energije od obljubljene, elektrarna na premog pa je preživeta stvar, ki močno povečuje ogljični odtis države, pa je bilo za politiko vedno prepozno, da bi se iz projekta umaknila.

A vsem koruptivnim praksam navkljub smo z dograditvijo TEŠ6 vsaj zadovoljili dobro tretjino slovenskih energetskih potreb. S posvečanjem nebistvenim problemom v zdravstvu pa zadovoljujemo zgolj lobije, ki jim ustreza ohranjanje statusa quo. Denimo posrednike pri prodaji materiala ter druge zasebne interese v zdravstvu, ki s svojo “takojšnjo rešitvijo” izkoriščajo nesposobnost javnega zdravstvenega sistema, da v doglednem času sprocesira  čakajoče na zdravljenje.

Ironija na kubik

Ironija situacije je, da levica ravno s strašenjem pred privatizacijo zdravstva in ohranjanjem statusa quo omogoča bliskovito privatizacijo, saj ljudem, če ne želijo umreti v čakalnih vrstah, ne ostane drugega, kot da preko komercialnega zavarovanja ali samoplačništva obiščejo zasebnika, ali pa gredo na zdravljenje v tujino.

Ironija situacije je, da levica ravno s strašenjem pred privatizacijo zdravstva in ohranjanjem statusa quo omogoča bliskovito privatizacijo zdravstvenega sistema.

A s tem ironije še ni konec. Ministru za zdravje Šabedru lahko preberemo z obraza, kako neumno in nesmiselno se mu zdi ukvarjanje s to nekoristno zadevo. Če ima človek kaj vesti in ni morda plačanec interesov, ki jim koristi status quo, potem ga verjetno obremenjuje dejstvo, da na tak način zapravlja resurse, čas in davkoplačevalski denar, medtem ko je objektivno odgovoren za katastrofalno stanje celotnega sistema. In povrh vsega je še po medijskih lestvicah sodeč četrti najpriljubljenejši politik v državi, kar je krona ironij tega trenutka.

Seveda bo v očeh posameznika zdravstveni minister ostal priljubljen do prvega obiska zdravnika v javnem zdravstvenem sistemu, ko ta za pacienta ne bo na voljo. Ali pa vsaj ne še nekaj časa. Morda bo slovenski plačnik v zdravstveno blagajno vladajočim šele takrat postavil bistveno vprašanje: ali je do ljudi pravično in solidarno, da svoje politične agende gradite na domnevnih rešitvah, ki ne rešujejo ničesar, še najmanj pa težav običajnih ljudi, ki jim pripada zdravljenje v razumnem roku?

Od odgovora si kajpak ne more kaj veliko obetati, saj je politična elita za trezno razumevanje situacije preveč odtujena od realnosti. Jasno, ko njim kaj resno zaškripa, niso uporabniki domačih storitev javnega zdravstva, temveč letijo v Švico, Nemčijo ali ZDA. Račun pa nemalokrat izstavijo kar domačemu Zavodu za zdravstveno zavarovanje.

Zato tudi problemov običajnih ljudi ne morejo razumeti. Povsem dovolj jim je, da jih ti ljudje vedno znova izvolijo na oblast. In prav imajo, krivda ni pri politikih na oblasti, temveč pri tistih, ki jih tja tako vztrajno postavljajo.

Razsežnosti nerazumevanja problema s strani elit …

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Dober zapis.
    Res je problem v tistih, ki ji (politike) tja postavljajo. Volenti no fit iniuria pravi latinski rek. V prevodu : tistemu, ki hoče, se ne zgodi krivica. Nas je kar nekaj, ki te “krivice” sicer nočemo, a kaj, ko odloča masa, ki pristaja na to, da volimo stranke in ne poslancev, ki pristaja na medijske manipulacije, ki pristaja na to, da je edini kriterij katero stranko obkrožiti, permanentna ideološka državljanska vojna, ki se je začela pred 70-80 leti in nikdar končala.

  2. Administrativna ukinitev oz. politično “preoblikovanje” dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki se ga je pod neznosnim populističnim pritiskom “mesečnikov” Levice, medijskih dreserjev javnega mnenja in levičarskih sindikalistov lotila Šarčeva idejno, programsko ter akcijsko neenotna in medsebojno strupeno popadljiva manjšinska koalicija (LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus), je le še ena strankokratska podla politična prevara volivcev in davkoplačevalcev ter le še en lažni nadomestek nujno potrebne strateško domišljene in celovite reforme razpadajočega in hirajočega sistema javnega zdravstva v RS.
    Ne nazadnje je nepremišljena in brezumno hazarderska ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja tudi še en puhli in prazni nadomestek kakršne koli resnične strateške reformne zamisli, ideje in odgovorne politične akcije, s katerim naj bi Šarčeva vlada dejavno in tvorno posegla v aktualno pogubno “stabilnost statusa quo”, v razpadanje državnega zdravstva in državnega zavarovalništva “pri živem telesu” zaposlenih v zdravstvu in zavarovalništvu ter “pri živem telesu” potencialnih zavarovancev in pacientov v čedalje daljših in čedalje bolj brezupnih čakalnih vrstah.
    Že od vložitve surove populistične zakonske pobude Levice je jasno, da denarja za zdravstvene storitve z ukinitvijo prostovoljnih dopolnilnih zavarovanj ne bo nič več, le da bo monopolna državna zavarovalnica poslej pobirala prej prostovoljne in poslej obvezne prispevke zavarovancev ter da bo državni zavarovalnici za hrbtom poslej stal (v rezervi) državni proračun, ki bo morebiti premalo zbranega denarja od zavarovancev moral dopolniti z dodatnimi proračunskimi “injekcijami” od vseh davkoplačevalcev.
    Skratka, državljanom oz. zavarovancem bo odvzeta pomembna demokratična pravica, da se še naprej svobodno in samostojno odločijo za morebitno sklenitev dopolnilnega zavarovanja (ali ne!) ter za izbrano zasebno ali državno zavarovalnico (ali ne!), ki za ponujeno dopolnilno zavarovanje zavarovancu obeta in zagotavlja največ.
    Nič od tega. Poslej naj bi bilo dopolnilno zavarovanje obvezno za vse, premije enake za vse, državna zavarovalnica ena sama za vse in njena volja ter sposobnost za pošteno in učinkovito delitev zbranih sredstev zavarovancev – ena sama za vse.
    Popolna centralizacija in monopolizacija financiranja javnega zdravstva s strani ene in edine dovoljene državne zdravstvene zavarovalnice bo seveda le še pospeševala dodatno centralizacijo in monopolizacijo državnega zdravstva ter v njegovem okviru nadaljnjo rast sistemske korupcije, klientelizma, nepotizma in drugih oblik nezakonitega in nemoralnega parazitiranja na zbranih sredstvih zavarovancev in davkoplačevalcev v RS.
    Edina logična posledica strateško in finančno nedomišljene ukinitve prostovoljnih dopolnilnih zavarovanj ter popolne centralizacije in monopolizacije državnega zavarovalništva bodo le še daljše čakalne vrste v državnem zdravstvu, še nižja kakovost uslug in storitev v njem, saj bodo v bistvu nespremenjene finančne razmere v sicer povsem reformno nedotaknjenem državnem zdravstvu in zavarovalništvu preganjale iz pretesnega in preobremenjenega sistema državnega zdravstva preobremenjene in nezadovoljne zdravnike, medicinske sestre in druge sistemsko izkoriščane in podcenjevane kadre v zdravstvu.
    Iz strokovno utemeljenih opozoril in predlogov Zdravniške zbornice Slovenije in drugih kompetentnih organizacij ter nekaterih opozicijskih političnih strank pa se bodo še naprej nazadnjaško in populistično norčevali ideologi in aktivisti Levice ter SD, ki s srdito obrambo javnega/državnega zdravstva in zavarovalništva branijo predvsem interese mafije v belih haljah in posredniške mafije, da bo lahko vsako leto še naprej parazitsko prečrpala iz sredstev zavarovancev za javno zdravstvo v zasebne žepe in na zasebne račune nekaj sto milijonov evrov.
    Policija, NPU, Državno tožilstvo s specializiranim oddelkom, Računsko sodišče RS, Komisija za popularizacijo korupcije RS pa bodo ob vsej tej sistemski korupciji in kriminalu v javnem zdravstvu še naprej alibično – gledali (v)stran.

  3. Ne bo držalo… Združitev pomeni več denarja za zdravstvo… Manjše stroške in dobiček zavarovalnice se bo tudi lahko porabil za zdravstvo, medtem ko se bo po zdajšnem sistemu uporabil za nakup in privatizacijo zdravstva. Potem bo šele štala… a nekateri bodo obogatelu.. in tu se skriva maček….

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime