Dolge lovke Katarja

Katar je stavil na propagandno vojno, ki se je izkazala za zelo uspešno. Po eni strani se promovira kot moderno državo, ki gradi moderne objekte, se zanima za umetnost in želi biti del hipsterske mode. To je le fasada, ki v ozadju skriva gnilobo najbolj zadrtega islamizma, ki se kaže v podpori organizacijam, kot so Islamska država, Hezbolah in Hamas.

Leta 2013 je Katar s svojimi zalivskimi sosedami, Savdsko Arabijo, ZAE, Bahrajnom, Jemnom in potem še Egiptom sklenil skrivni sporazum, v katerem se je zavezal, da ne bo podpiral opozicijskih gibanj v omenjenih državah, financiral islamističnih organizacij, predvsem Muslimanske bratovščine, torej gibanja, ki je takrat ogrožalo vse omenjene države. Ena izmed zahtev je bila, da Al Jazeera, medijska roka katarskih interesov in propagandni stroj islamističnih organizacij ter Muslimanske bratovščine, preneha delovati v omenjenih regijah. Katar je kljub podpisanemu sporazumu podprl Muslimansko bratovščino, financiral teroristične organizacije in uporabil Al Jazeero za brutalen medijski obračun z režimi, ki vodijo države podpisnice.

Prevrati v Egiptu

Prva država, ki je izkusila udar katarskega denarja in vpliva, je bil Egipt, ki se je soočal z islamističnim uporom. Egiptovska vojska je sicer podprla Muslimansko bratovščino proti sekularni opoziciji na volitvah leta 2012, ko je Ahmed Shafik predstavljal civilno in demokratično iniciativo, ki bi verjetno zmagala na volitvah, če bi ga vojska podprla. Vojska se je v strahu pred izgubo privilegijev združila z islamističnimi silami, ki so slavile s slabima dvema odstotkoma prednosti. Ne pozabimo, da so leta 1952 svobodni oficirji pod vodstvom Gamala Abdela Naserja z državnim udarom prevzeli Egipt tudi s pomočjo Muslimanske bratovščine, ki je poskrbela za ulične izgrede, požige in nasilje. Idila med obema akterjema se je končala kmalu, saj je Naser ugotovil, da si z Muslimansko bratovščino ne želi deliti oblasti, kar se je končalo z odstranitvijo glavnih akterjev. Sajed Kutb je doživel usodo na vislicah, Muslimanska bratovščina pa se je potuhnila v ilegalo do volitev leta 2012.

Muslimanska bratovščina, lačna vladavine po šestdesetih letih čakanja na prevzem oblasti, se je lotila vodenja vlade kot buldožer na steroidih – nemudoma so poskrbeli za menjave ne le na vzvodih moči, ki jih je tradicionalno vodila vojska, ampak so celo zamenjali guvernerje provinc, ki predstavljajo prefinjene interese med vojsko, lokalnimi klani in političnimi predstavniki. Na primer, če določen klan oziroma družina vodi v določeni regiji policijo, potem bo druga družina vodila vojsko in tretja carino, torej ekonomijo. Takšna delikatna klanska razmerja so del politične ureditve v Egiptu že stoletja, zato je radikalni poseg Muslimanske bratovščine v ta razmerja združil tako klane kot vojsko proti islamističnim silam, ne glede na dejstvo, da so omenjeni klani izjemno tradicionalno usmerjeni in globoko religiozni.

Leta 2013 je egiptovska vojska proti predsedniku Morsiju izvedla državni udar z namenom ponovne utrditve vojske na oblasti s trdno podporo ljudstva. To je bil izjemen manever, ki je vojsko tako močno zacementiral, da še danes nima resne opozicije. Pomislimo, da je predsednik Mubarak z reformo leta 1999 začel odpirati Egipt civilni oblasti. Po revoluciji leta 2011 je vojska navidezno stopila na stran ljudstva in podprla odstranitev Mubaraka. Potem je podprla Muslimansko bratovščino, ki je zagotovila, da se civilna oblast ne vrne več v vlado. Na koncu je uspešno izvedla udar proti izvoljeni Muslimanski bratovščini in si povrnila moč, ki jo je imela leta 1952! Priznati moramo, da egiptovsko vojsko vodijo ljudje z izjemno mero strategije in samopreživetja.

Takoj po udaru leta 2013 je Katar odprl fronto proti Egiptu – medijski napad na vojsko ter financiranje sinajskih terorističnih skupin, ki so preko Gaze dobivale orožje in borce. Podobno se je zgodilo v Jemnu, kjer je Katar odkrito podpiral zaprisežene sovražnike Savdijcev – hutijevce. Savdska Arabija, ki je popolnoma odvisna od prodaje energentov, si ni mogla privoščiti, da bi hutijevci popolnoma nadzirali Hormuško ožino in celo onemogočili trgovske poti preko Rdečega morja in Sueškega prekopa. Alianso med Katarjem in Iranom je videla celotna regija, teroristične organizacije, ki sta jih napajala oba režima, pa so odprle fronte v Jemnu, Egiptu, Libiji, Siriji, Libanonu in Sudanu. Os zla Katar–Iran je regijo popeljala v vojno, ki poteka še danes.

Alianso med Katarjem in Iranom je videla celotna regija, teroristične organizacije, ki sta jih napajala oba režima, pa so odprle fronte v Jemnu, Egiptu, Libiji, Siriji, Libanonu in Sudanu. Os zla Katar–Iran je regijo popeljala v vojno, ki poteka še danes.

Islamistična radikalizacija

Katar je stavil na propagandno vojno, ki se je izkazala za zelo uspešno. Po eni strani se promovira kot moderna država, ki gradi moderne objekte, se zanima za umetnost in želi biti del hipsterske mode. To je le fasada, ki v ozadju skriva gnilobo najbolj zadrtega islamizma, ki se kaže v podpori organizacijam, kot so Islamska država, Hezbolah in Hamas. Katar je investiral milijarde v humanitarne organizacije na Zahodu, na primer v nevladne organizacije, kulturne ustanove in univerze, kot so Harvard, Columbia, Georgetown v ZDA in Oxford v Veliki Britaniji. Omenjene visokošolske institucije so izjemen primer islamistične radikalizacije, kjer je pozivanje k pogromom in zanikanje svobode govora postalo praksa. Zadnji primer je Mohsen Mahdawi, ki so ga omenjene univerze predstavile kot nevladnika, ki se bori za Palestince. Mahdawi je tipičen primer korupcije, ki je podprl zverinske pokole 7/10, opeval terorizem ter pozival k intifadi in džihadizmu v ZDA, medtem ko so omenjene institucije mirno tolerirale njegove ekstremistične izpade.

Katar je prelil ogromno denarja v zahodne nevladnike, humanitarne institucije in predvsem politiko. Qatargate je razkril izjemne razsežnosti korupcije v EU in ZDA, financiranje predstavnikov v Evropskem parlamentu in ameriškem kongresu, prelivanje denarja v nogomet preko UEFE, financiranje radikalnih mošej in ne nazadnje – Al Jazeere, ki je srčika katarskega vpliva! Obveščevalna služba Maroka je na primer sporočila, da je medijska roka Katarja opravila napad na Maroko, pri čemer ga je okrivila dobave orožja Izraelu in logistične podpore preko Tangierja. Zakaj? Maroko je bil ena od držav, ki je aktivno normalizirala odnose z Izraelom.

Ali smo ob dejstvu, da je v Sloveniji izgradnjo džamije financiral Katar, lahko prepričani, da se radikalizacija ne dogaja pred našimi očmi?

Spletni vplivneži

Danes Katar ne vpliva le na uradne institucije, nevladnike in mošeje. Eden njegovih glavnih adutov so spletni vplivneži, ki lahko preko spleta vplivajo na milijone ljudi. Katar je v zadnjem letu financiral več kot 250 vplivnežev, ki sodijo v sfero Trumpa oziroma so njegovi podporniki. Med najbolj znanimi primeri je Tucker Carlson, ki je postal vnet zagovornik Katarja. Tukaj leži največja nevarnost, saj si islamistične organizacije vneto prizadevajo za povečanje vpliva na Zahodu, kjer si lahko preko volitev, predstavnikov v parlamentih in lokalnih svetih prizadevajo za prikrito uvedbo islamističnega vpliva in zakonodaje. Kot primer naj navedem zakone proti »islamofobiji«, preferenčno obravnavo manjšin v sodnih procesih in toleriranje nasilja nad ženskami, kot so bili primeri posilstev pakistanskih tolp v Angliji in porok mladoletnih otrok.

Pomislimo, da v Evropi in Sloveniji toleriramo organizacije, ki jih celo države, kot sta Egipt in Savdska Arabija, obravnavajo kot ekstremistične ali celo teroristične. V EU delujejo organizacije, ki po ulicah evropskih mest javno podpirajo protijudovske pogrome, pozivajo h genocidu in zahtevajo uvedbo šeriatskega prava. Organizacije, ki so sicer prepovedane celo v Savdski Arabiji! Ni nenavadno, da nas uradni predstavniki Savdske Arabije in Emiratov opozarjajo pred grozečo nevarnostjo ekstremizma in terorizma. Nenavadno je, da zahodnjaki nikakor ne reagiramo na opozorila. Ali smo ob dejstvu, da je v Sloveniji izgradnjo džamije financiral Katar, lahko prepričani, da se radikalizacija ne dogaja pred našimi očmi?

Katar je v zadnjem letu financiral več kot 250 vplivnežev, ki sodijo v sfero Trumpa oziroma so njegovi podporniki. Med najbolj znanimi primeri je Tucker Carlson, ki je postal vnet zagovornik Katarja.

(D198: 32-33)