Dokaze, da socializem vodi le v enakost v revščini, je treba ponavljati kot papagaj. Drugi del intervjuja z dr. Gregorjem Virantom

POSLUŠAJ ČLANEK
V drugem delu intervjuja s strokovnjakom za javni sektor in nekdanjim politikom dr. Gregorjem Virantom smo se pogovarjali o stanju pravne države in sodstva v zadnjih letih, nedavnih Cerarjevih izjavah v smeri pristranskosti Vrhovnega sodišča pri odločanju o 2. tiru ter o anomalijah našega javnega sektorja.

Kaj kot pravnik menite o stanju pravne države, predvsem v luči padca odmevnih sodnih zadev na višjih instancah ter neupoštevanja odločbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol?

Dobra stvar je, da se sodni zaostanki zmanjšujejo in da se je poslovanje sodne veje oblasti v zadnjih letih nekoliko moderniziralo, predvsem preko digitalizacije. Je pa seveda stanje še daleč od dobrega. Moja teza je že dolgo časa, da bi bilo treba okrepiti vlogo predsednikov sodišč in njihovo odgovornost za rezultat posameznega sodišča.

Linije odgovornosti bi morale biti jasnejše, parlament pa bi moral ob vsakoletni obravnavi poročila o rezultatih sodstva glasovati tudi o zaupnici predsedniku Vrhovnega sodišča. Tako bi se okrepil nadzor nad uspešnostjo in učinkovitostjo sodstva, ne da bi to kakorkoli vplivalo na neodvisnost pri sojenju.

Kar se tiče politično izpostavljenih primerov, pa je sodstvo seveda v prevladujoči meri še vedno politično pristransko v korist levice – poudarjam, v prevladujoči meri, kajti tu ne gre posploševati. To se npr. lepo kaže v dejstvu, da Zoran Janković v sistemu uživa tako rekoč imuniteto.

Nespoštovanje odločb US pa je odraz nizke politične kulture in prava sramota je, da Cerarjeva vlada ignorira omenjeno sodbo.

Kako komentirate izjave doktorja prava Mira Cerarja, s katerimi je pojasnjeval svoj odstop in v njih celo izrazil dvom v nepristranskost najvišjega sodišča v državi?

Izjave o dvomu v delo sodišča je dal premier na osnovi izjave Vilija Kovačiča, da je po nekem pogovoru z vrhovnim sodnikom "dobil dober občutek". Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje do zadeve ali dogovarjanje s stranko je lahko razlog za izločitev sodnika. Kasneje se je z objavo posnetka sicer pokazalo, da ni šlo za takšno ravnanje sodnika, toda tega Cerar ni mogel vedeti. Te izjave mu ne zamerim, prav tako ne kritičnosti do sodbe - tudi sam se namreč ne strinjam z njo.

Premierjev odstop in njegovi nastopi v zvezi s tem pa so, kot sem že rekel, zelo spreten politični spin. Odstop je seveda farsa, saj bo Cerar v najslabšem primeru predsednik vlade dva tedna manj, razbremenil pa se je odgovornosti za težke odločitve.

Poanta te poteze je, da se je Cerar iz krivca za kopico spodrsljajev in neuspešen mandat vlade v očeh dela javnosti spremenil v žrtev. Odgovornost je spretno prevalil na koalicijske partnerje, sindikate, opozicijo, začel je celo govoriti o "starih silah". Resnično spretno je zameglil dejstvo, da razen relativnega političnega miru in stabilnosti njegova vlada ni naredila prav dosti.
Sodstvo je v prevladujoči meri še vedno politično pristransko v korist levice

Ste avtor enotnega plačnega sistema v javnem sektorju, ki velja še danes in na eni strani vzbuja kritike posameznih skupin, ki želijo iz njega izstopiti, na drugi pa opozorila, da se brez njega sistem plač sesuje. Kako bi po dobrem desetletju ocenili njegove pozitivne in negativne plati? Obstaja kakšna alternativa?

V celoti se strinjam z ugotovitvami OECD, ki je l. 2011 opravil pregled naše plačne reforme. Reforma je pomenila velik korak k odpravljanju kaosa in uvedbi reda, vendar bi bilo treba po toliko letih na podlagi analize učinkov določene stvari popraviti – zlasti odpraviti avtomatizme pri napredovanju v višje plače in zagotoviti več menedžerske avtonomije.

Vlada je zamudila priložnost, da to stori v mandatu, ki je bil zaradi gospodarske rasti idealna priložnost. Poleg tega je naredila še dve veliki napaki: popolnoma je izgubila nadzor nad povečevanjem števila zaposlenih, zaradi česar je šla masa plač v nebo (na mesečni ravni se se povečala kar za 50 milijonov), in se nespametno spustila v parcialna pogajanja ter dogovore s posameznimi sindikati. Resnično se je obnašala kot kokoš brez glave.

Enotni plačni sistem seveda ni edina možna rešitev, mislim pa, da je v slovenskih razmerah vsaj še 20 let najboljša opcija. Je odlično orodje za upravljanje plačne mase in uravnavanje razmerij med plačami v javnem sektorju, kjer bi popolna svoboda posameznih proračunskih uporabnikov vodila v kaos. Ampak še tako dobro orodje se v rokah slabega mojstra izjalovi.
Vlada je ravnala, kot da bi želela ustvariti obilen, a uboren javni sektor, namesto da bi si prizadevala za vitek, a dobro plačan in kvaliteten javni sektor.

Kako komentirate zadnje stavke javnega sektorja ter predvsem trditve SVIZ-a, da so učitelji po plačnih razredih v slabšem položaju od enako izobraženih državnih uradnikov? Zakaj je po vašem mnenju SVIZ-u spodletelo skleniti dogovor z vlado in so zdaj, po Cerarjevem odstopu, šolniki vsaj za nekaj časa ostali brez vsega?

Razmerje med učiteljskimi in uradniškimi plačam je preveč kompleksno za kratek odgovor. Na splošno pa je treba pritrditi sindikatom javnega sektorja, da so plače javnih uslužbencev od sprejema zakona o sistemu plač l. 2003 rasle bistveno počasneje od plač v gospodarstvu. Javni uslužbenci bi morali imeti nekaj od gospodarske rasti.

Vlada bi se bila morala s sindikati že zdavnaj dogovoriti o generalni uskladitvi plač glede na gospodarsko rast oziroma rast produktivnosti v državi. Namesto tega je povečala plačno maso s povečanjem števila zaposlenih za 10.000. Kot da bi želela ustvariti obilen, a uboren javni sektor, namesto da bi si prizadevala za vitek, a dobro plačan in kvaliteten javni sektor. Strateško gledano povsem narobe.

Je javni sektor v Sloveniji prevelik? Ali oz. kje bi vi naredili reze?

Javni sektor je bil še pred nekaj leti po obsegu v povprečju EU in OECD, v mandatu Cerarjeve vlade pa so številke zbezljale. Število zaposlenih je treba vrniti na nivo iz 2008 ali 2013. Podatki kažejo, da je nadpovprečno veliko predvsem šolstvo.

Državna uprava se je od 2005, ko smo jo začeli krčiti, zmanjšala za petino, število zaposlenih v zdravstvu pa je tako konstantno pod povprečjem. V nasprotju s splošnim mnenjem, da je največ rezerve v birokraciji, je v resnici manevrski prostor predvsem v šolstvu. V birokraciji je problem drugje – pogosto dela napačne stvari.

Kaj menite, da bi bilo potrebno, da bi se – če sploh – v Sloveniji nekoč osvobodili "tranzicijske" (če temu še lahko pravimo tranzicija) miselnosti in bi se denimo demoniziranje zasebne pobude postavilo vsaj na stranski tir? Polagate v tem pogledu kaj upanja v mlade generacije oz. njihove predstavnike, ki počasi zavzemajo pomembna mesta v družbi?

Dolgo sem verjel, da se bodo mlajše generacije osvobodile socialistične miselnosti, a ko gledam podatke, kako mladi množično podpirajo levičarske stranke, me zaskrbi. Mladi politični voditelji, ki ne gradijo na populizmu, ampak na racionalnih programih, temelječih na svobodi, morajo odigrati svojo vlogo pri osveščanju vrstnikov.

Treba je kot papagaj ponavljati neizpodbitna zgodovinska dejstva in dokaze, da socializem vodi le v enakost v revščini, ekonomska in siceršnja svoboda pa ustvarja materialno in duhovno bogastvo družbe. Morda bi kazalo to ponazarjati z enostavnimi primeri: bi raje živeli kot Venezuelci, Kubanci in severni Korejci ali kot Švicarji, Nizozemci in Novozelandci?

Preberite še zelo zanimiv prvi del intervjuja z dr. Gregorjem Virantom: Danes ne bi ravnal niti za malenkost drugače, čeprav sem si s tem zapečatil politično kariero
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike