Desetletje papeža Frančiška: od zračenja zatohlih soban do "katastrofe"

POSLUŠAJ ČLANEK
Na današnji dan pred desetimi leti je Argentinec Jorge Mario Bergoglio prvič kot papež Frančišek pomahal z balkona in ljudi razorožil s preprostim »dober večer«. Preden je sam podelili svoj blagoslov, je prosil ljudi, naj molijo zanj.

Svoj papeški program si je izbral že z imenom – Frančišek. Preprostost, predanost Bogu in odrinjenim. Je prvi latinskoameriški papež, prvi jezuit in prvi redovnik po 167 letih. In prvi, ki je povzročil toliko nemira.

Dunajski nadškof Schönborn je nedavno pronicljivo komentiral, da je Frančišek papež brez vseh okraskov. In res je takoj po nastopu službe odklonil kar nekaj zunanjih časti. Odklonil je papeško garderobo, papeško prestižno stanovanje, vozni park, pošvedrani čevlji so postali njegova blagovna znamka.

Ko so ga novinarji na enem od njegovih znamenitih intervjujev v letalu vprašali, kaj ima v svoji črni torbi, ki jo vedno nosi sam, je dejal, da naj ne skrbijo, da nima šifer za jedrske rakete in da ne vidi razloga, da bi mu morali drugi nositi torbo, če jo lahko nosi sam. Rekel je, da je potrebno ostati predvsem normalen in da je normalno, da si človek sam nosi svojo torbo.

Papež si zdaj žal ne nosi več sam torbe, saj je zdravstveno toliko opešal, da se v javnosti že nekaj mesecev pojavlja na invalidskem vozičku. Ostaja pa normalen.

Poglejmo najpomembnejše poudarke prvega desetletja njegovega pontifikata.

Spremembe in novosti


Prva novost je bila, da je Frančišek moral vladati ob obstoju še drugega papeža, ki je odstopil. V zgodovini je ob takih situacijah svojčas prihajalo do vojn, ta dva gospoda pa sta to gentlemansko in prefinjeno izpeljala. In to kljub temu, da so določeni krogi v Cerkvi redno skušali zaslužnega papeža Benedikta XVI. postaviti za idejnega vodjo nekakšne opozicije proti Frančišku. Skupaj sta napisala prvo okrožnico Frančiškovega pontifikata Lumen fidei – Luč vere. 

Foto: Profimedia.si


 

Papež Frančišek je napovedal veliko, tudi storil je veliko, ker pa božji mlini meljejo počasi, seveda še ostaja veliko neuresničenega.

Njegovo prvo potovanje je bilo na otok Lampeduso, otok beguncev. Drugo potovanje je bilo v Albanijo, najrevnejšo evropsko državo. S tem je veliko povedal, kje vidi poslanstvo sebe kot papeža. Kardinalski zbor je v teh desetih letih postal veliko bolj mednaroden. Reformiral je vatikansko banko in jo napravil občutno bolj transparentno.

Poudarek je dal tudi verskemu dialogu. Posebno z islamom. Pri tem ne gre toliko za teološke razprave, ampak v prvi vrsti za topla človeška srečanja, ki šele odpirajo možnost za neke razprave.

Veliko in težko delo ga je pričakalo na področju spolnih zlorab v Cerkvi. Potegnil je odločne poteze, večkrat javno poudaril, da je doba pometanja pod preprogo končana. Kar nekaj visokih kleriških glav, ki so se do tedaj smatrale za nedotakljive, je odletelo. Celo cele škofovske konference.

Precej konkretno je reformiral rimsko kurijo. V njej močno povečal delež žensk. Objavil je dva najdaljša papeška dokumenta, ki sta bila kdaj napisana: Evangelii Gaudium in Amoris Laetitia. Še posebej slednji je močno razburkal cerkvene vode. V njem je namreč Cerkev predstavil kot bolnišnico za grešnike in ne kot hišo za farizeje. Posledično je pustil priprta nekatera vrata, ki jih je Cerkev stoletja zapirala.

Nasprotniki


Frančišek si je v teh letih pridelal tudi kar nekaj nasprotnikov. Njegova blagost ne pomeni omahljivosti in neodločnosti. Za njegove nasprotnike veljajo konservativnejši krogi v Cerkvi. Že njegova izbira imena je bila zgovorna: Frančišek – asiški revolucionarni svetnik! Številni kardinali so bili veseli, saj je ime obljubljalo reformni program. Drugi pa niso bili zadovoljni: »Katastrofa bo!« naj bi slovenski kardinal Franc Rode ob izvolitvi zašepetal ameriškemu kardinalu Williamu Levadi – tako vsaj poroča avstrijski katoliški portal Kathpress.

Zagotovo je močno na prste stopil kleriškim karieristom in povzpetnikom. Skušali so mu podtakniti marsikateri škandal, a jim nekako ni uspelo. Že na začetku pontifikata so mu očitali sodelovanje z argentinsko hunto, a jih je utišal Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Perez Esquivel, sam žrtev takratne diktature, in jasno povedal, da se je Frančišek vedno zavzemal za trpeče.

Nekaj glasnih nasprotnikov je dobil po objavi okrožnice Radost ljubezni (Amoris Laetitia). Takrat so se pojavili tako imenovani dubia kardinali, ki so s posebnim pismom izrazili dvom v nauk te okrožnice. Tudi amazonska sinoda je, čeprav večjih sprememb ni prinesla, pokazala zatohlost klerikalne strani Cerkve.

Danes je videti, da so njegovi največji nasprotniki znotraj Cerkve privrženci tridentinskega obreda ter nekaj posameznikov, ki so ostali brez privilegijev. Očitno tudi oni Frančišku, oziroma njihovi pogledi in način prakticiranja katolištva, ne ležijo prav posebno, saj jih je nedavno ponovno precej omejil.

Veliko dela in papeške modrosti bo v prihodnosti potrebno tudi z nemško cerkvijo, ki pa se mu počasi odmika iz povsem drugih, liberalnejših razlogov.

Frančišek se ne pusti ujeti v neke mnenjske spone. Ko se nanj sklicujejo konservativnejši kristjani ali kadar ga desničarski politiki želijo postaviti na svoj piedestal, vse zavrne s preprostim »kdo sem jaz, da bi sodil«. In ko bi ga želeli na čelo svoje kolone postaviti Lgbt ideologi, se hitro oglasi in pravi, da je treba ločiti ljubezen do vseh ljudi, tudi homoseksualnih, da pa gre pri lgbt za hudo zmotno ideologijo.



KOMENTAR: Andreja Barat
Najbrž je prav to papež, ki ga danes potrebujemo. Odpira vrata sobe, v kateri je preveč zatohel zrak in jih zapira, kjer je prevelik prepih.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike