Demokracija, beli Jezus in rasizem

dr. Gabriel Kavčič
Pred dnevi je bil v reviji Demokracija v rubriki »Glosa« (glose naj bi bili kratki in duhoviti članki) objavljeno peto nadaljevanje tako imenovanega »satiričnega« zapisa, ki je bil široko razumljen kot rasističen. Na zapis se je najprej na twitterju odzval minister Koritnik, potem pa so o njem poročali tudi t.i. mainstream mediji. Ovadena sta bila avtor zapisa Aleksander Škorc (psevdonim?) in odgovorni urednik Demokracije, Jože Biščak; stranka SDS kot lastnica manjšega dela založbe, ki Demokracijo izdaja, pa se je od zapisa distancirala in ga obsodila.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.






Z več strani torej na avtorja in na revijo letijo očitki o nedopustnem rasizmu in zlorabi krščanstva. Za pravilnost prve obtožbe je treba v tekstu prepoznati prepričanje, opravičevanje in celo aktivno zavzemanje za idejo o večvrednosti ene rase nad drugo/drugimi; za drugo obtožbo je treba najti dokaze o tem, da je nekdo vse to storil v imenu krščanstva in Boga; skratka, da je poskušal Boga prikazati kot rasista in krščanstvo kot njegovega glasnika.

Edini odziv s strani Demokracije, ki ga do sedaj imamo, je kolumna glavnega in odgovornega urednika, namreč: (1) da gre za serijo člankov in da je treba prebrati vse (vendar ne izvemo, kakšen naj bi bil kontekst); (2) da smo menda vsi, ki jim to besedilo ni všeč, del orkestriranega napada medijskega mainstreama proti desnosredinski vladi; (3) da je družina glavnega urednika prispevala sredstva in čas za semenišče, cerkev in streho nad glavo v Zambiji. Temu altruizmu lahko seveda samo zaploskamo.

A težava ostaja, in to je Škorčev zapis, ki je milo rečeno čuden in zaskrbljujoč. Vsebinski argumenti še vedno manjkajo, ker tudi glavni urednik ničesar ne pojasni. Zambija in Tanja Fajon ne prispevata k razrešitvi tega vprašanja, zapis pa ostaja, kakršen je.

Dopuščamo možnost, da se bo zadeva bolje razčistila, vsekakor pa nam besedilo – satirično ali ne – daje nekaj pomenljivih razmislekov o rasizmu.


  1. Znanost ne pomaga, še slabše postaja




Zapis kot tak je brez dvoma rasističen. Praktično vsak stavek, pa naj bo še tako satiričen – tega bralec brez širšega konteksta ne more vedeti in tega tudi ni dolžan – izraža prepričanje, ki je po definiciji rasistično: da imajo različne človeške rase različne značilnosti, sposobnosti ali lastnosti; in iz tega prepričanja izhaja tudi ločevanje na manj- in več- vredne rase.

Sledi tega prepričanja se najdejo takoj v prvem stavku. In tukaj je potreben komentar, da rasizem ni le tisti čuden občutek v glavi, da nekoga moti, na primer, nek temnopolti človek. Problem rasizma v zgodovini je vedno bil ta, da se je poskušal povezati z znanostjo svojega časa in s tem opravičiti samega sebe. Gre za psevdoznanstveno prepričanje, da obstajajo empirični dokazi, ki podpirajo ali upravičujejo rasizem. Spomnimo se samo na zloveščo knjigo H. Güntherja Rassenkunde des deutschen Volkes (Rasna znanost nemškega ljudstva) in njeno srhljivo udejanjenje v nacističnih zlorabah znanstvenih raziskav Josefa Mengeleja.

Skratka, sklicevanje na znanost je stara fora rasističnega prepričanja. Neracionalnost sovraštva do drugega človeškega bitja se poskuša napudrati z znanstvenimi dokazi. Človek pa bi upal, da bi ravno zaradi razvoja znanosti šli v boljšo smer zgodovine.
Sklicevanje na znanost je stara fora rasističnega prepričanja.



  1. Pomanjkanje lastne človečnosti povzroča, da jo zanikam nekomu drugemu




Razmislek o rasizmu odpira še eno zanimivo področje, in sicer vprašanje človeškega življenja. Prepričan sem, da se zgodovino da brati predvsem vprašujoč se, kdo je človek in kdo naj ne bi bil. In tisti, ki so jih »vladarji tega sveta« proglasili za ne-ljudi, so celo zgodovino trpeli, največkrat smrt. Kot je odlično (in žalostno) ponazoril Zavod Živim, je primerov dovolj: od »ničvrednega sužnja« in »ničvrednega Juda« v nekaj preteklih stoletjih prek »ničvrednega fetusa« do »ničvrednega migranta« v današnjih časih.

Da ne bo pomote: ta tema je politično in kulturno izjemno komplicirana, in ta članek ni reklama za noro migrantsko politiko. Poanta je tu povsem druga: človeškega dostojanstva se ne sme odvzeti nikomur. To je moralni absolut, za katerega veljavnost vera ni potrebna, in veže vsakega človeka, tudi tistega, ki tega absoluta ne priznava. Pomanjkanje osnovne človečnosti vodi v izgubo tega osnovnega človeškega instinkta, kar ima za posledico jemanje dostojanstva človeškosti komu drugemu. Če želite šolski primer tega razmišljanja, odprite Demokracijo in preberite »satiro« o tem, kako so nekateri ljudje na svetu menda podobni plevelu.


  1. Če se hočeš počutiti boljšega, rabiš nekoga, ki naj bi bil slabši




Ta tema sicer v Sloveniji ni prvič na tapeti. Pred dvema letoma je vanjo dregnil pater Branko Cestnik z odmevnim zapisom na svojem blogu. Njegova ideja je bila, da je za rasizem potreben napuh, kar seveda drži kot pribito. Sam bi to opisal malo drugače, in sicer, da je zanj potreben slabič, ki uživa, ko ima nekoga pod seboj, in se hkrati dobro počuti, če ima slučajno garancijo tudi nad seboj (o tem več pod četrto točko).

Za rasizem je potreben škodoželjni slabič, ki rabi nekoga, ki je menda slabši: morda slabše rase, morda manj pravoveren, morda bolj grešen, morda manj … karkoli. Če se hočeš počutiti boljšega, rabiš nekoga, ki je slabši. Ki ga ni škoda. Avtor zapisa v Demokraciji bi temu očitno rekel »ciljna eliminacija«.
Za rasizem je potreben škodoželjni slabič, ki rabi nekoga, ki je menda slabši: morda slabše rase, morda manj pravoveren, morda bolj grešen, morda manj … karkoli.



  1. Kako lepo je, če sam bog blagoslovi moje blodnje




In kaj je lepšega kot to, da zamišljeno superiornost požegna še višja inštanca. Kaj je lepšega, kot to, da Bog blagoslavlja boljšega, bolj belega, bolj pravovernega, bolj pravičnega? Lepše je morda samo to, da kar Bog sam postane bel (to zmotno trdi avtor), se postavi za branitelja svoje rase in »opravi s slabimi«, kot tudi lahko preberete v Demokraciji.

Ta bog ima »samo« eno težavo, ki pa je precej velika: da ni Bog. Je le bog, utvara. Je le bog, ki naj bi blagoslavljal neke blodnje, nima pa čisto nič opraviti z Bogom, razodetim v Jezusu Kristusu. Nič več ni človek ustvarjen po Božji podobi, temveč bog ustvarjen po slabičevi.

In če želite povzetek teh razmislekov, lahko vse najdete v enem samem stavku v Demokraciji: »Ker se bela rasa ne zmore obraniti pred navalom nekaterih ras, bo Bog ustvaril virus, ki bo najnaprednejšo raso rešil pred uničenjem«. Če ne bi šlo za objavo v pomembni reviji in zelo resno tematiko, bi človek mislil, da gre za čudaškega spletnega trola. Ko na dan udari rasizem (»naval drugih ras«), se zbudi težnja po njegovi znanstveni utemeljitvi (»virus«), vse skupaj pa začini apokaliptični bog, da je zadeva poštemplana še od zgoraj. V resnici pa je vse skupaj le zlobna blodnja slabiča.

Skratka, samo upamo lahko, da gre za neko skrajno neprimerno satiro. Sicer je to besedilo žaljivo, kulturno problematično, človeško zavržno, za krščanstvo ter Boga skrajno škodljivo in – kar je na neki način najhuje – do kraja neumno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja