David Sipoš: Težko je imeti "desni brand pod levo vlado" (2. del)

David Sipoš je mlad slovenski režiser, ustanovitelj in vodja uspešnega Studia Siposh, ki je Slovencem prinesel številne filme s sicer redko izpostavljenimi tematikami – od zgodb svetniških kandidatov do domoljubja in osamosvojitve. Z novim filmom, ki bo javnosti premierno predstavljen v nedeljo na platformi YouTube, v živo pa so ga gostom predvajali že v torek, posega v čas 2. svetovne vojne na Slovenskem.

V prvem delu intervjuja z Davidom Sipošem smo govorili o novem filmu, njegovi zgodbi in financiranju, pa tudi o tem, kako nadaljevati boj za pravice žrtev povojnih pobojev. Danes pa preberite več o domoljubju, moraliziranju v umetnosti, sodelovanju z državo pri Prešernovi proslavi in še marsičem.

Videti je, da v svojih filmih veliko pozornosti posvetite zgodovinski korektnosti, avtentičnosti, celo arhaičnemu jeziku igralcev. Kako pomembno se vam to zdi, kako to zagotovite?

Zgodovinska avtentičnost je velikokrat izziv in nikakor ne pravim, da so vse stvari, ki jih dajemo v filme, stoprocentno zgodovinsko avtentične, ker je to skoraj nemogoče. Konec koncev nimamo niti avdio posnetkov iz 19. stoletja, kako so Slovenci takrat govorili, in lahko le predpostavljamo, da je tekst, ki je bil v tistem času zapisan, bil približno tako tudi izgovorjen. Zgodovinska avtentičnost najbolj koristi pri tem, da se lahko igralec res vživi v tisto obdobje. Mislim, da je tu predvsem ta efekt, da gledalca res prepričaš, da se preseli v neko drugo časovno obdobje, nek specifičen primer v zgodovini, na način, da mu poskušaš prislikati ta čas čim bolj natančno. Koliko nam to uspeva, je drugo vprašanje. A v vsakem primeru se mi zdi, da vsak, ki se ukvarja z zgodovinskimi filmi, mora dati na to kar nekaj poudarka, ker drugače gledalca izgublja, kar pomeni, da tudi izgublja težo zgodbe, ki jo hoče sporočiti.

Še ena stvar, ki se zdi skupna vsem vašim filmom, vsaj slovenskim, je element domoljubja. Zakaj je to tema, ki vas spremlja skozi različne stvaritve?

Zanimivo vprašanje, ker se s tem posebej ne ukvarjam, da bi mi bilo to težko na kakršenkoli način sporočati. Se mi zdi, da izmed filmov pa skoraj vsak govori na nek način o domoljubju. Večkrat mi pade na misel film Kaplja na vedru o škofu Smeju, kjer se mi zdi, da sta njegovo domoljubje in ljubezen do jezika predstavljena na en tak nežen, poetičen način, mogoče me je takrat tudi prekmurska pokrajina malo očarala. Zdi se mi, da je bila ta ljubezen do jezika, do naroda, do države, ki jo imamo, pravzaprav pri meni položena v zibelko. A ne na vsiljiv, zelo zavesten način. Pride to precej spontano. Če ljudje veliko beremo ali če želimo biti samo pošteni in plačevati davke ali biti dobri državljani, na nek način moramo imeti radi Slovenijo, da to počnemo. Ker drugače smo lahko samo v konstantni mržnji ali nekem odporu in kritiziranju, v resnici smo pa mi tisti, ki smo poklicani k temu, da to državo naredimo lepšo in boljšo.

Nekateri so poklicani k temu, da jo delajo boljšo kot politiki, drugi smo pa poklicani k temu, da govorimo zgodbe. Gotovo sem bolj na tej strani, da poskušam Sloveniji prinesti zgodbe ljudi, ki bi lahko inspirirale in navdihovale naslednje rodove. Tudi naši filmi so narejeni tako, da mladega gledalca, ki je dandanes vajen toliko enih vizualnih dražljajev, vseeno lahko obdržijo in da niso klasično dokumentarno dolgočasni. Ampak da so pravzaprav neka vizualna poslastica. In da s tem sporočamo mladini, naj se potrudi ostati v Sloveniji, in ne dovolimo, da se nam še kdaj zgodi eksodus, ki je bil sicer po vojni sprožen čisto drugače, da ne izgubljamo ljudi, ki so sposobni, pošteni in dobri, samo zaradi tega, ker se tukaj mogoče ne strinjajo s politiko ali se jim zdi, da je ekonomska situacija malce slabša. Če bodo sposobni in zagreti ljudje ostali v Sloveniji, smo mi tista generacija, ki bomo ustvarjali dobra podjetja, ki bodo dobro plačevala in Slovenijo naredila uspešnejšo in prijetnejšo državo za živeti.

Zdi se tudi, da je pri temah, ki se jih lotevate, pogosta nevarnost, da bi zašli v moraliziranje, da bi morda s tem zmanjšali tudi umetniško vrednost samega filma ali drugega medija. Ste kdaj zaznali to nevarnost ali razmišljali o tem?

Pri teh temah, sploh, ko izhajaš iz enega okolja, kjer je mogoče manj samokritičnosti, se lahko hitro zaplezaš v situacijo, ko govoriš o eni stvari samo enostransko ali ustvarjaš same hagiografije, kjer so ljudje predstavljeni samo skozi pozitivno luč, kot da so pravzaprav že od otroštva naprej bili svetniki. Se mi zdi, da toliko samokritičnosti imamo. Gotovo vsakemu človeku koristi še kaj več samokritičnosti, ampak naši filmi do sedaj so vsekakor skušali predstaviti tudi te ljudi, ki jih sedaj hočemo oklicati za svetnike, na način, da so tudi oni bili krvavi pod kožo in da so imeli kakšne napake, za katere so se morali truditi, da so jih popravljali. Slomšek se je v našem filmu stepel z enim fantom, Franc Ksaver Meško ga je pil z župnikom in sta skupaj dvomila v Boga. To so take izjave, ki mogoče koga, ki išče v naših filmih samo puritanstvo, odbije, a mislim, da je veliko več tistih, ki to vidijo kot en klic k temu, da naši filmi niso samo za svetnike, ampak so za navadne ljudi, ki si želijo iz dobrih vzorov nekaj naučiti se. Upam, da nam tukaj uspeva, da peljemo kolikor toliko vmesno pot med tem, da poskušamo biti stvarni glede tega, da svetniki in zgodbe navdihujejo, imajo včasih dve plati ali vsaj kakšen izziv, in tega, da smo na koncu boljši ljudje. In da pri teh izzivih morda večkrat pademo, a pomembno je, če se znamo potem pobrati.

Kakšna se vam zdi tukaj vloga umetnosti? Je umetnost zamejena z nekimi moralnimi okvirji ali je nekaj, kar potrebuje popolno svobodo od vsega?

Zelo kompleksno je odgovoriti na takšno vprašanje, ker se mi zdi, da si marsikdo ne prizna, da se v vsakem primeru samocenzurira. Tudi jaz gotovo večkrat živim v prepričanju, da sem poskušal biti okoli tega dosti objektiven. Po drugi strani marsikdaj ne priznamo, da mogoče delamo za svoje finančne koristi. Marsikdo ne bo govoril kakšnih slabih stvari o eni specifični zadevi, morda ravno zato, ker je to finančno povezano, ker je njegov delodajalec prijatelj s tistim in zato ne bo tega omenil. Tukaj smo marsikdaj zelo zatopljeni v neko prepričanje, ki ga težko razbijemo. To, da se človek poskuša spraviti iz svojega okvirja, je pravzaprav naloga, ki si jo mora človek zadati dnevno. Škoda je, ker se tega, da si nekdo to prizna ali da se vsaj odpravi na pot raziskovanja, kaj je svet izven njegovega mehurčka, marsikdo ne loti do zelo poznih let ali pa sploh ne. Ta pripravljenost na dialog, na odpiranje drugim idejam, je ena izmed najbolj bistvenih, če hoče človek v življenju postati moder.

Zdi se mi, da je modrost tista, po kateri bi morali vsi hrepeneti. Je pa res, da je svet marsikdaj tako ustrojen, da imajo nekateri večjo korist, če se večina ljudi ukvarja z nekimi problemi in so čim bolj pogrupirani v razne mehurčke in da se tepejo med seboj, kot pa da bi začeli sprejemati različne poglede na dele zgodovine, različne poglede na verska prepričanja, različna poglede na politična prepričanja in da bi lahko tukaj bil dialog. Se mi zdi, da je naiven tisti, ki misli, saj se za to vsi trudimo in tako ali tako delamo vsi samo v dobro, da se vsi trudimo k nekemu dialogu. Čisto vsak se mora sam pri sebi vprašati, kaj je njegov najbolj skriti motivator za kakšne izjave, za kakšna nesoglasja, nesprejemanja. A je res vse samo tako, tisto, kar se pogovarjamo navzven, ali imamo mogoče nekje v ozadju nekoga, ki nas vleče v eno ali drugo smer, pa si tega mogoče nismo nikoli priznali.

Kje pa so po vašem meje tega, kar lahko prikažeš v filmu ali kaj lahko z njim sporočiš?

Vest je eden izmed tistih dobrih mejnikov, ki nas omejuje glede tega, kaj je pravzaprav dobro, in mogoče to glavno merilo, ki bi si ga morali umetniki dajati sami sebi, ko se odločajo, kakšno sporočilo prinesti v svet. Ali je ta zadeva res dobra. Ali koristi človeku, da vidi, posluša, gleda, se seznani s stvarmi, ki so mogoče samo šokantne, ali so te šokantne stvari tudi dobre. Glavno vodilo pri umetnosti je, ali uporabnika nagovarja k boljšemu. V zelo širokem smislu. Ali k temu, da bo spoznal del širše slike, ki se dogaja okoli njega, bil seznanjen z zgodbami ali vidiki, ki jih do sedaj še ni spoznal, in da je vredu, da si razširi horizont. Seveda pa moraš človeku puščati dovolj svobode, da ni film ali kakšna druga umetnost izkoriščena samo za manipulacijo, lahko je zelo dober manipulator. Ljudje smo konec koncev bitja, ki nas čustva močno zadevajo, sploh v današnjem svetu je to zelo poudarjeno, da smo podrejeni čustvom, da nas čustva vodijo k odločitvam. Marsikateri moder človek pravi, da to ni najboljša pot.

Delate tudi za ameriško televizijsko hišo, za katero snemate predvsem zgodbe o svetnikih, mučencih. Imate kakšen odziv, kakšen je učinek teh serij, koliko so uspešne pri nagovarjanju, pričevanju, podajanju verskih vsebin, kako dobro sredstvo so za to?

Pametne metrike s strani ene televizije je težko dobiti. Dobili smo kar nekaj odziva od gledalcev, ko se je predvajala pilotna epizoda te serije o mučencih in so dejansko ljudje pisali na televizijo, da so bili zelo veseli, ko so videli novo serijo, in da jih zanima še več takšnih zgodb. Gre pa gotovo za svojevrstno publiko, ki gleda to televizijo in je v vsakem primeru željna takšnih vsebin. Mislim, da smo mi prinesli na to televizijo in sedaj tudi več drugih naročnikov, s katerimi sodelujemo v Ameriki, predvsem en visok produkcijski nivo za optimalen proračun, ki bi bil sicer v Ameriki precej višji in si ga ne bi mogli privoščiti, kajti kljub temu, da so ZDA veliko večji svet, je katoliški svet vseeno precej majhen. EWTN, s katero sodelujemo, bazira čisto na donacijah, nima reklam in si visokih proračunov za razliko od recimo History Chanella ali National Geographica ne more privoščiti. Tukaj smo našli zelo dobro sinergijo, da mi v Sloveniji lahko ustvarjamo vsebine za njih in oni zvišujejo kvaliteto svojih dokumentarcev z našimi dramatizacijami, ki bi drugače ostali na precej nizkem nivoju brez našega doprinosa.

Kaj pa vaše upodobitve slovenskih svetniških kandidatov? Zdi se, da se je v zadnjem času razširilo zavedanje o njih, vseeno pa med njimi še nimamo kanoniziranega svetnika. 

Slovensko Cerkev skušamo prepričati oziroma jo nagovarjati k temu, da je medij filma gotovo eden izmed medijev, ki bo v prihodnosti igral vedno večjo vlogo. In tudi v zadnjih desetih letih, ko se s tem ukvarjamo, vidimo, da imajo takšni filmi med ljudmi velik efekt na pridobivanje nekih novih poznavalcev teh likov, predvsem ljudi, ki niso pripravljeni prebrati dolgih knjig, življenjepisa, ampak imajo mogoče uro, dve časa in jih to nagovori k temu, da svoje življenje pričnejo obračati na bolje ali jim da to vsaj neko iztočnico za razmislek v svojem življenju.

V Sloveniji se ta publika počasi prebuja tudi z našo dejavnostjo, denimo da je film o Slomšku bil v kinih, da je prihajajoči film o Magdaleni Gornik tudi načrtovan za kino distribucijo po Sloveniji. Da se publika zaveda, da obstaja nekdo, ki hoče nagovarjati tudi njih, ker so se do sedaj počutili, kot da vsebine, ki so njim blizu, v Sloveniji ne obstajajo. V redu je, da smo v Sloveniji prebudili zavedanje, da lahko tudi tukaj ustvarjamo filme o svetniških kandidatih, ki jih publika, ki to želi gledati, res nestrpno pričakuje in želi.

Koliko sicer spremljate slovensko filmsko sceno, kakšno se vam zdi stanje razvoja v zadnjem letu, dveh?

Mi smo tu en svoj mehurček. Živimo precej oddaljeno življenje od klasične filmske scene, če bi jo tako poimenovali. Večina filmov, ki jih tukaj ustvarjamo, gre do publike, ki si takšne vsebine želi, in sedaj tudi ameriške publike, in se s filmskim svetom v Sloveniji zelo malo ukvarjamo. Konec koncev nam za to velikokrat zmanjka časa. Sodelavci, ki so tukaj, imajo tudi po več otrok in je družina tista, ki ji za delom namenijo največ časa. In gotovo živimo na nek način pod kamnom, kar se tiče dogajanja na slovenski filmski sceni. Bili smo zelo veseli, da smo lahko ustvarili film Sen 1991, ki je bil podprt s strani Slovenskega filmskega centra. Ampak nekih večjih premikov v smeri financiranja naših filmov s strani države pa, žal, ne zaznavamo oziroma se poslužujemo bolj kot ne refundacij, ki so namenjene za prinos tuje filmske produkcije na slovenski teritorij, kar filmski center na nek način podpira s povračilom.

Letos ste ponovno ustvarjali tudi portrete nagrajencev Prešernovega sklada za Prešernovo proslavo. Sprejeta je bila sprememba, da se vsebinska organizacija proslave v naslednjem letu prenese z Odbora Prešernovega sklada na ministrstvo. Eden od argumentov je bil, da naj bi imeli pomanjkljive zmožnosti za vsebinsko organizacijo. Kakšno se je vam zdelo sodelovanje z odborom, je bila izkušnja dobra?

Prvič smo sodelovali v zvezi s Prešernovo proslavo leta 2021, ko smo jo posneli v celoti, ker je bil takrat covid in proslave v živo sploh ni bilo. Letos pa je bilo še zadnje leto tega istega Prešernovega odbora, kjer so nas povabili, da bi še enkrat posneli portrete nagrajencev. Kar smo sicer sprejeli, ampak žal smo bili priča kar nekaj političnim spotikanjem ali spletkam, ki se jim, ko se lotiš nekega projekta, kjer je vključena tudi država, žal ne moreš izogniti. Mislim, da ne bi posebej razpredal, kaj vse se je dogajalo, bistveno je, da smo počastili portretirance z lepimi portreti, za kar smo se potrudili. Kaj vse se je pravzaprav dogajalo, pa - mislim, da ni najbolj smiselno prati plenic v javnosti. Mislim, da je kar težko imeti »desni brand pod levo vlado«.

Zdi se, da tako v osebnem življenju kot pri svojem profesionalnem delu, tudi morda za ceno tega, da ste kdaj postavili ob stran kakšna finančna sredstva ali vir financiranja, postavljate vero na prvo mesto.

Zelo sem hvaležen, da lahko ustvarjam vsebine, ob katerih čutim, da ob ustvarjanju lahko tudi jaz kaj odnesem od tega. Težko si predstavljam, da direktorju toliko ur, kot jih vloži v svoje podjetje, ne bi prinašalo še kakšnega dodatnega veselja kot samo veselja do dela. Tukaj mi pa prinaša to še neko poslanstvo in osmišlja moje delo, kot da ima morda malce več vrednosti kot samo to, da je neko delo opravljeno. To, da je vera v večini filmov v ospredju, je čisto spontano zraslo od začetka. Hodil sem na škofijsko gimnazijo, to mi ni bilo nič tujega. In eni izmed prvih naročnikov so bili verski naročniki. Takrat sem ugotovil, da se tudi v tej sferi da preživeti.

Na začetku so bili zelo nizkoproračunski projekti. Ampak ko sem kasneje ugotovil, da je tukaj en poseben manjko v slovenskem prostoru in da so ljudje, škofje, posamezniki pripravljeni podpreti nekaj, za kar so si morda že dlje časa želeli, da bi nastalo, sem tudi jaz videl, da bom lahko preživljal sebe, kasneje pa tudi večjo ekipo. Mislim, da ni vse samo v tem, da najdeš eno nišo, ki se ti zdi, da jo boš izkoristil, ampak je zelo veliko na tem, da si iznajdljiv, da si podjeten, da si dober do sodelavcev, da daješ kvaliteto na prvo mesto in da se ne pustiš, da bi te občasne težave, ki nastopijo, najbrž v čisto vsakem podjetju, pripeljale do tega, da bi zapustil svoje osnovno poslanstvo. In pri nas to osnovno poslanstvo, da se trudimo prinašati veselo sporočilo med čim več ljudi z visoko kvaliteto filmskega izdelka, še vedno ostaja naše glavno gonilo.

Kaj filmskega lahko napoveste za prihodnje leto, kakšni so načrti, želje?

Smo tik pred premiero filma o Magdaleni Gornik, mistikinji iz 19. stoletja. Gre sicer za 40-minutni igrano-dokumentarni film o tem šokantnem liku in mislim, da si ga bodo ljudje z veseljem pogledali tudi v kinu sredi marca. Sicer pa je ekipa kar polno zasedena s serijo o mučencih iz prvih stoletij za ameriško katoliško televizijo z dramatizacijami. Kdo pa je svetniški kandidat za Magdaleno Gornik pa upam, da mi bo prava ptičica prišepnila, kdo v Sloveniji izmed naših kandidatov, si še zasluži film.