David Sipoš: »Nekdo mora povedati zgodbe, ki niso bile povedane ali so se jih ljudje bali povedati na glas« (1. del)

Tadeja Kreč
3
    Vir: Instagram

    David Sipoš sodi med uveljavljene mlade slovenske filmske ustvarjalce z množico nagrajenih filmov in svežimi pristopi k ustvarjanju filmov, ki jih slovensko občinstvo išče. Je avtor uspešnic Goreči škof, Pastir: Janez F. Gnidovec in drugih, podpisuje pa se tudi pod prvi slovenski film, ki je sredstva zbral na Kickstarterju.

    Zagnani vodja perspektivne ekipe Studia Siposh, človek čudenja nad vsakdanjim in presežnim, je v prvem delu intervjuja spregovoril o svojem delu, odločitvah za film, financiranju njegovih filmov in izkušnjami z mladimi kadri, ki jih trenutno išče.

    Kakšne filmske zgodbe nagovarjajo sodobnega človeka?

    Današnje možnosti za gledalca so neverjetno velike. Večkrat si čas kratimo z vsebinami, ki nam ne dajejo veliko več kot zabavo in kratkočasje, vendar če je vprašanje o tem, kaj sodobnega človeka zares nagovarja, velikokrat to ni to, kar se tudi najbolj gleda.

    Se pa mi trudimo, da bi zgodbe, ki jih s filmi prinašamo med gledalce, nagovarjale in ljudem dale spodbudo za njihovo osebno življenje. Tako filmsko sporočilo postaja tudi resnično prisotno tudi po ogledu filma.

    Kaj vas je navdušilo za poklic, ki ga opravljate?

    Spominjam se filmskih zgodb, ki so me navduševale kot otroka (najbrž je eden izmed prvih, ki me je zares pritegnil Jurski park), vendar o tej poklicni poti v otroštvu nisem razmišljal. Prvič sem se zares srečal s snemanjem na oratoriju v Albaniji, kamor sem šel s skupino POTA. V skupini nobena od soudeleženk ni želela snemati materiala za kratek reportažni filmček, tako da je ta naloga doletela mene. Prvič sem snemal, prvič lovil kadre za nekaj, česar si sploh še nisem predstavljal, da me bo tako zelo prevzelo v času montaže. Skozi proces montaže pa sem dokončno ugotovil, da se mi je življenje sestavilo – ko sem sestavljal različne kadre v eno zgodbo, kot da bi sestavljal legokocke, sem ugotovil, da je pravzaprav to to, kar si želim početi vso življenje.

    Vaš kratki igrani film »Kresnik: Ognjeno izročilo« se je v zgodovino zapisal kot prvi slovenski film, ki je uspel na Kickstarterju. Zbiranje denarja na tak način pa ni vaša stalna praksa. Kako pridobite sredstva za produkcijo filmov?

    Leta 2014, ko smo se lotili kampanje na Kickstarterju, smo veljali kot prvi, ki smo v Sloveniji zbrali denar za film na tej platformi. Sprva nas je bilo strah, ali bomo dosegli zadani cilj, vendar smo ga na koncu celo presegli. Filmski medij je danes eden izmed najbolj uporabnih in fleksibilnih medijev. Ko je enkrat zaključen je strošek distribucije izjemno majhen, doseg pa zelo velik. Skozi zgodovino Cerkve lahko vidimo, kako so se nekatere umetnosti razvijale in s tem širile njeno sporočilo široki množici ljudi. Pri filmu smo se ustavili – mislim, da gre za zamujeno priložnost, a ni še povsem prepozno.

    v Sloveniji šele spoznavamo, kako močan medij za evangelizacijo je film

    Zadnji dokumentarni filmi, ki ste jih zasledili (Militia Immacualatae, Kaplja na vedru, Goreči škof) so bili financirani s strani redov ali škofij, trenutno pa ustvarjamo film, ki je podprt tudi z javnimi sredstvi s strani občin. Razmisleka in iznajdljivosti v tej fazi zato nikoli ni preveč.

    Kje v tujini ste se izobraževali in kakšne izkušnje imate z delom v tujini?

    Leta 2012 sem se poleti s kolegom Timom Žibratom odpravil v Los Angeles, kjer sva prvič poskusila svojo »srečo«. Kot stažist sem delal v firmi Loyola Productions in se naučil dela v večjem kolektivu. Še enkrat sem na Zahodno obalo ZDA odšel naslednje leto, a me tisti svet ni tako prepričal. V Ameriko se tako zadnje čase večinoma vračam zaradi Slovencev in slovenskih zgodb, ki jih po Ameriki ne manjka.

    Ste odločeni, da boste delovali v Sloveniji ali ste razmišljali tudi o odhodu v tujino?

    Mislim, da me je šele spoznavanje vseh zgodb, ki jih imamo v Sloveniji in Slovenci kot narod zares prepričalo, da imam poslanstvo ostati tu in za ta narod. Izkušnja filma Goreči škof me je še toliko bolj zasidrala v ideji, da mora nekdo povedati zgodbe, ki do sedaj niso bile povedane ali so se jih ljudje bali povedati na glas. Ta glas se čutim, da sem lahko jaz in filmski medij, ki piše zgodbe za prihodnost.

    David Sipoš z ekipo na snemanju, vir: osebni arhiv

    Na kateri izdelek do sedaj ste najbolj ponosni?

    Težko je razlikovati med filmi in jih favorizirati. Gotovo je bil Kresnik: Ognjeno izročilo film, ki je v našem ustvarjanju naredil največji korak naprej. Naprtiti si izziv, ki 25-letniku vzame skoraj eno leto dela in v denarnici izkoplje luknjo za enoletno plačo, ni bilo lahko, vendar mi je tudi v prepoznavnosti in pogledu na sistem filmskega ustvarjanja naredil največji premik naprej. S filmom Goreči škof pa se mi zdi, da smo ustvarili pravi pristop in filmski jezik za govor o naši preteklosti. Takšnih zgodb je še veliko in vesel sem, da je ravno škof Anton Vovk bil ta, o komer smo lahko posneli naš najdaljši film do sedaj in odprli pot za naslednje filme.

    Skozi zgodovino Cerkve lahko vidimo, kako so se nekatere umetnosti razvijale in s tem širile njeno sporočilo široki množici ljudi. Pri filmu smo se ustavili – mislim, da gre za zamujeno priložnost, a ni še povsem prepozno.

    Kdaj bomo lahko videli vaš prvi celovečerec?

    Ne vem. Spominjam se časov, ko sem si to zadal kot cilj, h kateremu sem nenehno stremel. Vendar našo filmsko pot gledam trenutno na veliko daljšo progo. Moja trenutna vizija filmskega ustvarjanja na slovenskih tleh se veliko bolj posveča temu, o čem bomo govorili. Zgodb, ki nas čakajo, je veliko in publika, ki je gledala Gorečega škofa, čaka filme, ki jih do sedaj na takšnem nivoju na slovenskih tleh o tematikah, ki si jih želijo, skoraj ni bilo.

    Trenutno iščete nove ustvarjalce. Kakšne izkušnje imate z iskanjem sodelavcev? Kakšni so slovenski mladi kadri?

    Studio počasi odrašča in s tem potrebuje tudi nove moči. Ker v Sloveniji šele spoznavamo, kako močen medij je film za evangelizacijo in nagovor široke publike, je tako tudi zelo optimiziran pristop k delu nujen, da uspemo z doseženimi proračuni izpeljati film na takšnem nivoju. Ob vse večjih in zahtevnejših projektih pa so tudi zanesljivi in talentirani soustvarjalci nujni za prihodnjo rast in razvoj. V ekipi imamo dobre sodelavce, vendar je zaradi prihajajočih projektov ravno pravi trenutek, da se nam priključi še kdo, ki bi pokril dele predprodukcije in postprodukcije.

    Slovenski mladi kadri iščejo v službah smisel. Ni več tistih časov, ko je človek bil prisiljen delati le za zaslužek, ampak so možnosti tako zelo odprte, da če smisla v delu več ne najde, odide ali začne svojo pot. To je še en dodaten faktor, zakaj se v Studiu Siposh trudim, da je vse več projektov z globoko vsebino in poslanstvom, da v Slovenijo prinesemo zgodbe, ki jih v javnosti manjka.

    (Več o možnosti zaposlitve ekipi Studia Siposh lahko najdete na: www.siposh.com/si/zaposlitev)

    V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, boste lahko prebrali, kako je bila vera mladega režiserja sprejeta na ljubljanski AGRFT, o izzivih katoliške filmske produkcije, potencialu filma za prenos evangelija in prihodnjih projekth Davida Sipoša.
    Še niste podprli Domovine?
    Če menite, da je spletni medij Domovina.je postal pomemben, celo nepogrešljiv del slovenskega medijskega prostora, je zdaj čas, da pripomorete k temu, da bo v takšni ali širši obliki deloval tudi v prihodnje.

    Do sedaj smo zbrali približno polovico potrebnih sredstev za delovanje, čas pa se izteka. Če se vam zdi vredno, vas prosimo podprite zdaj (kliknite spodaj). Znesek podpore lahko poljubno znižate ali zvišate. 

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 3

    1. Večkrat sem razmišljala, zakaj ni FILMOV s takimi vsebinami, ki jih sedaj snuje David Sipoš. Čestitam mu za njegove napredne VIZIJE in želim srečo pri snemanjih !

    2. Spoštovani David Sipoš

      Res sem vesel, da si se pojavil. Gledam nove slovenske filme, ki so za mene prazni. V glavnem prikazujejo stvari, ki mene ne zanimajo in nimajo nobene umetniške vrednosti. Država na področju filma financira same neumnosti, ki so za mene, Kristjana, izrojene.
      David, na slovenskem je še veliko ljudi, ki jih zanimajo zgodbe z domačega okolja, ki so lepe in pozitivne. Mene, kot Kristjana, moti, da se v filmih pogosto duhovniki prikazujejo smešno ali pa negativno. Lepo bi bilo, da bi se v filmih ovekovečila zgodba, ki govori o ljubezni mladih Kristjanov, o mladih duhovnikih, ki se trudijo z vzgojo s mladino, vesele prigode mladih in nas starih. itd.
      Tem je veliko.
      Čestitam ti David, da si pogumen.

    Komentiraj