Anton Vovk: ohranjen le en zvočni posnetek, zdaj njegova zgodba zaživela v filmu “Goreči škof”

Tadeja Kreč
5

Gorel je. Ne le, ko je bil sramotno zažgan na železniški postaji v Novem mestu. Močneje je gorel ogenj v njegovem srcu – ogenj za Boga, ogenj za ljudi, ogenj za Cerkev, za pravico in resnico.

Tako močan, tako aktualen je biografski film, ki jasno in odločno prikazuje temperamentno osebnost svetniškega kandidata, ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, ki je bil v izjemno težkem obdobju vladavine komunizma odločna in modra hrbtenica slovenske Cerkve.

Moč, silovitost, čustvenost, in hkrati dejstva, ki preko mnogih pričevanj človeka udarijo s svojo brutalno resničnostjo, zaznamujejo film “Goreči škof” v režiji Davida Sipoša, ki gledalca navda z občutjem veličine moža, o katerem pričuje.

Bogate življenjske zgodbe ni bilo lahko predstaviti vizualno, saj je iz časa škofovanja Antona Vovka ohranjen le en zvočni posnetek, filmskega posnetka pa ni ohranjenega nobenega.

A ekipi ustvarjalcev je s pomočjo simbolno izjemno močnih animacij, glasbe, igranih prizorov in množice iskrenih pričevalcev gledalca uspelo potegniti v zgodbo, ne glede na to, koliko mu je ta pred ogledom filma poznana.

Trdna osebnost, ki je vzdržala vse pritiske komunistične partije

Pripoved je kronološka, vpleta pa še okoliščine, vzroke in posledice ključnih dogodkov v življenju škofa. Anton Vovk je bil pranečak dr. Franceta Prešerna. Rodil se je 100 let pozneje v isti hiši kot njegov prastric. Bil je vajen trdega dela in se je v življenju ob pobožnih, a odločnih in ponižnih starših oblikoval v trdno osebnost.

Pri 23. letih je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana najprej v Metliko, nato v Tržič, kjer je bil pozneje župnik, ki je slovel kot izjemno skrben, čuteč in priljubljen med mladimi. Leta 1940 ga je škof Rožman imenoval za kanonika, že leto za tem pa je ob začetku vojne z veliko mero iznajdljivosti in očetovske skrbi prevzel celotno skrb za množico duhovnikov beguncev. Med vojno je prevzel še vodenje semenišča.

Na čelo ljubljanske škofije je prišel v času, ko se je na oblast povzpela komunistična partija, Cerkev pa je postala državni sovražnik št. 1. Oblast njegovega imenovanja za škofa ni priznala, ob njegovem posvečenju vsem fotografom prepovedala fotografiranje slovesnosti, v stolnico pa med svečanostjo odvrgla celo solzilec.

Vsaj devetdesetkrat zaslišan s strani Udbe, zasramovan, ponižan in ustrahovan – a ob njem ni bilo strahu

Nadškof Vovk je veljal za človeka, ob katerem je človek v težkih časih našel oporo in gotovost. Ob njem ni bilo strahu. Kamor je prišel, so bile cerkve nabito polne. Njegov nastop je bil suveren, ljudi je znal opogumiti, začutili so, da je za njim stal Bog. Kot človek, ki je znal stati pokončno in ljudi nagovoriti, je bil za oblast izjemno nevaren.

Vsaj devetdesetkrat je bil zaslišan s strani Udbe, mnogokrat je bil ponižan, zasmehovan in ustrahovan, a je znal ohraniti treznega duha, opogumljati duhovnike in vernike.

Vedno znova so ga poskušali izsiljevati, predvsem posredno, preko dolgega zapiranja mladih semeniščnikov in duhovnikov. On pa je delal vse, kar je mogel, da je duhovnike reševal iz zapora. Kljub oviranju njegovega dela in več poskusom atentata nanj se ni bal obiskovati župnij svoje nadškofije. Čeprav je bil čas močnega preganjanja vernih, je veliko birmoval, tudi več kot 3.000 mladih v enem dnevu.

Škof Anton Vovk v Dolah pri Litiji 17. maja 1953 (vir: casnik.si)
Škof Anton Vovk v Dolah pri Litiji 17. maja 1953 (vir: casnik.si)

Zapisal se je v srca ljudi. Ne le zaradi svoje velikosti, mogočnega glasu in nagovorov. Znal je biti ljudem blizu. Ohranjal je veselost, gromko in sproščeno se je smejal. Bogoslovcem je umival noge, od duhovnikov je zahteval red, a jim je hkrati ves čas dajal vedeti, da jih ima rad.

Napad ga ni osramotil, med ljudmi je postal legenda

Njegovo življenje pa je močno zaznamoval napad na železniški postaji v Novem mestu pozimi l. 1952, ko je šel blagoslavljat orgle v Stopiče. Na vagon so vdrli ljudje, ki so ga po navodilih oblasti polili z bencinom in zažgali. Požar na sebi je pogasil sam, dobil pa je hude opekline. Po tem so ga ranjenega zasramovali še na policiji. Zdravniško pomoč je prejel šele po vrnitvi v Ljubljano. Dlje časa ni mogel javno delovati.

Čeprav ga je oblast hotela z napadom osramotiti, je med ljudmi postal legenda. Mnogi so v njem videli mučenca, on pa je delal še bolj zavzeto. Sodeloval je na II. vatikanskem koncilu, ob avdienci pri papežu Janezu XXIII. pa je papežu že vidno utrujen potožil: »Ne morem poklekniti pred vami svetost.« Dobil pa je najvišje priznanje, ko mu je papež odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«

Že zelo bolan je decembra 1961, ko je bila ljubljanska škofija povišana v nadškofijo postal njen prvi nadškof. Njegovo zdravje je bilo vse bolj načeto. Umrl je 7. junija 1963. Po njegovi smrti pa je med ljudmi zaživela misel, da je bil svetnik.

»Danes bi ga znova potrebovali,« je dejala starejša gospa, ki je v ljubljanski stolnici, kjer je Vovk leta služboval, dokumentarni film Goreči škof premljala poleg mene. Le spomnila je na dejstvo, da tudi današnji verniki potrebujejo pastirja, ki bi znal pogumno voditi slovensko Cerkev in biti z ljudmi ne glede na vse.

»Stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra od vseh strani«

Življenjska zgodba, ki je kar klicala po filmski uprizoritvi, nagovarja človeka tudi v današnjem času, ko skupnost vernih moli za pastirja Vovkovega kova in ob tem morda pozablja, da se lahko priporoča svetniškemu kandidatu, ki kliče:

»V tej veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ne kakor bolnik, ki se težko premika, stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra od vseh strani. Stojmo, kadar Bog dopušča, da se naša vera boleče preizkuša. Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo. Stojmo v veri v preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najhujše preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin za naše odrešenje.«

Zadnji dnevi donacijske akcije!

kavici11Še do ponedeljka zbiramo donacije v letošnji donacijski akciji. Podprite nas, da bomo lahko ustvarjali za vas še naprej!

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb.

gumb-doniraj

5 KOMENTARJI

  1. Koliko takšnih smo že uničili, samo zato ker se ljudje bojimo sprememb, ob takšnih zagotovo na bolše, raje imamo stare lopove kot nove znanilce pomladi, takšne zgodbe me vedno spomnejo na Mojzesovo reševanje iz Egipta v obljubljeno deželo, a brez vere gre vedno na težji, daljši način…

  2. Pokojna mama mi je pripovedovala, da je bil prav takrat, ko je bil pokojni nadškof Vovk na zdravljenju v bolnišnici zaradi opeklin, v bolnišnici tudi sosedov fantič, sirota. Mama ga je šla obiskat v bolnišnico v Ljubljano in ga nato tudi pripeljala domov. Povedala mi je, da ji je ta fantič takole povedal: Veš, Minka, tukaj v bolnišnici je tudi škof, ki so ga hudobni ljudje zažgali. Mama mi je povedala še to, da je slišala, da so s škofom v bolnišnici lepo ravnali in zanj skrbeli.
    To je zgodba, ki resnično presune človeka. Vprašaš se: le zakaj so ljudje tako hudobni? Kaj bi radi s tem dosegli? Zakaj nekomu nalašč povzročati muke in trpljenje? Se je požigalcem njihova krutost vrnila? Kdove?

  3. »Danes bi ga znova potrebovali,« je dejala starejša gospa, ki je v ljubljanski stolnici, kjer je Vovk leta služboval, dokumentarni film Goreči škof premljala poleg mene. Le spomnila je na dejstvo, da tudi današnji verniki potrebujejo pastirja, ki bi znal pogumno voditi slovensko Cerkev in biti z ljudmi ne glede na vse.

    Ja, ja. Potrebovali bi ga že, pa kaj ko nam lokalni svetovalci in uradniški nunciji na nadškofovske sedeže v Ljubljani posedajo politikantske vzvišene Rodete, kompromitirane in izsiljevane Urane ali preprosto nesposobne Strese ali Zorete. Vsi skupaj se očitno ne zavedajo, da je končni cilj njihovega početja vse večja irelevantnosti Cerkve. Upam, da se bodo streznili in zresnili, ko bodo v cerkvi ostali sami s peščico starih tetk, ki bi tja dnevno prihajale tudi, če bi bil namesto maše tam nastop akrobatov.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime