Daniel Cukjati: "Mislim, da ni naloga šole, da nazorsko usmerja naše otroke." (2. del)

Daniel Cukjati, Foto: Klemen Lajevec
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z županom Vrhnike Danielom Cukjatijem, ki ste ga na Domovini lahko prebirali včeraj, smo se dotaknili izzivov lokalne samouprave in razlik v odnosu posamezne vlade do lokalne skupnosti, združljivosti županske in poslanske funkcije ter omejitve števila županskih mandatov in govorili o omejitvah s katerimi se sooča lokalna skupnost pri investicijah.

V drugem delu pa smo spregovorili o prometni ureditvi, ekološki katastrofi v Kemisu, zaslišanju pred preiskovalno komisijo Državnega zbora ter usklajevanju županske službe z družinskim življenjem. Pa tudi o praznovanju Domovina praznuje ter vlogi Vrhnike v času osamosvojitve.

Občina Vrhnika ima P+R parkirišče, ki večinoma sameva. Je danes realna prometna rešitev, da se nekdo pripelje z avtomobilom do Vrhnike in nato nadaljuje pot proti Ljubljani z javnim prevozom oz. ali vidite potencial za to v prihodnosti?

To je že rešitev. Prebivalci okoliških vasi in tudi okoliških občin se tega že poslužujejo. Res pa da namesto P+R parkirišča koristijo prosta parkirna mesta v centru Vrhnike ter uporabljajo javni prevoz, ki gre z glavne avtobusne postaje na Vrhniki direktno v Ljubljano, po avtocesti. Na tak način prihranijo na času. P+R v Sinji Gorici pa koristi redkokdo, predvsem zaradi neposrečene lokacije tega parkirišča.

Ko sva že pri avtocesti. Pogosto se kot rešitev za zastoje omenja tretji pas na avtocesti. Temu pa nekateri naravovarstveniki nasprotujejo, češ da se bodo še povečali izpusti CO2 in odvisnost od avtomobilov. Kako na Vrhniki gledate na izgradnjo tretjega pasu avtoceste do Ljubljane?

Videl sem idejne rešitve za to. Predvideno je, da bi ta tretji pas postal kar trenutni odstavni pas, DARS pa bi moral zgraditi zgolj nekaj izogibališč, s čimer ne bi posegali v območje Nature 2000. Dolgoročno se strinjam, da je potrebno iskati druge prometne rešitve, ki ne temeljijo samo na avtomobilskem prometu. Denimo vzpostavitev železniške povezave, ki jo je Vrhnika nekoč že imela.

Ampak tu spet trčimo v težavo. V enem delu občine je namreč območje Nature 2000 postavljeno prav do avtoceste z ene in druge strani. Torej bodo morali tudi naravovarstveniki dovoliti poseg v Naturo 2000, sicer se lahko takoj nehamo pogovarjati o izgradnji železnice, ker druge rešitve, kot da prečka to območje, ni.
Dolgoročno se strinjam, da je potrebno iskati druge prometne rešitve, ki ne temeljijo samo na avtomobilskem prometu. Denimo vzpostavitev železniške povezave, ki jo je Vrhnika nekoč že imela.

To je paradoks, bi lahko rekli …

Tako je, pride do navzkrižja, ko bi si po eni strani želeli drugačne rešitve, bolj čist promet, kakršen je železniški, ampak je zanj potreben poseg v naravovarstvene režime, kar pa brez soglasja naravovarstvenikov ni mogoče.

Železnica bi bila po mojem mnenju dobra rešitev tudi z vidika logistike.

Vrhnika se je pred šestimi leti soočila s hudo ekološko katastrofo v obliki požara v Kemisu. Kot župan se od začetka županovanja borite za odhod Kemisa iz naselja, zdi pa se, da je ta boj bolj kot ne boj z mlini na veter. Kemis znova vsaj delno obratuje. Verjamete, da ga boste lahko odgnali iz občine?

Kemis praktično vse od požara obratuje skoraj normalno. Kljub temu, da ni imel obratovalnih in gradbenih dovoljenj, ga ni zapirala nobena od pristojnih inšpekcij. Občina se bori od samega začetka, ampak zaenkrat gre bolj za borbo z mlini na veter, ki pa še ni zaključena.

Pred kratkim so dobili gradbeno dovoljenje, ki ga sicer izpodbijamo. Tudi višje sodišče je ugodilo občini, ki pravi, da Ministrstvo za okolje in prostor tukaj ni naredilo vsega, kar bi moralo. Zato je šla zadeva v ponovno odločanje.

Koliko ima občina moči pri takšnih zgodbah? Kaj lahko sploh doseže?

Izredno malo. Okoljevarstvena dovoljenja izdajajo državni organi. V tem primeru je bil sprejet tudi državni prostorski načrt. Ko je okoljevarstveno dovoljenje izdano, je pristojnost državnih inšpekcijskih služb, da izvajajo nadzor in dovolijo ali ustavijo obratovanje. Občina ne more narediti nič drugega, kot da opozarja in izpodbija morebitne odločbe sodišč in inšpekcijskih organov.

Daniel Cukjati, Foto: Klemen Lajevec


Parlamentarna komisija pod vodstvom Mojce Šetinc Pašek se je ukvarjala z oglaševanjem občine Vrhnika v različnih medijih ter vam očitala oglaševanje v nekaterih, ki so bližje opoziciji. Kako si razlagate takšno ravnanje komisije?

Glede na to, da je samo zaslišanje potekalo nekaj dni pred županskimi volitvami, mislim, da je šlo za poskus diskreditacije določenih županov. Nisem se namreč oglaševal jaz, kot župan, ampak se je oglaševala občina, občinske prireditve, občinske znamenitosti. To je zanimivo za vse bralce, zato ne vidim problema, če se oglašuje v medijih, ki so bližje levi ali desni opciji.

Vaš nastop pred to komisijo je požel kar nekaj zanimanja javnosti. Kako so se odzvali občani na to zaslišanje?

Kdor je spremljal dogajanje, je lahko slišal, kaj želi doseči ta komisija in da je njeno izvajanje nesmiselno. Zanimivo je tudi to, da sem bil tja povabljen kot priča, zasliševali pa so me, kot bi bil osumljenec.

Ste oče devetih otrok, kar je za slovenske razmere visoka številka. Od kod želja po tako veliki družini?

Izhajam iz družine, kjer smo bili štirje bratje. Že od otroštva tako poznam dinamiko malo večjih družin. Z ženo nisva vnaprej načrtovala, koliko otrok želiva imeti, je pa bil vsak otrok dobrodošel in vsakega se veselimo. Starejši otroci so kasneje tudi vedno bolj navijali, da bi imeli še kakšnega brata ali sestro.

Kako zahtevno je usklajevanje županske funkcije z življenjem v tako veliki družini?

Usklajevanja je res veliko. Ko sem nastopil župansko funkcijo, je večje breme padlo na ženo, ki opravi večji del tedenske logistike. Mislim predvsem na prevoze na različne dejavnosti, ki jih imajo otroci. Popoldne sva včasih skoraj kot taksi služba, da razvoziva vse otroke.

Kako otroci gledajo na to, da je njihov oče župan. Kako je to spremenilo dinamiko v družini?

Takoj na začetku, ko smo se pogovarjali o tem, so mi dali jasno vedeti, da doma nisem jaz glavni, ampak da je mama. Sicer pa mislim, da bistvenega vpliva nanje nima.

V javnost je prišel spor med vami in učiteljem enega vaših otrok, ki naj bi mu celo grozili. Ste mu grozili? Za kaj je šlo?

Mislim, da se je glede tega iz muhe naredilo slona. To se je dogajalo pred volitvami in je zato bilo zanimivo za nekatere medije. Do spora, ki je sicer bil, je prišlo povsem po nepotrebnem. Šlo je za moje neodobravanje vmešavanja političnih zadev v proces učenja. To me je zmotilo in to sem učitelju tudi povedal.

Je politični boj na plečih otrok cena, če se družinski človek poda v politiko in prevzame kakšno javno funkcijo?

Na žalost se to dogaja, čeprav mislim, da to ni prav. Tudi sam sem imel podobno izkušnjo, ko se je moj oče podal v državno politiko. Takrat sem bil že v prvem letniku študija, tako da sem to obravnaval drugače, kot bi kot otrok v osnovni šoli. Meni je to takrat bolj predstavljalo neke vrste izziv.

Šlo je za to, da je bil moj oče prvopodpisan pod referendum proti umetnim oploditvam samskih žensk, ena moja profesorica pa je bila aktivistka na drugi strani. To se je poznalo tudi pri mojem opravljanju izpita in nalog pri tem predmetu. Kot študent sem to vzel kot izziv, ne vem pa, kako bi to dojemal in reševal, če bi se to zgodilo v šestem ali sedmem razredu osnovne šole.

Daniel Cukjati, Foto: Klemen Lajevec


Je slovenski šolski sistem politično in svetovnonazorsko nevtralen oz. omogoča po vašem mnenju uresničevanje ustavne pravice, da lahko starši vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem?

Na žalost ocenjujem, da ni. Osebno se večkrat borim s tem. Sem se že srečeval z določenimi učitelji glede tega. Mislim, da ni naloga šole, da nazorsko usmerja naše otroke. To je dolžnost staršev. Šola lahko pri tem pomaga, predvsem pa je njena naloga, da otroke nauči brati, pisati in računati. Za vzgojo pa bomo poskrbeli starši in šola bi morala to spoštovati.
Mislim, da ni naloga šole, da nazorsko usmerja naše otroke. To je dolžnost staršev.

Kot oče devetih otrok gotovo vidite tudi priložnosti, kako bi Slovenija lahko postala bolj družinam prijazna. Kako v praksi takšne aktivnosti na lokalnem nivoju peljete v to smer?

Trudimo se, da bi bili družinam prijazna občina. Bili smo prvi in dolgo časa edini, pred nekaj leti pa so se nam pridružili še v Celju, pri organizaciji brezplačnega varstva za osnovnošolske otroke med poletnimi, krompirjevimi in zimskimi počitnicami. Otroci se tako lahko družijo ter udeležujejo različnih športnih aktivnosti, delavnic in podobnega vsak dan počitnic povsem brezplačno. To sicer za sabo potegne nekaj finančnih sredstev, ampak mislim, da je to bogastvo občine in doprinos, ki ga dobijo otroci, upraviči vsak v to vložen evro.

Veliko vlagamo tudi v družbene dejavnosti. Kulturo, šport, mladinske organizacije. Obnavljamo stari rokodelski dom, ki bo namenjen mladinskim in nevladnim organizacijam. Dogovarjamo se za vzpostavitev medgeneracijskega mladinskega centra na Vrhniki, da bi čim več otrok tako vključili v skupnost, jih spravili od ekranov in iz sob na zrak, v družbo.

Imamo tudi aktivno in dejavno društvo upokojencev in gasilce. Šepamo pa na mladinskem področju, predvsem v obdobju od osnovne šole do začetka fakultete.

Bili ste soustanovitelj skavtov na Vrhniki. Kakšna je vaša izkušnja? Kaj mladim da neka takšna skupina, skupnost, kot so skavti?

Ogromno. Za začetek so mi dali ženo, saj sva se prav tam spoznala. Poleg tega pa izkušnje, ki te bogatijo, naučijo sodelovanja, dela v skupini, požrtvovalnosti, prostovoljstva. Takšne aktivnosti so vedno dobrodošle in mislim, da je prav, da jih lokalna skupnost podpira.

Daniel Cukjati, Foto: Klemen Lajevec


Občina Vrhnika je letos v goste sprejela dogodek Domovina praznuje. Kaj vam pomeni takšen dogodek?

Praktično od osamosvojitve naprej dan državnosti na Vrhniki obeležimo s svojo prireditvijo, ki se odvija v parku samostojnosti. Ob trideseti obletnici državnosti smo postavili tudi spomenik samostojnosti. Sicer pa na našo prireditev vedno privabimo kakšne pomembne goste. Lani je bil to denimo predsednik republike Borut Pahor, pred tem pa tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, pa France Cukjati, skratka, vidni predstavniki države ali pa tisti, ki so bili odgovorni ali aktivni v času osamosvojitve.

Takšna praznovanja so nam domača in jih pozdravljamo. Pomembno je, da se obeležuje naša samostojnost.

Kaj pa vam osebno pomeni dan državnosti?

Osebno mi veliko pomeni. V času osamosvojitve sem bil najstnik in še nisem v polnosti dojemal, kaj se dogaja. Spremljal sem, kako so osamosvojitev doživljali naši starši, sosedje, pa tudi starejši fantje, ki so že služili vojaški rok. Na podlagi njihovega navdušenja sem razumel, kaj to pomeni za Slovenijo.

Od takrat imam zelo lepe spomine in izkušnje in želim si, da bi se moji otroci tega nalezli. Da bi razumeli, kaj je prestala Slovenija, da je prišla do samostojnosti.

Znamo Slovenci to navdušenje prenesti na naslednje generacije, ki tega niso doživele? Kako to narediti?

Mislim, da bi znali, ampak tega ne počnemo. Mlajše generacije tega zato ne dojemajo kot tako pomembnega za Slovenijo in jemljejo to kot nekaj samoumevnega.

Zanimivo izkušnjo imam s potovanja po svetu. Ko sva z ženo pripotovala v Malezijo na njihov dan neodvisnosti, je vsa država stala. Kuala Lumpur je stal, na vsakem avtomobilu so bile zastave, ljudje pa so rajali po mestu. Tega navdušenja in zavedanja, kaj za narod pomeni, da je samostojen, pri nas ni.

Vrhnika je bila pomemben kraj v času osamosvojitvene vojne. Kako se to danes vidi? Kaj bi izpostavili kot ključno iz tistega časa?

Mislim, da se Vrhničani premalo zavedamo, kako smo bili takrat na udaru. Vrhnika je gostila največjo tankovsko enoto, ki je vsebovala preko dvesto tankov in oklepnikov. Imela je tudi vojašnico in protizračno enoto. Bili smo eno redkih mest, ki je imelo več kot eno vojašnico.

Vrhnika je takrat štela 6.000 prebivalcev, vojaškega osebja pa je bilo 1.300. Vojaško osebje je predstavljalo četrtino prebivalstva. Oficirski kader se je tudi naselil na Vrhniki in se prepletel s samim krajem. Tudi zato verjetno Vrhnika ni utrpela večje škode.

Pojavile so se grožnje, da bi streljali na Vrhniko, ampak k sreči do tega ni prišlo. Vojaško osebje je tukaj živelo vrsto let. Tukaj so stkali prijateljstva, ustvarili družine. Težko je začeti vojaški konflikt na območju, kjer živiš. Poleg tega je bila pomemben dejavnik tudi dobro organizirana in zelo aktivna Teritorialna obramba.

Daniel Cukjati, Foto: Klemen Lajevec


Danes pa imate kot edina občina častni znak svobode.

Ta častni znak za zasluge nam je podelil že predsednik Drnovšek. Šlo je za več dejavnikov, ki vključujejo tudi občini Borovnica in Log-Dragomer, ki sta bili tedaj del občine Vrhnika. V Borovnici je bila namreč še tretja vojašnica, največje skladišče orožja, ki ga je teritorialna obramba zasedla, da se je lahko oborožila in zoperstavila JLA.

Če bi vam volivci zaupali, koliko mandatov bi si še želeli biti župan Vrhnike?

Idej, ki jih lahko realiziramo, imamo še za dodatna dva mandata. Že pripravljamo tudi načrte za naprej. Seveda pa bodo ljudje povedali, če si tega želijo, saj je nenazadnje to njihova pravica.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike