"Danes nas je malo, jutri nas bo že nepregledna množica"

Spominjam se deklice Sime. Pisalo se je leto 1965 ali tam okoli, ko je izbruhnila moda, da se dopisujemo z vrstniki po svetu. Moja pisma so nekajkrat na leto romala v Kabul, kajti deklica z velikimi očmi, kratkim krilcem in s sestrino bluzo na sebi, mi je bila zelo podobna. Pisala je pesmi in se rada smejala. Medtem je preteklo veliko vode, pogosto se sprašujem, kako Sima živi danes. Se še oblači v kratka krila in svileno sestrino bluzo?

Leta 1970. Sarajevo. Maturantski izlet. Mimobežno srečanje z Gordano, tudi osnovnošolsko dopisovalko. Moderno dekle, s širokim nasmehom. Želela je oditi v London in študirati jezike. Pozneje, ko je diplomirala, se je raje preselila v Ameriko, žal pa sva izgubili stike. Ko sem Sarajevo obiskala pred tremi leti, me je stisnilo pri srcu. Še naša vodička, dolgonogo, prijazno dekle, je bilo skoraj povsem zakrito. Gordana, kam si se skrila?!

Lani, ob tem času smo drveli v Salzburg in na Dunaj na že tradicionalne božične sejme. Uživali smo sredi nepregledne množice obiskovalcev, občudovali okrašene ulice, pokušali kuhano vino, vlekli vase vonj po cimetu ter uživali. ''Letos ne gremo nikamor!'' je žalostno potarnala Neža, ki je vsako leto organizirala decembrske izlete. ''Ljudi je strah, pa tudi mene stiska pri srcu. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi!'' je še dodala.

Smo se res – ne da bi vedeli kdaj- spremenili v žabe in ne zaznavamo, da nam postajajo tla pod nogami vedno bolj vroča?

Kot žabe v vse bolj vroči vodi

Hočeš, nočeš, človek mora pomisliti na žabo! Na tisto žabo, ki bi se, če bi jo vrgli v vrelo vodo, takoj pobrigala in zbežala na varno. Kolikor pa bi jo najprej prefrigano spustili v posodo s hladno vodo in jo potem počasi in zlagoma kuhali, bi se žaba vedno višji temperaturi prilagajala toliko časa, dokler ne bi bilo po njej!

Stresel me je mraz. Smo se res – ne da bi vedeli kdaj – spremenili v žabe in ne zaznavamo, da nam postajajo tla pod nogami vedno bolj vroča?

Ko se oziram nazaj, v preteklost, in ko se moje misli dotikajo posameznih dogodkov, ljudi, sprememb, premikov, vzponov in padcev, novih izumov, revolucij v pozitivnem in negativnem smislu, vojn, dejanskih in besednih, se zavedam, da je to res. Koliko stvarem smo se v tem času prilagodili, ter jih sprejemali kot same po sebi umevne. Morda zato, ker so prihajale v našo stvarnost počasi, po kapljicah? Tisto, kar je bilo pred tem, smo preprosto pozabili in se začeli obnašati, da so novosti okoli nas že od vekomaj.

Ne verjamete? Stopite v razred srednješolcev in jim odkrito, brez dlake na jeziku povejte, da ste se leta 1972, ko ste študirali, v študentskem naselju pod Rožnikom, prhali zgolj enkrat na teden. Po navadi ob četrtkih zvečer. Ne prej ne potem tople vode ni bilo. Nihče vam ne bo verjel, ker so danes mladi prepričani, da so bile dobrine, ki jih imajo, že od vekomaj!

Zakaj so si vzele svobodo?

Sedim pred televizijo in spremljam grozote, ki se dogajajo po svetu. Gloda me tudi vprašanje, zakaj sva si bili lahko s Simo nekoč, pred davnimi leti, tako podobni. Enako oblečeni, enako glasno in poredno sva se smejali, če je naju že ravno prijelo, imeli sva enake sanje o svetu, v katerem sva živeli. Ne morem razumeti, zakaj so se vnukinje ogradile od vsega, po čemer so hrepenele babice. Zakaj so generacije mladih žensk, ki bi morale tudi na zunaj pokazati, da želijo živeti, dihati, svobodno kovati svojo prihodnost, postavile visoke ograje, za katere so se skrile? Zakaj ob tem celo trdijo, da jim je za temi ograjami lepo in jim nič ne manjka. Predvsem pa - zakaj so si vzele svobodo?

Ajlina mi kuha kavo in se smehlja mojim dvomom: ''Ti tega ne razumeš!''

Mogoče res ne. Kot tudi ne bi razumela, da bi nekdo zaukazal pokriti vse vrtnice v parku zgolj zato, da ljudje ne bi občudovali njihove lepote.

''To ni isto!'' ugovarja Ajlina.

Potem ji pripovedujem o Simi. O sanjah, ki so jih nekoč imele ženske, ki verujejo v istega boga kot ona. Pili sva kavo in bile tiho.

Bomo nekoč, če bo šlo tako naprej, ves svet pokrili s črnim pregrinjalom, da ga ne bodo videli tisti iz vesolja? Je res treba nekaj časa živeti v temi, da spoznamo, kako žlahtna je lahko svetloba?

''Sime ni več. Ona je preteklost, ki se ne bo nikoli več vrnila. Me smo sedanjost. In prihodnost. Danes nas je malo, jutri nas bo že nepregledna množica,'' doda prepričljivo. V njenem glasu ni nobenega dvoma, nobenega kolebanja. Kot da časi, ko je Sima plezala po oblakih, lovila sončne žarke in kovala verze, ne bi nikoli obstajali.

Bila sem žalostna. Obe z Ajlino sva upali, da se bo svet spremenil na bolje, vendar moje poti do tja ni želela niti pogledati. Kaj šele stopiti nanjo.

Bomo nekoč, če bo šlo tako naprej, ves svet pokrili s črnim pregrinjalom, da ga ne bodo videli tisti iz vesolja? Je res treba nekaj časa živeti v temi, da spoznamo, kako žlahtna je lahko svetloba?

Ajlina pravi, da se obnašam trapasto. Zato se o nošenju burke in nikaba noče več pogovarjati. Ostajava na dveh bregovih, ki se drug od drugega vedno bolj odmikata.

Predstavljam si, da v vodi, ki v loncu počasi vre, ni žaba, temveč ves svet. Z ljudmi vred. Kaj storiti, da ne izgubimo sebe, svojih idealov, svobode, modrega neba pa da istočasno ne prizadenemo tudi Ajline?