Čez sedem(deset) let vse prav pride, tudi stari notranji sovražnik

Vir zajema slike: Twitter
Človek bi si mislil, da debate o higienskih ukrepih v času COVIDa-19 sodijo v okrilje NIJZ in po sili razmer tudi politike, ampak ne: nekaterim  je uspelo zraven vplesti celo Cerkev in molitev, o čemer smo že pisali. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj je v ozadju teh stalnih, bežnih, a vztrajnih vpletanj verujočih v z njimi povsem nepovezane teme.



Govor poslanca Marka Koprivca je še en tak zanimiv primer, ki si ga bomo podrobneje ogledali. Nošenje mask in držanje varnostne razdalje v parlamentu je prejšnji teden označil za »naravnost smešno maškarado«, ki je povrh vsega še nepravična, saj »ljudje lahko v gostilnah skupaj sedijo« in »v cerkvah mol'jo«. To je lep primer mimobežnega vpletanja verske dejavnosti tja, kjer nima kaj iskati.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.



Razmisleki


Ta zanimiva izjava sproži kar nekaj misli: smiselnost napotkov NIJZ; napor poslanca pri nošenju maske (morda je v parlamentu tako slab zrak?); pomanjkanje zavedanja, da bi morale javne osebnosti in predvsem predstavniki ljudstva biti zgled sodržavljanom ... Lahko pa bi tudi zamahnili z roko, kot to žal pogosto storimo kristjani, češ, da gre samo še za eno kapljo v morje besed, ki so vsak dan izrečene v parlamentu. To pa bi bilo krivično do demokratično izvoljenega predstavnika slovenskega naroda. Edino prav je, da mu podrobno prisluhnemo.
Iz konteksta poslančeve izjave je očitno, da je po njegovem molitev v cerkvah v preteklih tednih izgledala podobno kot sedenje v gostilnah, torej brez mask.

Maškarada v cerkvenih in poslanskih klopeh


Iz konteksta poslančeve izjave je očitno, da je po njegovem molitev v cerkvah v preteklih tednih izgledala podobno kot sedenje v gostilnah, torej brez mask. Tu se je g. Koprivc žal povsem zmotil. Vse do rahljanja ukrepov 2. junija (govor g. Koprivca je bil 26.5.) so se verniki v župnijah, ki jih poznam, držali obveznega razkuževanja rok, zaščitnih mask medsebojne razdalje. Tudi po novem ostajajo v veljavi primerni ukrepi.

Gospod Koprivc pa meni, da so bili vsi ti ukrepi le maškarada, torej se po njegovem državljani, ki upoštevajo navodila NIJZ, gredo maškarado. Tudi tisti, ki z maskami na obrazu molijo v cerkvi. Maškarada v cerkvenih klopeh ima sicer nekatere odločilne pomanjkljivosti v primerjavi z maškarado v poslanskih klopeh: za svoje molitve z ali brez mask ti državljani niso plačani in tudi nikogar uradno ne predstavljajo. Pa vendar ukrepe NIJZ in slovenskih škofov upoštevajo. In prav je tako.

Poslanec, ki za zgled postavi molitev


Vsebinsko je torej poslančeva izjava povsem zgrešena. Ker morda ni imel časa, da bi se pozanimal o dejstvih in ker morda ni preveč reden obiskovalec cerkva, bi mu nepoučeno natolcevanje lahko kar odpustili.

Pa vendar se pojavi tista prva, zoprna misel: zakaj, kako, od kje nek poslanec državnega zbora izbere ravno ta (zgrešeni) primer: molitev v cerkvah? Lahko bi dal dosti boljši in povsem konkreten zgled: samega sebe. Lahko bi parlamentu za zgled dal proteste, na katerih on sam ravno tako ne nosi maske in ne drži varnostne razdalje. Dodatna prednost dajanja sebe za zgled bi bila tudi resnicoljubnost, tako pa je žal udaril po vernikih in to neupravičeno. Nič ne de, gospodu Koprivcu smo kristjani hvaležni za njegovo držo ponižnosti: ne zgodi se pogosto, da nek poslanec namesto samega sebe za zgled parlamentu postavi molitev v cerkvi.


Neugodna zadnja misel: čez sedem(deset) let vse prav pride?


Kaj pa, če slučajno to ne bi držalo in ima poslančevo ognjevito mahanje z masko negativno konotacijo, kot so to mnogi razumeli? Kaj pa če ima takšno drobno negativno omenjanje Cerkve in vernih v naši državi neko drugo ozadje? V tem primeru pa bi me takšno neupravičeno in krivično uporabljanje verske dejavnosti državljanov za dokazovanje svojega prav precej zaskrbelo.

Že samo dejstvo, da poslanec državnega zbora v spontanem govoru, mimogrede, omalovažujoče, brez razloga in po krivici uporabi vernike za dokazovanje svojega prav, zazveni kot nekakšen bežen, srhljiv sedemdesetletni odmev iz tistih časov, ko je bilo še povsem razumljivo, da je neka politična opcija svojo vizijo uveljavljala tako, da si je izbrala notranjega sovražnika, okrog njega zgradila kult sovraštva in to vizijo potem tudi radikalno in totalitarno uveljavljala. Predvsem na notranjem sovražniku številka ena. Kdo ali kaj je to bil, ni potrebno razlagati.

Glede na zgodovinski razvoj slovenske politične sheme – tudi, na primer, zgodovine stranke, ki jo predstavlja g. Marko Koprivc – me je ob poslušanju njegove izjave za hip prešinila stara modrost, da čez sedem(deset) let vse prav pride: morda tudi obujanje starega tovarišijskega notranjega sovražnika številka ena? Skratka, verni so krivi, samo zato ker so?

In to neugodno misel moram ob vseh nesmiselnih sklicevanjih na Cerkev vedno znova potiskati na stran, misleč, da gotovo pretiravam. Ob bližajoči se trideseti obletnici slovenskega plebiscita in demokratičnih sprememb je vse to razmišljanje povsem odveč. Mar ne?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike