Če je Marjan Šarec Luka Dončić slovenske politike, potem je Bojan Požar Cristiano Ronaldo slovenskega novinarstva

Niti pol leta ni minilo od izvolitve Šarčeve vlade, pa so jo že zapustili štirje ministri in trije državni sekretarji. Še nobena vlada do sedaj ni v takšnem tempu izgubljala ministrov in v tem smislu je težko brzdana jeza premiera Šarca, ko so mu zrušili še ministra Lebna, po svoje razumljiva. Kamničan namreč želi dajati vtis učinkovitega in operativnega vladanja, ki pa takšno ne more biti, če mu ministri (od)padajo hitreje kot zrele hruške v vetrovnih jesenskih popoldnevih.

A Šarca mora še posebej boleti, da prav vse afere, ki mu spodnašajo ministre, razkriva novinar Bojan Požar. Ta ga je kot politični tekmec na zadnjih volitvah, v navezi z Janezom Janšo, grdo namočil že v visoko gledanem soočenju na nacionalni televiziji, ko je Šarec zanikal srečanje s prvakom SDS, ki se je dejansko zgodilo. In če se Janši da očitati, da se v politiki tega ne počne (do zamolčanih neuradnih srečanj med političnim tekmeci neredko prihaja), pa Bojanu Požarju pri tem ni kaj zameriti – on je samo opravljal svoj poklic.

In tega opravlja hudičevo dobro. Na veliko nejevoljo Šarca in tistih, ki so zadnjega pol leta tako skrbno loščili njegov imidž odločnega, operativnega in učinkovitega predsednika vlade. Njihov veliki medijski projekt je po zaslugi zgolj ene osebe, ki za pasom pridno zbira vladne skalpe, vse boj na trhlih nogah.

Viri mu zaupajo

Marsikdo bi se začudil, od kod Požarju toliko zgodb in informacij, ko pa je vendar one man band, ki za nameček ob večerih producira še lastno pogovorno oddajo. Kje ima človek čas za raziskovanje, da se dokoplje do vseh teh vsebin?!?

Resnica je, da Požar kaj dosti ne koplje, temveč mu material dostavljajo drugi. Skozi bogato novinarsko kariero si je ustvaril paleto poznanstev, ki so postali njegovi pomembni viri. Predvsem pa je novinar, ki stvari objavlja in kaj dosti ne sprašuje. Ne zanima ga pretirano agenda dostavljalcev obremenjujočega materiala za kakšno veliko ribo. Prav tako nase sprejema tveganje za tožbe, ki se na njegov račun kar vrstijo, a praviloma na sodišču ne pijejo vode. Nedvomno pa zna kot novinar, ki je hkrati tudi poslovnež, svoj medijski domet tudi ustrezno iztržiti.

Slednje je nujno za preživetje na deformiranem medijskem trgu, kjer ima večina tekmecev vplivne botre in s tem mnogo boljše materialno zaledje. Tudi ti svojim "varovancem" v osrednjih medijih dostavljajo zaupen material, na katerem gradijo svoje "raziskovalne zgodbe". A le na način in v smeri, kot jim je dovoljeno.

Samo po sebi se ponuja ključno vprašanje, zakaj so te zgodbe na poti do Bojana Požarja zaobšle opevane novinarje osrednjega tiska?

Nelagodje novinarskega mainstreama

In prav v tem kontekstu izstopa ugotovitev, da nobene od afer, ki so odnesle kopico ljudi z vrha oblasti, od Bandellija in Prešička do Lebna in Vilfana, ni razkrila sicer tako opevana falanga raziskovalnih novinarjev osrednjega tiska. Prav vse zgodbe so se rodile na Požareportu in v osrednjih medijih so jih, neredko z opaznimi zadržki in težko prikrito nejevoljo, povzeli šele, ko se je nanje odzvala politika. Pri reakciji obstaja nekaj izjem, denimo prodorna ekipa Tarče na nacionalki in nekateri novinarji s POP TV. Tudi ti so pomembno doprinesli k razvoju zgodb, ki so na koncu zahtevale ministrske glave, a te so še vedno temeljile na Požarjevih razkritjih.

Viri jim ne zaupajo

Samo po sebi se ponuja ključno vprašanje, zakaj so te zgodbe na poti do Bojana Požarja zaobšle opevane novinarje osrednjega tiska. Zakaj niti ene izmed njih niso sprožili novinarji Dela, Dnevnika, Večera, ki imajo v vitrini kar nekaj podobnih lovorik, predvsem tistih, povezanih z največjo opozicijsko stranko in njenim voditeljem?

Odgovor je na dlani; viri enostavno ne verjamejo, da bi zgodbe skozi te medijske kanale sploh ugledale luč dneva, bile natisnjene in objavljene na naslovnicah dnevnega časopisja. Morda je kdo tudi poskusil, a je njegov dragoceni material ostal zaklenjen v kakšnem uredniškem predalu. Ali pa je tvegal celo lastno razkritje; ne pozabimo, vsaj v dveh primerih - ob medijskem razkritju prisluhov Zoranu Jankoviću leta 2017 in nedavni objavi Vilfanovega "poročila" o spornem poslovanju njegovega športnega društva - je osrednji tisk bolj problematiziral vire kot storilce problematičnih dejanj.

Virom je očitno dobro znano, katere zgodbe gredo skozi katere medije glede na barvo politične oblasti. In kadar so na oblasti leve vlade, ki v osrednjih medijih uživajo tako prizanesljivo obravnavo kot zdaj Šarčeva, je povsem jasno, da je edini odprti kanal za sporne zgodbe oblasti lahko le preizkušeni alternativni medij kot Požareport.

Ravno dejstvo, da niti ena od zgodb, ki so se na koncu izkazale dovolj kredibilne, da so odnesle državne sekretarje in celo ministre, ni vzklila v katerem od osrednjih medijev, je najočitnejši dokaz njihove provladne agende. O Luki Dončiću slovenske politike ob kakšni desnosredinski vladi seveda v dnevnem časopisju ne bi prebirali niti v najbolj znanstvenofantastični izpeljanki vzporednega vesolja.

In prav zato; če je premier Šarec res Luka Dončić slovenske politike, je Bojan Požar nedvomno Cristiano Ronaldo slovenskega ministrstva. Prosti strelec ubijalskega instinkta, ki je ravnokar zabil hat-trick in je še vedno lačen golov.

"Vsi vemo, kdo je Bojan Požar," je nekoč pred kamero zavzdihnil takratni predsednik vlade Miro Cerar. Ob tem lahko oblastnikom namenimo le svareči nasvet: Be afraid. Be very afraid.