Bomo v strahu pred trpljenjem z evtanazijo najedli temelje humanizma? (video)

Predvčerajšnjim smo bili na Filozofski fakulteti priča debati v eni svojih najžlahtnejših oblik. Svoja stališča o evtanaziji sta soočila profesorja te fakultete, utilitarist dr. Igor Pribac kot zagovornik in sopodpisnik pobude za uzakonitev evtanazije in podpredsednik komisije za medicinsko etiko dr. Borut Ošlaj, ki je zagovarjal, zakaj uzakonitev evtanazije ni primerna. Debata je potekala v formatu dveh desetminutnih uvodnih govorov, nato pa prosta debata obeh sogovornikov z vprašanji iz publike na koncu.

Svoj desetminutni uvodni nagovor je dr. Pribac izkoristil predvsem za popularizacijo evtanazije predvsem z uvajanjem družbeno sprejemljivega besedišča o tej temi in razglašanja herojstva posameznikov, ki glasno v družbi zahtevajo evtanazijo. Tako uvaja termin »družbena pomoč ob koncu življenja« in »Zakaj ne bi omogočili človeku leči k počitku in vstopiti v neskončen sen?«.

Načenjanje temeljev humanizma in človeškega dostojanstva

Temelje argumentirane debate je tako v uvodnem govoru postavil šele dr. Ošlaj, ki je v središče debate postavil človekovo trpljenje, ki ga danes ni malo, saj marsikdo v sistemu, kjer sistem ne služi človeku ampak obratno, običajno prej umre socialno kot pa telesno. V tej osami skrhanih socialnih vezi pa človek pogosto rajši pomisli na evtanazijo kot pa na življenje v bolečini in osami. Evtanazija pa na to trpljenje, namesto da bi ga reševala, odgovarja z usmrtitvami trpečih.

Poudaril je še, da če bi evtanazija vplivala zgolj na posameznika, ki bi si tako vzel življenje, ne bi bila tako sporna, a uzakonjena evtanazija povsem preobraža družbo in ima vpliv na medicino, pravo, medije, politiko, ekonomijo in vrednotenje življenja, s čimer evtanazija nažira temelje humanizma.

Uzakonjena evtanazija bi sprevrgla ravnotežje med ceno in dostojanstvom človeškega življenja. Medtem ko človekovo dostojanstvo zagotavlja, da je človek vselej smoter in nikoli sredstvo, cena ocenjuje vrednost po relativnih interesih in vrednotah. Evtanazija tako ruši človekovo dostojanstvo proti ceni.

"Evtanazija nažira temelje človekovega dostojanstva." dr. Borut Ošlaj

Če je danes, vsaj na načelni ravni, človeško življenje nedotakljivo že zato, ker je človeško življenje in kot tako uživa dostojanstvo, evtanazija prinaša arbitrarno presojo o vrednosti človeškega življenja, saj bi se zdaj posamezniki arbitrarno odločali o vrednosti človeškega življenja in določali, kdaj to življenje ni več vredno dostojanstva. V tem je usklajena z neoliberalno ideologijo, ki preračunava, kdaj človek ni več dovolj koristen in mu tedaj odreče dostojanstvo.

Dr. Ošlaj jasno zagovarja, da je reševanje trpljenja potrebno iskati na human način, s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin in podobnimi ukrepi, ki ne najedajo človeškega dostojanstva v družbi.

Zagotavljanje avtonomije posameznika?

Na Pribčevo jamranje o pomanjkanju diskusije o evtanaziji je Ošlaj odgovoril, da je pravzaprav pobuda za uzakonitev evtanazije nedialoška, saj ni odprta za debato, ampak v naprej prejudicira odgovor, s katerim se lahko samo strinjaš ali pa ne, ter dodal, da je komisija za medicinsko etiko že od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje objavljala mnenja o evtanaziji, o katerih pa ni bilo kasnejše debate.

Na edini resen argument preide dr. Pribac v odgovoru dr. Ošlaju, kjer izpostavi, da je ključna motivacija za uzakonitev evtanazije avtonomija posameznika, ki bi moral imeti možnost, če sam tega ni zmožen, da konča svoje življenje, če se tako odloči. Zahtevo bolnikov po tem, da jim država omogoči, da se ubijejo enači z zahtevo invalidov, da jim država omogoči na voliščih klančine, da lahko participirajo na volitvah.

Relativizacija nedotakljivosti človeškega življenja s strani zagovornikov evtanazije

Nedotakljivost človeškega življenja v trenutni ureditvi je Pribac skušal relativizirati z uzakonjenim silobranom in posredovanjem policije, ki po aktualni zakonodaji že omogoča, da človek drugemu človeku v določenih okoliščinah vzame življenje.

Zametke evtanazije pa Pribac vidi že v pravici pacienta po opustitvi zdravljenja. Samomor z zdravniško pomočjo in dejanska evtanazija bi bili zanj le majhen korakec naprej, nadalje pa dodaja, da če se nihče ne zgraža nad evtanazijo živali, ne ve, zakaj tega ne bi privoščili tudi človeku.

Ošlaj je bil tukaj jasen. Silobran pomeni branjenje človeškega življenja, evtanazija pa prošnja drugemu človeku, da te ubije, pri čemer bi razlika morala biti očitna. Čeprav je posledica evtanazije in opustitve zdravljenja ista, pa je na etični ravni pomemben tudi vzrok smrti. Pri opustitvi zdravljenja je vzrok smrti napredovanje bolezni, pri evtanaziji pa ubije človek, kar je ključna civilizacijska razlika. Pribcu je še očital, da načrtno briše razlike med obema z namenom doseganja političnega cilja.

Glede argumenta z evtanazijo živali Ošlaj odgovarja, da živali tudi jemo, pa tega človeku ne privoščimo, s čimer je nakazal neprimerljivost med človekom in živaljo.

Pribac na večino Ošlajevih argumentov sploh ni odgovoril, po Ošlajevem pozivu pa je priznal, da argumenta o zmanjšanju človeškega dostojanstva zaradi evtanazije sploh ni razumel, v odgovoru pa začel vleči notri kritike RKC, pri čemer ga je Ošlaj hitro ustavil in zagotovil, da ne potrebuje verskih argumentov, saj evtanazijo lahko premaga zgolj z razumom.

Praktična posledica evtanazije

Ošlaj postreže še s praktičnimi problemi pri uzakonitvi evtanazije v Sloveniji. Izkušnje kažejo, da v družbah, ki uzakonijo evtanazijo, pade motivacija za razvoj paliativne oskrbe, saj se bolnikom avtomatsko ponudi evtanazija, tisti, ki jo zavrnejo, pa so obsojeni na trpeče umiranje, saj družbe ne zanimajo več. Za sistem s tako slabo paliativno oskrbo kot je Slovenski, bi bilo to še posebej pogubno. Opozarja pa tudi na zlorabe v državah, kjer je evtanazija uzakonjena in pritiske svojcev in družbe zaradi prihrankov pri zdravljenju težko bolnih in ostarelih.

Na Nizozemskem se tako že 40 % evtanazij, ki predstavljajo že 5 % vseh smrti v tej državi, zgodi brez privoljenja pacienta, nadzora pa ni, saj obrazce podpisujejo kar zdravniki, ki so evtanazijo izvedli, torej je jasno, da ne bodo poročali o svojih napakah. Zaznavanje zdravniških napak pa je že danes slabo tudi v slovenskem zdravstvu.

Pribac na to odgovarja, da uradne statistike ne beležijo zlorab in da se Ošlaj nanaša na podatke nevladnih organizacij.

Ošlaj še izpostavlja da kot družbeno posledico evtanazije na Nizozemskem že poznajo izraz mobing do smrti, ki pomeni da svojci ostarelega ali bolnega človeka dobesedno prisilijo v evtanazijo. Prav tako evtanazija zagotavlja, da so vsi samomori opravljeni uspešno, medtem ko je danes 90 % samomorov neuspešnih, večina teh pa je kasneje hvaležnih, da jim ni uspelo, saj najdejo nov smisel življenja.

Bolje imeti jamstvo pred prisilno usmrtitvijo ali pred neznosnim trpljenjem?

Na koncu se je debata zaključila okoli dileme, ali je bolje, da imamo v družbi jamstvo pred pritiski, da naj se človek evtanazira, ali je bolje imeti jamstvo, da boš v primeru neznosnega trpljenja lahko po lastni želji končal svoje življenje. Ošlaj meni, da je uzakonitev evtanazije preveč tvegana in prinaša preveč negativnih posledic, hkrati pa opozarja na dejstvo, da izjava pod hudim trpljenjem ne more biti avtonomna, tako kot pričanje kot posledica mučenja ne šteje, saj bi človek naredil vse, da se trpljenju izogne.

Pribac medtem meni, da nas možnost zlorab ne bi smela odvrniti od uzakonitve, saj se zlorabe lahko dogajajo vedno in povsod. Njemu pa že misel, da se ne bo imel možnosti evtanazirati, predstavlja tesnobo.

"Če je evtanazija lažni humanizem, potem si želim postati žival" dr. Igor Pribac

V javnem delu debate, kjer je vsakdo lahko podal še svoje vprašanje, se je vnela predvsem razprava med sivimi glavami prve vrste, čeprav je bila večina poslušalcev študentov. Medtem ko je predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč poudaril, da se avtonomija posameznika konča z avtonomijo drugega posameznika, v tem primeru zdravnika, ter da je treba najprej urediti terminologijo glede omenjenih postopkov, saj zagovornikom evtanazije očitno niso jasni ter nasloviti nasilje nad starejšimi, ki se pretežno dogaja za štirimi stenami, je nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber ocenil, da evtanazija pomeni nadzor nad umiranjem, ki bo tako bolj humano, medtem ko je nakazal, da Slovenci v balkanski barbarskosti že zdaj izvajamo detomore in zadušitve starcev na bistveno manj human način.

Debato je Pribac zaključil z mislijo, da če je evtanazija lažni humanizem, potem si želi postati žival.

Ljudi pa tolk, kot da bi šlo za življenje in smrt!#evtanazija #ff @IgorPribac pic.twitter.com/CrcsQpKAXM

— Blaž Podobnik (@cvetovljan) January 15, 2020